Spoštovana predsednica odbora, spoštovane kolegice poslanke in poslanci, spoštovani člani odbora. Hvala za možnost, da danes predstavim svojo vizijo slovenskega zdravstva in pa ključne usmeritve dela Ministrstva za zdravje v prihodnjem mandatu.

Danes se moramo zavedati, da ne govorimo samo o zdravstvenem sistemu, ampak govorimo predvsem o ljudeh. Govorimo o človeku, ki predolgo čaka na pregled, govorimo o starših, ki ne morejo pravočasno do pediatra, govorimo o starejših, ki čakajo na operacije in o zdravstvenih delavcih, ki dostikrat delajo preko svojih meja. Moje izhodišče pri tem programu, ki vam bom ga predstavil, je zelo preprosto: pacient mora znova postati središče slovenskega zdravstvenega sistema. Ne birokracija, ne politika, ne interesne skupine, ampak pacienti. Ko govorimo o slovenskem zdravstvu, moramo biti pošteni, Slovenija nima slabega zdravstvenega sistema, imamo kakovostne zdravstvene delavce, imamo dobro medicino in dobre rezultate na številnih področjih. Pričakovana življenjska doba danes v Sloveniji znaša približno 82 let, kar je nad povprečjem OECD, tudi preventivna in ozdravljiva umrljivost sta boljša od povprečja OECD, to pomeni, da znamo v Sloveniji zagotavljati kakovostno zdravstveno obravnavo. Ampak glavni problem slovenskega zdravstva danes ni več kakovost medicine, glavni problem postaja dostopnost. Ljudje predolgo čakajo na specialista, na diagnostiko, na operacijo, na osebnega zdravnika, in ko človek predolgo čaka, sistem zanj ne deluje. Ne glede na to, kdo je lastnik stavbe, kdo vodi zavod ali katera vlada je na oblasti? In to je tista realnost, ki jo ljudje, ki jo pacienti vsak dan občutijo. In za to ne potrebujemo še ene reforme zdravstvenega sistema, ampak potrebujemo reorganizacijo zdravstvenega sistema.

Slovenski zdravstveni sistem je danes eden največjih javnih sistemov v državi. Javna zdravstvena blagajna je leta 2024 znašala približno 5,25 milijarde evrov, leta 2026 pa bo prvič blizu sedmih milijard evrov. To pomeni 1,6 milijarde evrov več

samo v dveh letih. Del te rasti sicer predstavlja dolgotrajna oskrba, velik del pa višje plače, dražja zdravila, staranje prebivalstva in pa širitev programov. Vse to predstavlja približno 8 procentov slovenskega BDP-ja. V sistem je vključenih 2,1 milijona zavarovanih oseb. Sredstva se razdeljujejo med približno 2000 izvajalcev in dobaviteljev. In samo za zdravstvene storitve sistem danes namenja skoraj štiri milijarde evrov letno za zdravila 850 milijonov evrov, za bolniška nadomestila pa skoraj 700 milijonov. Gre torej za izredno velik in pa kompleksen sistem in pri tako velikem sistemu že majhne organizacijske spremembe lahko pomenijo ogromno razliko za končnega uporabnika. To je za paciente.

Težava pa je, da ob tako velikem povečanju denarja ljudje niso dobili sorazmerno boljše dostopnosti čakalne dobe ostajajo predolge. Veliko ljudi še vedno težko pride do osebnega zdravnika, pediatra, ginekologa, zobozdravnika ali specialista. In zato ljudje dejansko upravičeno pričakujejo boljšo organizacijo, boljšo dostopnost, manj administracije, predvsem pa boljše upravljanje sistema. In naloga nove ekipe za to ni rušenje sistema. Nova, naloga nove ekipe je stabilizacija, reorganizacija, modernizacija in pa učinkovitejše upravljanje sistema.

