Spoštovani predsednik, hvala lepa. Cenjene poslanke in poslanci, v čast mi je, hkrati pa je to tudi velika odgovornost, da sem lahko danes pred vami kot kandidat za ministra za obrambo. Z nekaterimi od vas smo se ob različnih priložnostih že srečevali in se poznamo, z drugimi še ne.

Dovolite pa mi najprej nekaj besed o sebi. Rojen sem bil leta 1973 v Ljubljani. Zaključil sem študij na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in nato na koprski fakulteti za menedžment pridobil naziv magistra znanosti iz menedžmenta. Vojaški rok sem odslužil leta 1997, v državni upravi sem deloval okrog 12 let pri dveh predsednikih vlad v njunih kabinetih, na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, na takratnem Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve in na Ministrstvu za obrambo. Naslednje sem bil vodja kabineta ministra, nato sem delal v Obveščevalno varnostni službi, kasneje pa še v sektorju za opremljanje na direktoratu za logistiko. Upam si trditi, da delovanje in ustroj Ministrstva za obrambo poznam. Osebno in tudi na licu mesta sem se seznanil tudi z delovanjem in poslanstvom pripadnic in pripadnikov Slovenske vojske na mednarodnih operacijah in misijah, konkretneje v Iraku, Afganistanu, v Bosni in Hercegovini in na Kosovu, kakor tudi z delovanjem sil za zaščito in reševanje, z delom katerih sem se neposredno večkrat seznanil, nazadnje na nedavnih Bogatajevih dnevih zaščite in reševanja v Novi Gorici. Leta 2015 sem odšel v gospodarstvo, kjer sem se zaposlil v sistemu telekomunikacijske družbe T2 in najprej prevzel vodenje hčerinske družbe, ki se je v letu 2018 75 zaposlenimi uvrstila med sto najhitreje rastočih gorenjskih gazel. Leta 2020 pa sem bil imenovan za predsednika uprave DARS, kjer sem delal do novembra 2023. Sedaj sem samostojni podjetnik, sem pa tudi lastnik in direktor družbe, ki se ukvarja s poslovnim svetovanjem.

Zavedam se resnosti funkcije, za katero kandidiram, sploh v tem času, ko mir nikakor ni več samoumeven. Vodenje obrambnega resorja mora biti po mojem mnenju transparentno, odgovorno, zavezano spoštovanju najvišjih strokovnih standardov ter upoštevanju modernih spoznanj vodenja organizacij in ljudi. V današnjem času smo namreč priča pospešenemu preoblikovanju svetovne ureditve, ki smo jo poznali po 2. svetovni vojni. Nič ni več tako, kot je bilo. Nasilno reševanje sporov, ki vodi tudi v meddržavne spopade večjih oziroma globalnih razsežnosti in grožnje z njimi, postajajo utečena praksa.

