Predsednica, najlepša hvala.

Bom šel kar po vrsti, tako kot so bila vprašanja postavljena.

Res je, da se s Tamaro poznava predvsem iz časa, ko sva, ko sem jaz deloval pod pred prejšnjim ministrom v vladi, ki odhaja. Jaz mogoče za razliko od nje ne bom šel na osebni nivo, ampak bom probal ostati v strokovnem področju, tako kot sem tudi predstavil program.

Zdaj, povedano je bilo veliko o tem, z vaše strani, o študijah in o nekih, bom rekel, papirjih, ki so bili povedani v preteklosti. Zdaj naj povem, da ta študija OECD je sveža praktično iz leta 2026 in če vam preberem zaključke, pa bom si dovolil prebrati v angleščini / nerazumljivo/. Se pravi, če neke vrste vzpostavimo neke vrste delovanje notranjega trga, lahko pride do to, prinese večjo kvaliteto in tudi večjo učinkovitost. In ko ste govorili, veliko smo slišali o tem, očitku privatizaciji, me veseli, da niste šli na amerikanizacijo zdravstva. Ne vem, če veste, jaz sem znanstveni magisterij delal tudi na Fakulteti za družbene vede in tam sem primerjal stališče uporabnikov zdravstvenih sistemov v Sloveniji in v ZDA. Zdaj, najprej mislim, da je prav in pošteno, ker očitno se pač imamo drugačne poglede na termine in mislim, da je pravilno, da ta podstat najprej izenačimo, da imamo neke kalibri kaj sploh kdo razume pod izrazom privatizacija? Zdaj, če razumete v smislu privatizacije to, da vključimo vse razpoložljive kapacitete v državi in to z namenom, da dobimo storitve za paciente, potem gremo po poti Avstrije, Nemčije, Švice, Nizozemske, Francije, Belgije in številnih drugih držav? Tam dejansko obstajajo javne bolnišnice, obstajajo koncesionarji, obstajajo zasebni izvajalci,

skratka različni organizacijski model. In pa nihče mislim, da danes tukaj ne trdi, da ti modeli niso evropski ali pa da niso solidarni. Zato mislim, da je treba ločiti pri tem, ko se pogovarjamo, predvsem dve stvari, prvo je financiranje sistema, drugo je pa organizacija izvajalcev. In dejansko, ja, mi zagovarjamo javno financiranje, in to solidarno javno financiranje, univerzalno dostopnost, predvsem pa zdravstveni sistem, kjer pacient pride do storitve pravočasno. In to je tisto, kar pacienta dejansko zanima. In če lahko pacient pride hitreje do diagnostike, pacient hitreje pride do operacije z uporabo vseh kapacitet v državi, potem je, mislim, da moja dolžnost ali pa dolžnost vsakokratnega ministra za zdravje, da mu to pač omogoči. Ker pacienta dejansko na koncu ne zanima ideološka razprava. Zdravstveni sistemi 21. stoletja se ne delijo več na državne, ne državne, ne zasebne ali pa ne zasebne, delijo se na dobro organizirane in pa na slabo organizirane. In v Sloveniji sistem, tako kot sem povedal, na žalost deluje velikokrat kot slabo organiziran zdravstveni sistem, kljub temu, da imamo vrhunske strokovnjake, vrhunsko medicino in po mojem mnenju tudi dovolj zbranega denarja. Dostikrat pa nimamo organizacije, nimamo dobrega upravljanja in nimamo dobre centralne koordinacije sistema. In mislim, da je prav, da res se odmaknemo od ideologije in gremo na več rezultatov za pacienta.

Zdaj, na očitke o, bom rekel, barvanju strankarske, kakorkoli, naj samo povem za javnost, da jaz do vstopa v stranko Demokrati, katere tudi ustanovni član sem, nisem bil član nobene politične stranke. In mislim, da je to ljudem pomembno pač povedati.

Zdaj, solidarnost je nekaj, kar krasi to državo in mislim, da temu nihče tukaj od nas ne oporeka ali pa mislim, da tudi vseh 90 poslancev temu ne bi oporekalo, tako da tukaj ne bi izgubljal besed.

Ko govorimo pa o tem ideološkem boju med javnim in zasebnim, si moramo naliti čistega vina in povedati, da od sedmih, skoraj sedmih milijard zbranih sredstev 85 odstotkov sredstev namenjamo javnim zavodom, državnim zavodom, tistim, ki so v lasti občin, države in tako naprej in samo 15 odstotkov tistim, ki imajo neke vrste koncesijo.