Prvi in najpomembnejši steber našega mandata bo dostopnost zdravstvenega varstva, cilj je pravočasen dostop do kakovostne zdravstvene obravnave, pod enakimi pogoji za vse prebivalce Slovenije. Čakalne dobe bomo reševali z operativnim in učinkovitim upravljanjem sistema. Pri tem moramo biti zelo iskreni do ljudi. V zadnjih letih smo v zdravstvo vložili skoraj dve milijardi evrov dodatnega denarja letno, to izhaja iz finančnih načrtov in pa poročil Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Toda kljub temu se čakalne dobe niso zmanjšale sorazmerno s porabo. Po podatkih NIJZ, se je skupno število čakajočih med leti 2022 in 2026 povečalo za okoli 1,29 milijona, na približno 1,74 milijona. To pomeni 35 odstotno rast. V istem obdobju je število čakajočih nad dopustno čakalno dobo po stari metodologiji približno naraslo za 70 procentov, po novi metodologiji pa za približno 112 odstotkov. To je iz 137000 ljudi, ne številk, na 290000. Problem je organizacija sistema, problem je produktivnost, problem je upravljanje kapacitet, problem je tudi prekomerna administracija, razpršenost čakalnih seznamov in neizkoriščene operacijske ter diagnostične kapacitete.

Precej zaskrbljujoč je tudi podatek o napotitvah s stopnjo nujnosti zelo hitro. Število takih napotitev v nekaterih dejavnostih se je povečalo za več kot 100 odstotkov. Recimo v ortopediji se uporablja tak podatek o približno 120 odstotni rasti zelo hitrih napotitev. To pomeni, prvič, da sistem ne dohaja potreb, drugič, da pacienti pridejo na poseg kasneje in tretjič, da prihajajo v težjih zdravstvenih stanjih. Zato je naš okvir za reševanje te težave zelo preprost: več obravnave pred napotnico in več storitev na sekundarju. Če v sistem vsako leto pride bistveno več pacientov, sistem pa ne poveča produkcije storitev, potem samo dodatni denar ne bo skrajšal čakalnih dob. Zato moramo vzpostaviti centralni sistem upravljanja čakalnih dob, real time monitoring, operativni dashboard in pa aktivno upravljanje kapacitet.

Velik problem sistema danes predstavljajo tudi nepotrebne napotitve, podvajanje diagnostike in pa nepovezanost med vsemi nivoji zdravstva. Zato je potrebno razviti e-posvete, triaže napotnic, centralni dostop do izvidov in pa bolj standardizirane poti obravnave pacientov. Na določenih področjih lahko s tem zmanjšamo deset do 15 odstotkov nepotrebnih napotitev. To pomeni manj podvajanj in posledično tudi krajše čakalne dobe, predvsem pa bolj racionalno uporabo zdravstvenega sistema. Danes pogosto nimamo problema, da kapacitet ni, pogosto imamo problem, da sistem teh kapacitet ne zna učinkovito organizirati. Zato bomo digitalno spremljali izrabo magnetne resonance in pa CT diagnostike v realnem času, vzpostavili centralni operativni dashboard za spremljanje kapacitet, digitalno

spremljali operacijske termine, analizirali popoldanske in vikend termine, zmanjšali neizkoriščene termine z aktivnim upravljanjem sistema, izvedli boljšo no show analitiko in avtomatsko zapolnjevanje odpovedanih terminov ter vzpostavili aktivno digitalno prerazporejanje programov med izvajalci. Danes pogosto v sistemu težavo predstavlja, da nimamo realnih podatkov v realnem času, da nimamo centralnega upravljanja in pa da predvsem nimamo operativne preglednosti nad kapacitetami. In dejansko brez kakovostnih podatkov ni mogoče kakovostno opravljati sistema. In digitalizacija za to ni sama sebi namen, ampak je njena naloga boljša organizacija, hitrejše odločanje, večja izkoriščenost kapacitet, predvsem pa končno krajše čakalne dobe za paciente. Vsaka prosta operacijska dvorana, vsak prost diagnostični termin, vsaka razpoložljiva kapaciteta, vse mora delati za paciente. Če v eno bolnišnico usmerimo več denarja, operacijska dvorana pa popoldne stoji prazna, pacient dejansko na koncu še vedno čaka. Ljudje ne potrebujejo samo višjih številk v proračunu, potrebujejo pregled, diagnostiko in operacijo pravočasno. In pacient na koncu koncev ne more biti administrator lastne bolezni, ampak sistem mora biti tisti, ki vodi pacienta. Koalicijska pogodba zelo jasno določa: v skrajševanje čakalnih dob moramo vključiti vse razpoložljive zmogljivosti pod enakimi pogoji, z jasno metodologijo in z namenom skrajševanja čakalnih vrst v kritičnih oddelkih oziroma storitvah. Celoten zdravstveni sistem mora delovati na maksimalnih zmogljivostih in pa seveda znotraj finančno vzdržnega sistema zdravstva. To pomeni dejansko enake standarde kakovosti, enak nadzor, transparentno financiranje in pa pacienta v središču sistema. Ljudje, dame in gospodje, danes ne sprašujejo kdo je izvajalec, ljudje danes sprašujejo ali bodo pravočasno prišli do zdravljenja. In Slovenija bo ostala evropski javni zdravstveni sistem. Ampak javni zdravstveni sistem mora biti predvsem dostopen. In ključno vprašanje, ne sme biti ideologija. Ključno vprašanje je, je, ali pacient pride pravočasno do zdravljenja.