Zavezništva, katerih del smo in na katerih temelji naša varnost, se pospešeno spreminjajo. Evropa tako tudi na področju obrambe prevzema vidnejšo vlogo z namenom bolj konkretnega oziroma kredibilnejšega prevzemanja odgovornosti za izvajanje obrambe Stare celine oziroma za ščitenje svojih interesov. Časi, ko se je Evropa lahko izključno zanašala na svojo mehkejšo moč, so namreč preteklost. Slovenija se v pogojih povečane negotovosti mednarodnega varnostnega okolja sooča z vse bolj kompleksnimi varnostnimi in obrambnimi izzivi, na katere pa sistemsko ni dovolj pripravljena. Seveda se postavlja vprašanje zakaj? Zato ker obstoječi obrambno varnostni sistem kaže vrsto strukturnih, organizacijskih in konceptualnih omejitev, ki zmanjšuje njegovo sposobnost učinkovitega odzivanja na sodobne grožnje. Dosedanji pretirani varnostni optimizem pa je vodil tudi v postopno opuščanje obrambno vojaške socializacije v šolskem sistemu ter opustitev ključnih elementov vojaške obveznosti. Zato naj takoj na začetku poudarim, da zagovarjam obrambni sistem, ki bo moderen, profesionalen in ustrezno podprt na vseh nivojih, saj bomo le tako lahko zagotovili ustrezno obrambno varnost in sposobnost zaščititi državljane, državo in njeno suverenost. Zato je nujno vzpostaviti potrebne sistemske pogoje in strukturno organizacijske rešitve za verodostojno odvračanje in obrambo Republike Slovenije. Pri tem pa je strateška nujnost tudi zanašanje na zaveznike, zato sem, to lahko z vso zavestjo povem, jasen zagovornik članstva Slovenije v zvezi Nato in Evropski uniji. Posledično se za to zavedam tudi naše odgovornosti po izpolnjevanju zavez, ki smo jih že pred časom pred leti dali zaveznikom. Saj sta zavezniška in nacionalna obramba neločljivo prepleteni in povezani. V tej luči je kredibilnost Slovenije znotraj zavezništva tista valuta, ki mora ostati prvo vodilo naših naporov in aktivnosti. Zato me presenečajo in tudi žalostijo medijska sporočila glede nekonsistentnosti našega poročanja o procesih posvetovanja z Natom glede obrambnih izdatkov. Da to drži, izhaja tudi iz pisma generalnega sekretarja Zveze Nato doktorju Robertu Golobu. V njem je med drugim zapisal: Dolgotrajno nizka uvrstitev Slovenije glede obrambnih izdatkov slabi našo kolektivno varnost v času, ko si prizadevamo prerazporediti breme in zagotoviti močnejšo Evropo v močnejšem Natu. Zato je ključno, da Slovenija prevzame svoj pravičen delež bremena in odpravi dolgoletne primanjkljaje. Vaša država mora nujno zagotoviti potrebna finančna sredstva s povečevanjem in vzdrževanjem obrambnih izdatkov. Zdaj, komentar verjetno ni potreben. Na tej točki imam sam premalo informacij glede vsebine in dinamike tega. Prav tako nimam odgovora, zakaj so uradni predstavniki Republike Slovenije med obrambne izdatke, o katerih so poročali v zavezništvu, vključevali tudi projekte, ki ne sodijo pod dogovorjeno definicijo ključnih obrambnih izdatkov. Zadevo bomo, v kolikor bom potrjen za ministra, podrobno preučili, saj si enostavno ne smemo ogroziti statusa kredibilne zaveznice oziroma nenazadnje države, zaradi, kot kaže, nekaterih pol izdelanih in nepoučenih idej posameznikov ali lahko bi rekli instant rešitev, ki so jih iskali.

Naredil bom vse, da bo obrambni sistem zagotovil varno in stabilno okolje, zagotovil obrambo nedotakljivosti in celovitosti državnega prostora in napredek družbe. K spremembam in kompleksnosti sodobnega varnostnega okolja pa v veliki meri prispevajo tudi podnebne spremembe. V preteklih letih so še posebej Slovenijo, ekstremni vremenski pojavi prizadeli z vso silo. Spomnimo se hudih poplav, hudih neurij, ki postajajo skoraj reden pojav nekaj let nazaj žledu in hudih požarov v naravnem okolju. Sistem zaščite in reševanja, ki nam uspešno pomaga v vseh ujmah, je eden najboljših na svetu, zagotovo. Njegova posebnost je, da je velika večina pripadnikov tega sistema prostovoljcev, ki so nesebično vedno na razpolago ljudem v nesreči. Tem ljudem, tem ljudem je treba izkazati spoštovanje in jim v sistemu nacionalne varnosti dati ustrezno

mesto in veljavo. Čeprav je sistem dober, pa ga bo potrebno nadgrajevati in vanj vlagati, saj varnost ni in nikoli ne bo brezplačna dobrina. Naj poudarim, da Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije, to je temeljni dokument naše nacionalne varnostne ureditve, opredeljuje tri samostojne stebre oziroma podsisteme nacionalne varnosti, govorimo o notranji varnosti, obrambni varnosti in sistemu zaščite in reševanja. Ti trije podsistemi so med seboj povezani, sodelujejo, hkrati pa so tudi samostojni. Ministrstvo za obrambo skrbi za dva stebra, to je za obrambo in zaščito in reševanje. Do sedaj se je sistem zaščite in reševanja nekoliko zapostavljalo. Že samo ime ministrstva je temu dokaz. Sam se bom zavzemal, da bosta oba stebra enakovredna in bom obema posvečal enako skrb.