Korupcija je nekaj, kar, čemur ostajamo zavezani, boju proti korupciji. Zato smo tudi naslovili jasno digitalizacijo, kjer dejansko tisti, ki upravlja sistem, sledi podatkom. In to je tisto, ko ste me vprašali glede standardov in normativov. Govoriti danes o standardih in normativih, to je, bom rekel, so termini izpred skoraj 20 let. Mislim, da danes v digitalni dobi lahko govorimo o tem, da imamo digitalen povezan sistem, tako kot imajo recimo nekatere slovenske bolnišnice, ena od takih bolnišnic je Izola, kjer na žalost pač ta sistem implementacije tega digitalnega sistema ni bil vpeljan do konca, je samo deloma nastal, ampak vidimo, da, taki sistemi, take bolnišnice delujejo potem pozitivno, seveda tudi zahvaljujoč dobremu, dobremu vodstvu.

Zdaj, mislim, da to, čemur pravimo mi, da preoblikujemo javne zdravstvene zavode, mi imamo danes problem v tem, da smo s poplavo zakonodaje in hipernormiranostjo ubili sistem na nek način. Mi smo predpisali, koliko mora biti visok strop, kakšne naj bodo poti, kako naj se obnaša direktor. In direktorji danes, pa sem se z veliko njimi pogovarjal, imajo nekako zvezane roke. In če obrnemo, to se pravi, da javnim zdravstvenim zavodom damo več svobode, da bo lahko direktor nagradil tistega, ki opravlja več in bolj kakovostno delo, se bo storilnost povečala, bodo ljudje bolj motivirani za delo in jaz mislim, da bo tudi likvidnost slovenskih bolnišnic in javnih zdravstvenih zavodov boljša.

Zdaj, ko ste naštevali podatke KPK. Jaz dvomim, da je KPK govoril o tem, da si nekdo vzame smetano, ampak kakorkoli, mi vedno upoštevamo neodvisne inštitucije, vedno upoštevamo Računsko sodišče, sodbe sodišč, Ustavno sodišče in kakorkoli že. Zdaj, moje mnenje je,

da se vrhunska medicina naj opravlja res v vrhunskih inštitucijah, to sta oba klinična centra in še nekaj večjih bolnišnic. In temu mora tudi v prihodnosti ostati tako in te storitve morajo biti financirane na tak način, da bodo te storitve ostale tam. Govorim recimo o otroški srčni kirurgiji, govorim o transplantacijski medicini, govorim o konec koncev tudi maksilofacialni kirurgiji, ki je bila z novelo zavoda Zakona o zdravstveni dejavnosti na nek način posledično razmontirana.

Zdaj, na seji Državnega zbora sem že povedal to zgodbo z mojimi botri. Jaz imam v svojem življenju enega botra in to je krstni in birmanski v isti osebi. Drugače sem pa Tadej Ostrc človek z integriteto in teh, bom rekel, pisanj ne sprejemam.

Zdaj, ko ste vprašali kje bomo zagotovili dodatna sredstva. Če s 7 milijardami zbranega denarja ne moremo pozdraviti 2 milijona ljudi, imamo strukturni problem, imamo problem organizacije. In problem organizacije se ne naslavlja z vedno več zakoni, z vedno več pravilniki, ampak se naslavlja s tem, da jasno in decidirano uvedeš zakonsko spremembo, jo implementiraš in potem od tega pričakuješ tudi neke rezultate in te rezultate spremljaš in ti rezultati morajo slediti ciljem. In zato sem rekel, da bomo na osnovi KPI-jev spremljali potem tudi implementacijo zakonodaje in pa tudi implementacijo bolnišnic.

Zdaj, kot že rečeno, ta študija iz leta 2016, pa vam jo bom potem predal, ker je v tiskani verziji, in zdaj jaz sistem poznam, bom rekel, od zunaj in od znotraj. Poleg tega, da sem zobozdravnik specialist protetik, sem delal dolga leta na UKC Ljubljana, bil sem tudi asistent na katedri za stomatološko protetiko, učil mlade kadre. Potem sem naredil magisterij na FDV, doktorat na Medicinski fakulteti in pa opravil podiplomsko izobraževanje na Harvardu. Res vidim, kako bi ta sistem dejansko od znotraj moral delovati, ampak to lahko naredimo samo tako, da se izvajalci pogovarjamo. In jaz mislim, da je tukaj, čeprav je mogoče od začetka bila zdravstvena reforma, predvsem takrat, ko sem bil jaz tam, v redu nastavljena, 53 poslancev takratne koalicije se je podpisalo pod tistih deset korakov, pa niso bili nikoli izvedeni, je pač potem politika na zdravstvenem področju zavila v neko drugo smer in pač te smeri jaz kot strokovnjak z zdravstvenega področja pač na žalost nisem mogel zagovarjati, ker sem vedel kakšne bodo posledice take politike. In posledice take politike so bile vidne tudi recimo v odhodih specialistov ORL, maksilofacialne kirurgije, radiologije in ostalih.