Naj tukaj poudarim nekaj še zelo pomembnega. Tudi OECD s svojo novo študijo podpira pravilnost usmeritve slovenskega zdravstva, ki je podana v koalicijski pogodbi. OECD v svojem poročilu Competition and Regulation in the Healthcare Sector jasno ugotavlja, da glavni problem številnih evropskih zdravstvenih sistemov ni nujno pomanjkanje denarja, ampak predvsem neučinkovita organizacija, slabo upravljanje sistema, administrativne ovire, nepovezani informacijski sistemi in pa neučinkovita uporabo obstoječih kapacitet. OECD posebej poudarja aktivno upravljanje zdravstvenega sistema, administrativno razbremenitev kot vir dodatnih kapacitet, digitalizacijo kot orodje za učinkovito upravljanje in pa četrtič, vključevanje vseh kapacitet pod enakimi pogoji. OECD poudarja, da mora biti ključno vprašanje, ali pacient pravočasno pride do zdravljenja, ne pa, kdo je izvajalec. Zato OECD podpira vključevanje vseh razpoložljivih kapacitet, enake standarde kakovosti, enak nadzor, transparentno financiranje in pa pacientov v središču sistema. OECD pravi tudi v tej študiji, da država mora ostati regulator, financer, varuh dostopnosti in pa varuh kakovosti sistema. Hkrati pa opozarja, da pretirana birokracija in pa seveda neučinkovita regulacija in omejevanje zmanjšujeta dostopnost, podaljšujeta čakalne dobe in zmanjšujeta učinkovitost sistema. In predlagana usmeritev reorganizacije slovenskega zdravstva ni privatizacija, ni amerikanizacija, ni rušenje javnega sistema. Gre enostavno za učinkovitejše upravljanje, boljšo organizacijo, digitalizacijo, administrativno razbremenitev, večjo preglednost in pa boljšo izrabo obstoječih kapacitet, seveda v okviru evropskega javnega zdravstvenega sistema in to je tudi bistveno sporočilo OECD.

Naslednji zelo pomemben segment zdravstvenega varstva, na katerega bomo usmerili večjo pozornost, je tudi primarna raven. Dejstvo je, da brez močne primarne ravni ni stabilnega zdravstvenega sistema. Če ne deluje primarna raven, se začne rušiti celoten zdravstveni sistem

in takrat se povečajo pritiski na urgence, se povečajo čakalne dobe na sekundarni ravni, poveča se število hospitalizacij in dolgoročno se poveča tudi strošek sistema. To verjetno zveni vsem tukaj znano. Zato je krepitev primarne ravni ena ključnih prioritet našega mandata. Posebno pozornost bomo namenili vsem segmentom, tako družinski medicini, pediatriji, ginekologiji, zobozdravstvu in pa predvsem dostopnosti do osnovne zdravstvene oskrbe. Danes imamo v Sloveniji na žalost območja, neke sive lise kjer ljudje težko pridejo do osebnega zdravnika, imamo zdravstvene domove, kjer so timi preobremenjeni, imamo nekatere zdravnike, ki bistveno, ki imajo bistveno previsoke glavarine za tak način dela kot ga imamo danes in imamo paciente, ki zaradi tega težje pridejo do kakovostne in do pravočasne obravnave in to ni dolgoročno vzdržen sistem. Specialisti družinske medicine že dlje časa opozarjajo, da mora biti cilj sistema postopno približevanje strokovnim normativom, ki omogočajo, po eni strani kakovostno, po drugi strani pa varno obravnavo pacientov. Danes pa imamo pogosto situacijo, ko zdravnik zaradi preobremenjenosti ali pa administrativne preobremenjenosti enostavno nima dovolj časa za posameznega bolnika, in če zdravnik nima časa, je pacient tisti, ki izgublja. Za to bomo naredili več ključnih sprememb.