Naj pa se najprej dotaknem obrambe. Ključna pogoja za zagotavljanje varnosti sta bojna pripravljenost Slovenske vojske in odpornost družbe. Pri tem pa je seveda varnost Republike Slovenije tesno povezana z varnostjo evroatlantskega prostora in tudi globalnih varnostnih izzivov, ki pa ne poznajo meja. Zato je v strateškem interesu Republike Slovenije, da ohranimo trdne evroatlantske odnose in krepimo evropske obrambno varnostne oziroma vojaške zmogljivosti in njihovo delovanje. Učinkovito delovanje in razvoj Slovenske vojske temelji na prizadevanjih Republike Slovenije in njene družbe za ustrezno organizirano ter pripravljeno obrambo nacionalnih interesov in ciljev ter na celoviti integrirani povezavi nacionalne obrambe s kolektivno obrambo v Natu in medsebojno pomočjo Evropske unije ter solidarnostno klavzulo v njej. Vse to temelji na uravnoteženi delitvi obrambno vojaških bremen in tveganj Republike Slovenije s preostalimi državami članicami Nata in Evropske unije. Vojaško delovanje se tako s kopnega, morja in zraka širi na novi domeni, to je na domeni kibernetskega prostora in tudi vesolja ter krepi v elektromagnetnem spektru in kognitivni dimenziji. To pomeni, da se države ne borijo več samo z orožjem, ampak tudi z informacijami, tehnologijo in nadzorom nad podatki. Poslanstvo Slovenske vojske je zagotoviti vojaško moč Republike Slovenije, ki je potrebna za uresničevanje in uveljavljanje njenih nacionalnih interesov in ciljev ter skupnih interesov in ciljev v Natu in Evropski uniji. Slovenska vojska z vojaškim prispevkom k mednarodnemu miru, varnosti in stabilnosti ob upoštevanju seveda mednarodnega prava lahko pomembno prispeva h kredibilnosti izražanja in uveljavljanja interesov ter ciljev Republike Slovenije. S sodelovanjem z deležniki v civilnem okolju prispeva k odpornosti države in družbe. S hitrejšim razvojem ustrezno sposobnih, pripravljenih, odzivnih, odpornih, vzdržljivih in povezljivih vojaških sil bomo nedvomno izboljšali obrambno sposobnost Republike Slovenije. Razvoj sodobnega obrambnega resorja majhne države zahteva zagotovo premišljen pristop, kakor tudi upoštevanje številnih dejavnikov. Kot minister bom predvsem spodbudil implementacijo vsega do sedaj zapisanega, kar še ni načel zob časa. Saj ni nikakršna skrivnost, da smo vedno znali pisati poglobljene dokumente, vendar se nam je žal zaradi različnih razlogov zatikalo pri implementaciji. Po moji oceni, ki pa je podprta z jasno izraženimi stališči mnogih strokovnjakov, so kadri še vedno glavni izziv naših obrambnih sil. Njihova ustrezna porazdelitev glede na prioritete pravim razmerjem med aktivnim in rezervnim sestavom in tudi seveda izzivi pri pridobivanju novih kadrov. Trenutno je po javno dostopnih podatkih v profesionalni sestavi 6175 pripadnikov Slovenske vojske, v pogodbeni rezervi pa 1448. Govorimo torej o dobrih 7600 pripadnikih Slovenske vojske, kar je daleč od zastavljenega cilja 10000, ki ga določijo, določajo resolucijo o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske iz leta 2025. In tudi predhodni dokumenti, ki so postavljali podobne ambicije. To pomanjkanje, ta razkorak je odraz večih dejavnikov, v prvi vrsti zagotovo demografskih, spreminjanja družbe kot celote in njenih pogledov na obrambni sistem ter ne nazadnje njegov