Zdaj, ko ste omenjali košarico storitev, jaz tiste dikcije, kot ste jo vi povedali, nisem nikjer videl, ampak piše: prenova sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja z jasno opredelitvijo pravic zavarovancev. Se pravi, zavarovanci morajo vedeti dejansko, kaj jim pripada, ker danes so marsikdaj pravice na papirju, v praksi pa niso recimo izvedene. In tak primer imamo na področju zobozdravstva, ker imamo veliko ljudi brez izbranega osebnega zobozdravnika. Piše tudi, da ohranitev univerzalne dostopnosti zdravstvenih pravic, jasno opredelitev pravic zavarovanja, preglednosti financiranja, učinkovitim upravljanjem sredstev / nerazumljivo/. Mislim, da so to, da so to neke, neke osnove, s katerimi bi se, vsaj po mojem mnenju, morali vsi danes tukaj strinjati. In jaz si res želim, da bomo v prihodnje vsi politiki delovali v smeri tega, da dobimo res delujoč zdravstveni sistem, ker je to konec koncev tudi neka naša zaveza ali pa neka naša odgovornost volivkam in volivcem. In če se ne moremo mi tukaj poenotiti ali pa da bijemo nek ideološki, politični boj na tem področju, gremo v bistvu, imamo bolnike in pa paciente za talce.

Zdaj, kot je že predsednik vlade povedal, vsi bodo dobili v podpis partnerstva za razvoj in jaz mislim, da je to, je to pomembno, da pač tisti, ki bodo mislili ali pa bodo se čutili poklicani sodelovati, da bodo k temu tudi pristopili.

Zdaj, če grem mogoče na drugo vprašanje, gospoda Dušana Stojanovič, vi ste res postavili, pa se vam zahvaljujem za vprašanje, jasno vprašanje glede urgence in nujne medicinske pomoči. Dejansko je to ena izmed, eno izmed področij, ki je bilo dolga leta zapostavljeno. Ob prihodu, mojem prihodu na Ministrstvo za zdravje, smo organizirali ekipo Gremi in najboljših strokovnjakov, ki so potem izdelali dejansko elaborat, in jaz sem se pogovarjal pred nekaj meseci z njimi in so rekli, da ta elaborat še vedno stoji in ta elaborat je potrebno implementirati in bo nujna medicinska pomoč začela delovati. Nekaj izmed tega sicer je bilo implementirano, ampak mislim, da povsod sistem ne deluje dobro, ljudje na urgencah še vedno predolgo čakajo. Dejansko je pa treba uvesti tak sistem in to sem tudi v predstavitvi povedal, nujne medicinske pomoči, kjer bo ne glede na regionalno pokritost ali pa regijsko, ne glede na to, ali živiš na Goričkem ali na Koroškem ali pa v Osilnici, ta nujna medicinska pomoč primerljiva in enako kakovostna, ker če temu ni tako, potem ljudje, ki živijo v teh, bom rekel, bolj regionalno ali pa regijsko ali pa strukturno drugačnih področjih, nimajo enakih pravic in nimajo enakih tudi na koncu koncev možnosti preživetja.

Helikopterska nujna pomoč je nekaj, kar si dejansko Slovenija zasluži. To, kar je bilo, kar imamo, kar smo imeli do sedaj, je bil nek nastavek tega. Tisti, ki so videli delovanje helikopterske nujne pomoči v tujini, bodisi to, da je to, ne vem, Avstrija, Nemčija, Italija, Švica, Hrvaška, konec koncev, to pomeni, da dispečer, to je, se pravi nekdo, ki ga mi pokličemo in rečemo, zgodila se je nesreča na Primorki, tako kot vidimo, je gneča, je vikend in potem se izračuna dostopni čas z rešilcem in se vidi, da je dostopni čas prekratek, in da bi to, temu rečejo oni, zlata ura, lahko dosegli s helikopterjem, da se takoj dvigne helikopter in da helikopter pristane nekje na polju, nekje na avtocesti ali kjerkoli je pač to varno, in odpelje ponesrečenca oziroma življenjsko ogroženega človeka do najbližje zdravstvene ustanove. Jaz mislim, da to premalokrat vidimo v Sloveniji, in da si Slovenija zasluži delujočo helikoptersko nujno pomoč. Strokovnjaki, ki kar nekaj vedo o tem, pravijo, da ta zračni most, če ga uvedemo, lahko nekako nadomesti do sedem ekip na Zemlji in mislim, da je to, da je to nekaj kar je treba v najkrajšem možnem času uvesti.