Najpomembnejša in prva velika prioriteta bo administrativna razbremenitev. Osebni zdravnik mora opravljati to, za kar se je dolga leta izobraževal na medicinski fakulteti in potem v okviru specializacije. Danes imamo zelo konkreten slovenski podatek, slovenske študije, koliko časa zdravniki dejansko izgublja zaradi administracije. Ne boste verjeli, da družinski zdravniki približno 21 odstotkov ordinegacijskega časa porabijo za papirologijo, to pomeni, da več kot petino ambulantnega časa predstavljajo obrazci, potrdila, birokratski postopki, dokumentacija in pa dostikrat tudi podvajanje administrativnega dela. Če zdravniku vrnemo samo 30 minut dnevno za delo s pacientom, mislim, da ne govorimo o optimizmu, ampak govorimo o osnovni racionalizaciji sistema in to lahko naredimo zelo hitro. Če gremo na enostaven izračun, če imamo danes v Sloveniji približno 1200 družinskih zdravnikov in vsakemu dnevno vrnemo 30 minut časa, to pomeni več kot 140 tisoč ur dodatnih letno. To pomeni, ob konservativni oceni približno 100 tisoč dodatnih pregledov letno. Brez nove fakultete, brez novih stavb, brez milijardnih investicij, samo z boljšo organizacijo sistema in to je tisto ključno sporočilo. Organizacijski ukrepi lahko pomembno povečajo dostopnost zdravstva, če znamo sistem voditi operativno. Ne gre za to, da birokracijo prestavimo na nekoga drugega, gre za tisto dejansko digitalizacijo, za odpravo dvojnih vnosov, za avtomatizacijo ponavljajočih se postopkov, za poenostavitev pravil, boljšo organizacijo dela in pa smiselno uporabo administracije in administrativne podpore. Cilj ni več papirja drugje, ampak je cilj manj nepotrebnih pravil in več časa za paciente. Veliko rešitev je stroka, kot že rečeno, predlagala že pred leti in zadeve so na žalost obležale v predalih. Naloga države je, da začne te rešitve skupaj z izvajalci tudi dejansko upravljati v prakso. Cilj je jasen, manj papirjev in več zdravstva.

Primarna raven ne more več temeljiti tudi samo na enem preobremenjenem zdravniku. Potrebujemo sodobne multidisciplinarne time po vzoru najboljših zdravstvenih sistemov na svetu. To pomeni več vključevanja diplomiranih medicinskih sester, kliničnih farmacevtov, fizioterapevtov, psihologov, kineziologov in drugih specialistov. Specialist družinske medicine mora ostati vodja tima, ampak del bremen naj prevzamejo tudi drugi ustrezno usposobljeni kadri in naj se več stvari opravi na primarnem nivoju.

Na tak način bomo povečali dostopnost, izboljšali kakovost, zmanjšali izgorelost kadra in dejansko naredili tudi poklic družinske medicine bolj privlačen. Posebej pomembno bo, da družinsko medicino ponovno naredimo privlačno za mlade zdravnike, ne samo s finančnimi spodbudami, ampak tako, da bodo družinski zdravniki, mladi družinski zdravniki želeli delati na primarni ravni.

Zato potrebujemo po eni strani boljše pogoje dela, manj administracije, kot že rečeno, boljše mentorstvo, predvsem več fleksibilnosti, stimulativno nagrajevanje in pa dejansko jasno karierno perspektivo. Posebno pozornost bomo namenili tudi deficitarnim območjem države. Ni sprejemljivo, da je dostopnost do osnovnega zdravstva bistveno odvisna od poštne številke pacienta. Zdravstvo mora biti dostopno vsem prebivalcem Slovenije, ne glede na regijo.