pomen in status. Na operativno pripravljenost Slovenske vojske kritično vpliva predvsem pomanjkanje specifičnih strokovnih profilov, kot so različni tehnični strokovnjaki, logistiki, inženirji in podobno. In tudi, kar je zaskrbljujoče, neprimerno visoka povprečna starost slovenskega vojaka; v Sloveniji je slovenski vojak v povprečju star 37 let, v Franciji 32, v Združenem kraljestvu pa le 30. V Sloveniji je povprečna starost podčastnika 48 let in častnika 46 let. Razmerje med vojaki, podčastniki in častniki je porušeno, saj je glede na postavljene ambicije vojakov bistveno premalo, delež visokih činov - govorimo o činih od majorja do polkovnika - pa prevelik. Ko to primerjamo z velikostjo vojske in njeno vzdržljivostjo glede na velikost prebivalstva, se številka ne izide. Prihaja do tako imenovane hiperinflacije visokih činov. Zato bodo eni ključnih ciljev v naslednjem mandatu: prvič, sistematično pridobivanje kadra; drugič, dolgoročna stabilizacija kadrovskih tokov; ter tretjič, kombinacija profesionalne in rezervne komponente. Zavzemal se bom za povečanje deleža vojakov ter za zajezitev nesorazmerij v strukturi visokih činov. Zavedam se, da je kadrovska problematika prisotna že nekaj časa, prav tako je bilo vpeljanih kar nekaj rešitev, dobrih rešitev in mehanizmov za izboljšanje te slike. Vendar pa vzdrževanje števila vojakov s tem, da se upokojene visoke častnike premešča v pogodbeno rezervo, ni rešitev. Bomo pa preizkušene dobre prakse, ki smo jim bili priča, okrepili in poglobili. Dejstvo pa je tudi, da smo demografsko kot država demografsko omejeni, zato je tudi kontinuirano postavljanje nekih preambicioznih in nerealističnih ciljev, predvsem glede manevrskega dela Slovenske vojske lahko tudi kontradiktorno in destimulativno. Zdaj, verjetno se lahko vsi v tej dvorani ali pa vsaj velika večina od nas strinja, da kljub razlikam v slovenski politiki obstaja nenapisan konsenz, da je Slovenska vojska naša in v službi domovine. V tej luči se bom, v kolikor bom izvoljen za ministra, zavzemal za večjo privlačnost vojaškega poklica. Vendar pa, ko govorimo o privlačnosti, to ni samo ustrezno nagrajevanje, ampak tudi ustrezni pogoji za življenje za mlade, mlajše pripadnike Slovenske vojske, kot je na primer rešitev stanovanjskega vprašanja. Vse skupaj pa se začne pri samem dojemanju vojaškega poklica v družbi. Zato so potrebne promocijske kampanje, ki bodo ugled vojaškega poklica povečale predvsem med mladimi. Vojaška služba mora biti predstavljena kot pomembna in častna izbira, ki nudi priložnosti za osebni razvoj, tehnično usposabljanje in tudi seveda karierno napredovanje. Seznanjanje mladih z vojaškim poklicem je ključnega pomena, zato sem velik podpornik vojaških taborov, ki jih Slovenska vojska pripravlja za mladino. Premisliti pa je potrebno tudi o načinu seznanjanja mladih z varnostnimi in državljanskimi vsebinami ali, če želite, z obrambnim sistemom in osnovami obrambe, pa tudi s področij domoljubja, civilne zaščite, prve pomoči, hibridnih in kibernetskih groženj ter odgovornega ravnanja v krizah že v osnovni in srednji šoli. Slovenska vojska namreč nam ne sme biti blizu samo takrat, ko nam pride pomagati v primeru poplav, temveč mora biti stalno prisotna v naši zavesti kot institucija, na katero smo ponosni. Vedno in ne glede na okoliščine. Slovenska vojska ima tudi preveč poveljstev, ki so preobsežna: generalštab, poveljstvo sil, poveljstva za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje, poveljstva za podporo in nazadnje še poveljstvo prostorskih sil. Temu pa lahko prištejemo še poveljstva brigad, polkov in tako naprej. Enote, ki pa predstavljajo mišice obrambe, pa so žal katastrofalno popolnjene. Teritorialni polki recimo so skoraj, skoraj niso popolnjeni. Težišče bojne moči se namreč danes premika na nižje taktične ravni. Bataljonske in četne bojne skupine postajajo osnovni nosilci zmogljivosti, medtem ko brigade prevzema predvsem vlogo organizacijskega in upravljavskega vozlišča z visoko stopnjo modularnosti in prilagodljivosti. Vztrajanje na sedanji organizaciji, kjer imamo ogromno tako imenovanih votlih enot, je enostavno nesmiselno. Številna poveljstva sicer ustrezajo hiperinflaciji visokih častnikov, o katerih sem prej govoril, ne pripomorejo pa nikakor k večji učinkovitosti obrambnih sil. Če bom imenovan za ministra, bo ena mojih prvih usmeritev, naj se število formacijskih mest v poveljstvih

racionalizira. Vojaška organizacija pa naj se prilagodi realnim razmeram. Na vsak način toliko poveljstev vojska ne potrebuje.