Zdaj, gospa Andreja Katič je lepo povedala, da je delujoč sistem, zdravstveni sistem v interesu vseh. Duševno zdravje mladih je nekaj, kar je zelo, zelo pereče. Dejansko nam primanjkuje kliničnih psihologov. Kliničnih psihologov primanjkuje tako za predšolske otroke kot tudi tiste v šolah in tudi potem za kasnejše mladostnike, in tukaj je potrebno s specializacijami, z izobraževanjem in pa dejansko z neko vzpostavitvijo mreže narediti sistem, kjer bodo dejansko mladi prišli do kliničnih psihologov in do pravočasne obravnave. Veliko pa moramo tudi narediti na preventivi, na izobraževanju. Družina je neka osnovna celica in o teh pasteh se mora govoriti. Jaz sama imam tri otroke in moram reči, da veliko pozornost namenjam temu, da jih osveščam o pasteh, bom rekel, socialnih omrežij in ostalih digitalnih pasti, ob tem, da seveda pač jim omogočam, da se s temi tehnologijami spoznavajo.

Sklad za redke bolezni je nekaj, kar sem povedal, Slovenija nujno potrebuje po dolgih letih zbiranja zamaškov rabimo in jaz sem tudi vaši kolegici poslanki Meiri Hot se zahvalil in je pač izrazil to zahvalo za prizadevanje, da se je to vprašanje naslovilo, da se je pač ta zakonski predlog speljal. Zdaj v praksi vidimo na področju nekaterih otrok,

da mogoče ta rešitev ne deluje tako, kot bi mogle. In tudi ona je rekla, da si je pač neke stvari takrat želela, drugače pa pač v koaliciji takrat ni bilo volje. Zdaj mi smo takrat že kot Poslanska skupina Nepovezanih poslancev, stranke Demokrati., predlagali neke amandmaje in so bili takrat na Odboru za zdravstvo zavrnjeni. Želimo si predvsem vzpostaviti samostojen Sklad za redke bolezni, ki bo imel več virno financiranje, se pravi, da ne bo samo država tista, ki bo to zagotavljala, ampak bo več virov in mislim, da tak zakonski predlog lahko naredimo zelo hitro. In jaz menim, da bi bilo najboljše, če ga podpiše vseh 90 poslancev, zato, da se ta stvar enkrat in končno uredi, da otroci dejansko dobijo tudi zdravila, kot ste lepo povedali, ki so mogoče v zgodnjih kliničnih fazah preizkušanja. Kajti Zavod za zdravstveno zavarovanje nekako je tisti, plačnik, ki dejansko plačuje preverjena zdravila in tista zdravila, ki so na trgu že dlje časa in temu je prav tako Sklad za redke bolezni pa kot samostojna institucija, bi pa prevzel to možnost, da bi otroci imeli večjo dostopnost do tega: lahko bi se povezoval s sosednjimi državami, lahko bi sklepal tudi tako imenovane / nerazumljivo/ pogodbe.

Zdaj, preoblikovanje javnih zavodov, sem nekaj že prej omenil. Jaz mislim, da rabimo več fleksibilnosti v javnih zdravstvenih zavodih. Da morajo menedžerji ali pa upravljavci ali pa direktorji teh zavodov imeti več možnosti, več orodij. Zdaj jih dušimo. Imamo nekaj dobrih praks, kot sem povedal, tudi na področju zdravstvenih domov. Ampak se res trudijo in iščejo razno razne, bom rekel, neke kreativne poti, da privedejo do tega, da lahko učinkovito upravljajo te zavode. In spet, še enkrat, potrebno se je pogovarjati z njimi. Tako kot pri rešitvah za zdravstvo je treba poslušati zdravnike, je treba poslušati medicinske sestre, je tudi tukaj potrebno poslušati uspešne menedžerje in oni so tisti, ki povedo kako naj bi sistem izgledal.

Zdaj, kar se tiče dostopnosti do zdravstvene oskrbe za ženske. Zdaj, pač ugovor vesti je neka pravica, ki jo poznajo vse moderne demokratične države. V Sloveniji pač ta ugovor vesti ne vpliva na delovanje zdravstvenega sistema. So vse storitve na voljo. Predvsem je pa pomemben drugi del vprašanja, ki pa govori o dostopnosti ginekološke oskrbe za ženske. Mi imamo nek unikaten, bom rekel, sistem tega in to je, mislim, da prednost Slovenije, ampak dejansko se veliko mladih žensk vključuje prepozno v ta sistem. In tako kot sem že povedal, tako kot si vsak človek zasluži svojega dostopnost pri osebnem zdravniku, tako bi tudi vsaka ženska morala imeti ginekologa kaj pa šele, da ima vsak otrok svojega izbranega pediatra.

Tako da, zaenkrat toliko.

Vam predajam besedo.