Brez ljudi ni zdravstva. Glejte, to ni politična fraza, to je osnovno dejstvo vsakega sistema. Vsi zdravniki, medicinske sestre, reševalci, zdravstveni tehniki, farmacevti, negovalno osebje, strežnice, administrativni delavci, skratka vsi zdravstveni delavci so temelj sistema. In če sistem izgubi ljudi, izgubi tudi svojo sposobnost delovanja. In danes je eden največjih problemov slovenskega zdravstva prav kadrovska izčrpanost sistema, ker imamo preobremenjene time, imamo izgorelost, imamo težave pri nadomeščanjih, imamo pomanjkanje kadra na določenih področjih in pa vedno večje regionalne razlike.

V zadnjih letih smo bili priča tudi zelo nevarni retoriki, ki je zdravstvene delavce pogosto predstavljala kot problem sistema. Bivši predsednik vlade je javno govoril celo o vojni z zdravniki. Takšna retorika je ustvarjala dodatne delitve, nezaupanje, stigmatizacijo in občutek, da država z zdravstvenimi delavci vodi konflikt namesto partnerstva. In zato koalicijska pogodba jasno govori: konec vojne z zdravstvenimi delavci. Sam trdno verjamem, da nobena sprememba ne more uspeti brez sodelovanja ljudi, ki sistem vsak dan držijo pokonci. Zdravstveni delavci niso sovražniki javnega zdravstva, so razlog, da sistem sploh še deluje. In danes so ljudje v zdravstvenem sistemu utrujeni od konfliktov, ideoloških bitk, stigmatizacije, od občutka, da jih politika pogosto uporablja kot grešne kozle za probleme sistema. In zato namesto konfliktov potrebujemo dialog, sodelovanje in pa ponovno vzpostavitev zaupanja. Zdravstveni kader ne potrebuje novih vojn, potrebuje normalne pogoje dela, organiziran sistem in pa občutek, da država stoji za njim. V zadnjih letih smo na žalost videli tudi zelo konkretne posledice teh razmer. Odhajali so posamezniki, odhajali so ekipe, ki predstavljajo vrhunsko znanje slovenskega zdravstva. To smo videli na področju ORL, smo videli na področju maksilofacialne kirurgije, radiologije, urgentne medicine in drugih ključnih dejavnosti. In ko začnejo odhajati ljudje, ki držijo pokonci najbolj zahtevne dele sistema, to ni več samo kadrovski problem, ampak postane vprašanje nacionalne zdravstvene varnosti. In takšnih opozoril država ne sme ignorirati. Zato bodo prioritete naslednjega mandata: izboljšanje pogojev dela, zmanjšanje izgorelosti, administrativna razbremenitev, stabilizacija kadrovske slike, razvoj specializacij, mentorstva mladim in pa dolgoročno načrtovanje kadrovskih potreb. Cilj ni samo izobraziti in pridobiti kader. Cilj je ustvariti sistem, v katerem bodo ljudje želeli ostati, ker dolgoročno zdravstvenega sistema ne bodo rešili zakoni, ampak ga bodo rešili ljudje, ki v zdravstvenem sistemu delajo.

Posebna prioriteta našega mandata bo tudi reorganizacija nujne medicinske pomoči in pa vzpostavitev delujoče helikopterske nujne medicinske pomoči. Nujna medicinska pomoč ni običajna javna storitev. Gre za sistem, kjer po navadi minute odločajo o tem ali preživimo ali bomo invalidni in pa o dolgoročnih posledicah za zdravje in življenje bolnika, zato mora država biti sposobna zagotoviti hiter in učinkovit odziv, ne glede na to, v katerem delu Slovenije človek živi. Dejstvo je in od tega ne moremo bežati, da imamo danes v Sloveniji velike regionalne razlike. Imamo nekatere preobremenjene urgentne centre, imamo težave pri kadrih v tem segmentu in pa sistem, ki je pogosto organiziran preveč nepovezano. Danes čas dostopa do nujne medicinske pomoči ni povsod enak. In mislim, da to za državo Slovenijo ni sprejemljivo. Človek mora imeti možnost hitre nujne medicinske pomoči, ne glede na to, ali živi v Ljubljani ali živi na Koroškem ali živi v Posočju, v Beli krajini ali pa v slovenski Istri. In naš cilj kot države mora biti enakomernejša dostopnost nujne pomoči po celotni državi. Zato bomo analizirali odzivne čase, sive lise zaradi geografije,