Zavzemam se za izdatno krepitev kibernetske obrambe. Poudarek mora biti tudi na zaščiti vojaških omrežij, stalnemu nadzoru, odzivanju incidente, testiranj odpornosti ter usposabljanju na področju kibernetske varnosti ob sistematičnih vlaganjih v opremo, tehnologijo in znanje. Opremljanje Slovenske vojske mora skladno z naravo grožnje temeljiti tudi na izkušnjah iz sodobnih bojišč. Omenimo lahko Ukrajino, Iran in seveda s pogledom v grožnje prihodnosti ter tudi na navezanost, integracijo z našimi zavezniki. Pri tem bi omenil hipersonično orožje, umetno inteligenco, kvantne računalnike. Kljub vsemu pa so oklepna vozila še vedno potrebna in bodo ostala temelj za izgradnjo enot, pa naj bodo nekoč, pa naj bodo v njih ljudje ali nekoč roboti seveda v povezavi z novimi multiplikatorji učinkov, predvsem v kombinaciji posadkovnih in brez posadkovnih vozil ter platform. Nadgradnja obrambnega sistema zahteva postopno in premišljeno zmanjšanje odvisnosti od dragih platform ter prehod na razpršene cenovno dostopne sisteme kot so brez, posadkovni sistemi in lebdeče strelivo. Naj pa poudarim, da brez posadkovni sistemi kljub temu, da so nujno potrebni ne morejo biti edina rešitev pri opremljanju Slovenske vojske, so pa ustrezna dopolnitev obstoječih oborožitvenih sistemov. Skupaj z brez posadkovnimi sistemi moderno bojišče zahteva tudi vpeljavo umetne inteligence, naprednega elektronskega bojevanja in robotike. Vse to bom, če bom imenovan za ministra bom imel v mislih pri porabi sredstev za opremljanje Slovenske vojske. Poleg investicij v opremo, ki dviguje bojno moč, pa so nujne tudi investicije v vojaško infrastrukturo, kot so na primer vadišča, v komunikacijsko omrežje, obveščevalno informacijske sisteme in druge infrastrukturne elemente ter predvsem redna preverjanja delovanja skozi vaje tako manevrskega tudi rezervnega dela Slovenske vojske. Civilna obramba mora skupaj z vojaško obrambo tudi v prihodnje zagotavljati razvoj obrambnih zmogljivosti države za odzivanje na grožnje ter tveganja nacionalne varnosti. Družbena kohezija in kognitivna odpornost prebivalstva ne dosegata ravni, ki bi bila skladna s sodobnimi varnostnimi izzivi. To zmanjšuje sposobnost družbe za ustrezno odzivanje in dolgotrajno delovanje v pogojih kriznih in konfliktnih razmer. Razvoj in usposabljanje civilne obrambe ter pripravljenost prebivalstva na morebitne krizne situacije so zato ključni za odziv na različne varnostne grožnje. Ministrstvo za obrambo je izvajal odpornost leta 2023 in ukrepi, ki so vaji sledili, začrtalo korake za dvig odpornosti družb in mi bomo poskušali te zadeve še nadgraditi.

Na področju modernizacije in opremljanja Slovenske vojske bomo izhajali iz jasnega cilja zagotoviti učinkovito, moderno in kredibilno Slovensko vojsko ter okrepiti vlogo ter predvsem povrniti kredibilnost Slovenije v zavezništvih Natu in Evropski uniji. Pri tem pa bomo, poudarjam, pred nadaljevanjem ključnih projektov izvedli temeljite revizije, da dobimo odgovor o njihovi smotrnosti in zakonitosti ter zagotovimo preglednost ter optimalno porabo proračunskih sredstev.

V ospredje kot ključne projekte postavljamo nadaljevanje projekta in vzpostavitev srednje bataljonske bojne skupine in spremljajočih aktivnosti. Pri tem, kot sem že poudaril, nikakor niso zanemarljive tudi izkušnje sodobnih bojišč v Ukrajini in tudi v Iranu ter jih bo potrebno v tej luči tudi preučiti. Nadalje omenjam nadgradnjo zračne obrambe z raketnimi sistemi / nerazumljivo/, za katero verjamem, da je ena redkih zgodb o uspehu krepitev artilerije sistemi Cezar 155 milimetrov in razvoj večnamenskih helikopterskih zmogljivosti. Poseben poudarek bomo namenili tudi sodobnim zmogljivostim, kot so brezpilotni sistemi, dronska in protidronska obramba, kibernetska varnost ter obveščanje, nadzor in izvidovanje. Hkrati pa bomo okrepili sodelovanje z domačo obrambno industrijo, spodbujali raziskave in razvoj ter vlagali v ključno infrastrukturo, kot so skladišča, strelišča in logistični objekti. Naše nabave bodo temeljile na preverjanje operabilnih sistemih, ki so že v uporabi, poudarjam, ki so že v uporabi znotraj zavezništva, pri čemer bomo v največji možni meri izkoriščali skupna naročila več držav članic in partnerskih držav ter mehanizme sodelovanja znotraj zavezništva in Evropske unije torej brez posrednikov, govorim tudi o sistemu vlada vladi.

Naš cilj je namreč jasen: povečati obrambne zmogljivosti države, okrepiti domačo obrambno industrijo ter povečati našo samozadostnost oziroma vzdržljivost, hkrati pa utrditi Slovenijo kot zanesljivo in odgovorno partnerico v mednarodnem varnostnem okolju. V spremenjenem varnostnem okolju obrambni sistem potrebuje izrazit in poudarjen, poudarjen obveščevalno varnostni segment. Spremljanje in analiza varnosti, groženj ter prilagajanje organizacije, strukture in načrtov glede na spreminjajoče se okoliščine so ključnega pomena. Trenutna organiziranost obveščevalno varnostne podpore temelji na organizaciji iz 90 let in je, roko na srce, preživeta. Nosilka obveščevalno varnostne podpore na obrambnem področju je obveščevalno varnostna služba, ki pa ni del Slovenske vojske, ampak del upravnega dela ministrstva. Predvsem pri obveščevalni podpori vojski. Prihaja do ozkih grl, saj OVS z informacijami, za katere sama oceni, da so potrebne oskrbi, le vrh Slovenske vojske. Poleg tega je OVS, tista, ki varnostno nadzira Slovensko vojsko, preiskuje kazniva dejanja v Slovenski vojski, hkrati pa je tudi obveščevalno podpira. Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da v Slovenski vojski za to ni dojemanja, da je OVS del sistema, ampak je bolj nujno zlo. Potrebno je oblikovanje obveščevalno varnostnega sistema, ki bo služil svojemu namenu, zato se bom potrudil, da sistem preoblikujemo, reorganiziramo in ga prilagodimo potrebam.

Skozi svojo predstavitev sem že nekajkrat omenil pomen kolektivne obrambe in našo vpetost v zavezništvo, pa naj to še nekoliko bolj natančno pojasnim. Dileme o članstvu Slovenije v Natu v tem trenutku v praksi ni. Pri tem pa ne gre za to, da bi bilo zavezništvo popolno, ampak za to, da realne alternative za zagotavljanje naše varnosti v teh geopolitičnih razmerah praktično ni. Slovenija je geografsko majhna in odprta država, ki leži na stičišču srednje Evrope in Balkana, zato nima realnih pogojev, da bi postala nevtralno območje, ampak kvečjemu območje, kjer je prisoten varnostni vakuum. Hkrati kolektivna obramba v okviru Nata za Slovenijo nima prave alternative, saj bi morala Slovenija za samoobrambo zgraditi cel spekter obrambnih zmogljivosti, ki pa bi bil mnogo manj učinkovit in stroškovno veliko dražji. Čeprav se pri tem kot možna alternativa pogosto omenja tudi evropska obramba, pa je potrebno poudariti, da v tem trenutku Evropska unija nima primerljivega sistema kolektivne obrambe, saj nima ne enotne vojaške strukture kot tudi ne številnih ključnih vojaških zmogljivosti. In nenazadnje niti ambicij zamenjati Nato. Evropska unija lahko tako v tem trenutku pri zagotavljanju kolektivne obrambe Nato dopolnjuje predvsem skozi krepitev skupnih zmogljivosti in evropske obrambne industrijske baze, ne more, ne more pa ga nadomestiti. Če torej hočemo, da je za Slovenijo Nato resničen garant varnosti, pa moramo pokazati, da smo zanesljiv, sposoben in politično relevanten zaveznik. Da bomo to dosegli je tako treba zagotoviti, prvič. Stabilno in verodostojno financiranje obrambe. Drugič, modernizacijo in operativno sposobnost ter kadrovsko stabilnost in profesionalizacijo Slovenske vojske. Tretjič, aktivno sodelovanje v Natovih naporih za večjo obrambno pripravljenost Evrope skozi operacije, misije in druge ustrezne napore ter četrtič, politično zanesljivost in strateško pripadnost. Pri tem je najpomembnejše, da Slovenija tudi zaradi lastne kredibilnosti začne izpolnjevati lastne zaveze do Nata v zvezi z izgradnjo ključnih vojaških zmogljivosti oziroma da Slovenska vojska končno preide iz deklarativne strukture v realno razpoložljive sile. V današnjem nestabilnem okolju je namreč glavno vprašanje, katere vojaške enote lahko Slovenija dejansko uporabi v 30 oziroma 90 dneh. Lakmusov test kredibilnosti bo dejanska izgradnja srednje bataljonske bojne skupine. Za potrebe tega je treba v najkrajšem možnem času kupiti sodobna bojna vozila ter odpraviti pomanjkljivosti pri ognjeni podpori, logistiki in sistemu obveščanja, izvidovanja in nadzora. S tem povezana je tudi kadrovska prerazporeditev stalnega sestava, ki bo omogočila postopno prevzemanje tehnike in delovanja ključnih enot, kar lahko storimo takoj in brez dodatnih stroškov. Poleg tega bomo dokončali izgradnjo zmogljivosti visoke vrednosti na področju zračne obrambe kratkega in srednjega dosega in njihovo integracijo v Nato Integrated Air and Missile Defence ter dali pomemben poudarek tudi kibernetski obrambi. Realno usposobljenost enot Slovenske vojske, ki so

vključene v Natove cilje sil, pa bomo ob integraciji zavezniških sil zagotavljali z izvajanjem oziroma s sodelovanjem v periodičnih kompleksnih in večrodovnih vajah, ki temeljijo na realnih scenarijih visoke intenzivnosti.

Sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami je sistem, na katerega smo zagotovo lahko vsi ponosni, sistem deluje dobro, mnogi nam ga zavidajo, bom pa naredil vse, kar je v moji moči, da bo deloval še bolje. 21. januarja letos je bil na Brdu posvet o dosežkih obeh podsistemov nacionalne varnosti, ki delujeta znotraj Ministrstva za obrambo. Pri predstavitvi obrambnega sistema je Ministrstvo za obrambo, načrtno ali ne, sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami umestilo pod obrambni sistem, bolj natančno pod civilno obrambo, kar je seveda sprožilo odločno reakcijo tako poveljnika Civilne zaščite kot tudi poveljnika Gasilske zveze Slovenije, dveh ključnih mož sistema. Dogodek je pokazal, da sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami še vedno marsikdo odreka Samostojnost, ki mu jo sicer dodeljujejo že sprejeti strateški dokumenti o nacionalni varnosti, in ga želi enostavno umestiti pod obrambo.

Zagotavljam vam, da bom sam ravnal drugače. Sistem bo dobil ustrezno enakovredno mesto, kot mu pripada. Poveljnik Gasilske zveze Slovenije Zvonko Glažar je dejal, da sistem potrebuje večjo samostojnost - in večjo samostojnost bo tudi dobil. Uprava za zaščito in reševanje Republike Slovenije usmerja sistem, je nekako upravni organ, organ sistema, če se smem tako izraziti. Upravi bom zagotovil enako samostojnost znotraj Ministrstva za obrambo, kot jo ima Slovenska vojska. Naročil bom revizijo podzakonskih aktov in upravi omogočil samostojno delovanje v okviru organa v sestavi. Uprava je namreč trenutno pri svojem delovanju vezana na upravni del Ministrstva za obrambo, ki jo na številnih točkah, tako pri kadrih, nabavah, financah omejuje in prekomerno nadzira, kar ni potrebno. V času ministra Tonina je bil dobro zastavljen, je bil dobro, je bilo dobro zastavljeno formiranje vseslovenskega centra za zaščito in reševanje, ki bi bil postavljen v Šentvidu na robu Ljubljane, takoj po prihodu ministra Šarca pa so projekt ukinili in načrtovali center na Igu. Vendar pa se v štirih letih stvari žal niso bistveno spremenile. Tak vseslovenski center bi združeval na enem mestu upravo za zaščito in reševanje ter zagotavljal prostore ključnim silam sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Res je, da se marsikdaj omenja le gasilce, vendar imajo v tem sistemu enako pomembno vlogo še drugi. Naj omenim gorske reševalce, pa jamarske reševalce, potapljače, kinologe, Rdeči križ, Slovensko Karitas, skavte, tabornike ter številne druge. V javnih reševalnih službah tako deluje skupaj okoli 37 oseb prostovoljcev, ki predstavljajo nenadomestljivo osnovo tega sistema. Zavzel se bom, da bo vseslovenski center za zaščito in reševanje postal eden od projektov nove vlade. Naredil bom vse, kar je v moji moči, da se izgradnja centra pospeši, kolikor je le mogoče, in da sistem in Slovenija dobita center, kot si ga zaslužita.

Vsi smo bili priče operativno pomanjkljivemu uvajanju sistema SI-ALARM, novega nacionalnega sistema za nujno obveščanje prebivalstva prek mobilnih telefonov v Sloveniji. Zavzel se bom, da bo si alarm postal zanesljivo in pomembno orodje v sistemu alarmiranja. Trenutni klicni centri 112, ki delujejo pod Upravo za zaščito in reševanje, delujejo na 13 lokacijah. Naj opozorim, da ima policija za številko 113 osem operativno-komunikacijskih centrov, zdravstvo pa samo dva dispečerska centra. V prvi fazi se bom zavzel, da se takoj vpelje tehnična rešitev, ki bi morala že obstajati, da klicni centri 112 lahko prevzamejo klic kjerkoli po Sloveniji. Na ta način lahko priskočijo na pomoč centru, ki je zaradi takšnega ali drugačnega izrednega dogodka preobremenjen s klici in ga razbremenijo, telefonski klici občanov, ki so v stiski, pa tako ne ostanejo neodgovorjeni. V drugi fazi pa bo, glede na to, da smo v dobi digitalizacije, potreben strokovni razmislek o morebitni racionalizaciji klicnih centrov po vzoru policije. In da smo si na jasnem, ne govorim o kakršnemkoli ukinjanju izpostav uprave za zaščito in reševanje, ki jih zagotovo potrebujemo na terenu.

Sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami temelji na prostovoljstvu. V Sloveniji se nekateri premalo zavedajo, kako ogromno breme nosijo prostovoljci ob naravnih in drugih nesrečah. Če bom imenovan za ministra, se bom sestal z vsemi organizacijami,

ki delujejo znotraj sistema, se z njimi pogovoril, kako lahko kot država pomagamo. Danes se namreč vse vrti okoli denarja, vendar pa pri prostovoljcih ni glavni denar, drugače prostovoljcev enostavno ne bi bilo. Pogledali bomo, kje so še administrativne ovire in kako lahko prostovoljstvo deluje še bolje. V zadnjem času je sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami pridobil tudi novo zmogljivost, to so letala za gašenje. Pozdravljam novo zmogljivost, ki jo zanesljivo potrebujemo. Bo pa potrebno pogledati, kako je zmogljivost umeščena v sistem in kako bi lahko kar najbolje izkoristili. V sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Imamo dva ključna človeka: poveljnika civilne zaščite in direktorja Uprave za zaščito in reševanje, ki je hkrati tudi namestnik poveljnika civilne zaščite. V praksi je med njima večkrat prišlo do strokovnih nesporazumov, kar za sam sistem nikakor ni dobro, saj gre za neko vrsto dvojnega vodenja, ki vnaša nemir. Zato se bom zavzel za združitev obeh funkcij in s tem za učinkovito vodenje sistema. Naj pa takoj poudarim, da ne bo nesporazumov, da delovanje sedanjega poveljnika Civilne zaščite Srečka Šestana podpiram in globoko spoštujem njegovo delo.

Za zaključek. Na obrambnem področju je treba vzpostaviti vojsko, ki bo sposobna, pripravljena, odzivna, odporna in realno vzdržljiva. Sposobna tudi daljšega delovanja v konfliktu ter nadaljevati s povečevanjem odpornosti družbe. Sodobna obramba zahteva sistemski pristop, industrijsko logistično logiko, družbeno odpornost ter jasno in dolgoročno strateško usmerjenost države. Slovenija mora iz pasivne uporabnice varnosti postati kredibilna, samostojna, strateško razmišljujoča država, ki bo preudarno in odgovorno inovativna na obrambnem in vojaškem področju razvila sodobne tehnološke, strukturne, organizacijske in konceptualne rešitve za vzpostavitev svoje verodostojne odvračalne in obrambne sposobnosti. Na področju sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami pa moramo zagotoviti sistemu večjo samostojnost, krepiti in spodbujati prostovoljstvo in poskrbeti za prilagajanje sistema podnebnim spremembam.

Spoštovane poslanke in poslanci, toliko v uvodu z moje strani. Upam, da sem lahko v tem času, ki mi je bil na voljo, zajel zgolj najpomembnejše prioritete delovanja na področju Ministrstva za obrambo v naslednji Vladi Republike Slovenije. Obramba domovine je naš skupen nacionalni projekt in ni stvar te ali one politične stranke ali opcije, zato se že sedaj veselim sodelovanja s tem odborom, z vami v korist Slovenske vojske, sistema zaščite in reševanja ter Republike Slovenije.

Sedaj pa sem pripravljen odgovarjati tudi na vaša vprašanja, ki jih imate.

Hvala lepa.