kadrovske kapacitete in organizacijo urgentnih poti. Tak sistem mora biti organiziran okoli sistema, ne pa okoli administrativnih meja. In vzpostaviti moramo en še bolj enoten dispečerski cent sistem, boljše povezovanje nujne medicinske pomoči, helikopterske nujne medicinske pomoči in pa bolnišnic, rabimo standardizirane urgentne poti in pa predvsem organizacijo urgentnih centrov in pa centralno operativno koordinacijo.

Danes pogosto posamezni deli sistema, tudi znotraj posameznih urgentnih centrov, delujejo preveč ločeno. In to pomeni podvajanje, pomeni slabšo koordinacijo, dolgo čakanje na urgencah, manjšo učinkovitost, to pa pri urgentni medicini pomeni izgubo časa, slabše izide zdravljenja in včasih tudi izgubo življenj. Zato mora biti sistem enoten, interoperabilen, digitalno povezan in pa operativno voden v realnem času.

Na področju nujne medicine kadrovska situacija postaja vse bolj zahtevna, imamo hudo pomanjkanje specialistov urgentne medicine, imamo težave pri zagotavljanju ekip, ki delajo 24 ur na dan, imamo vedno večje obremenitve zaposlenih in piloti helikopterjev, ki bi lahko pilotirali naše, našo helikoptersko nujno pomoč, zapuščajo sistem in gredo raje na sosednjo Hrvaško. Zato bomo posebno pozornost namenili stabilizaciji urgentnih ekip, dodatnemu usposabljanju, izboljšanju pogojev dela in pa seveda dolgoročnemu kadrovskemu načrtovanju, ker sistem mora dejansko temeljiti na organizaciji.

Pri razvoju helikopterske nujne pomoči moramo biti zelo jasni. Cilj ureditve tega ne sme biti piar projekt, ne sme biti nabava enega nakupa helikopterjev, ne sme biti niti politični projekt. Cilj, cilj mora biti učinkovit, strokoven in transparenten sistem za bolnika, to ni samo zdravstveni projekt. Gre za del nacionalne varnosti, gre za del krizne odpornosti države in pa kritične infrastrukture Republike Slovenije. Helikopterska nujna medicinska pomoč mora biti sposobna delovati v vsakodnevnih intervencijah ob večjih nesrečah, naravnih katastrofah, epidemijah in pa drugih kriznih situacijah. Za to rabimo stabilno organizacijo, jasne protokole in pa enotno operativno koordinacijo in pa dolgoročno kadrovsko strategijo teh delavcev.

Drugi steber je finančna vzdržnost sistema. brez finančno stabilnega sistema dolgoročno ne bo mogoče zagotavljati dostopnega zdravstva, to vemo vsi. Zato bomo veliko pozornosti namenili upravljanju sistema, upravljanju sredstev, transparentnosti, odgovornosti in pa seveda učinkoviti porabi javno zbranega denarja. V zadnjih letih, kot je bilo že povedano, je država v zdravstvu usmerila ogromno dodatnega denarja. Konec leta 2025 je država na primer zagotovila 65 milijonov evrov neposredne likvidnostne pomoči državnim bolnišnicam z izgubami in likvidnostnimi težavami. To pomeni, da je država mora reševati likvidnost javnih bolnišnic. ZZZS za leto 2026 sam navaja, da bi država za stabilizacijo zdravstvene blagajne morala zagotoviti približno 520 milijonov dodatnih evrov državne pomoči za ZZZS zaradi spremembe sistema financiranja in pa ukinitve dopolnilnega zavarovanja. In tukaj moramo biti pošteni do ljudi. Državljani danes zberemo več, plačujemo več, prispevki rastejo, država dodatno financira, zdravstvena blagajna dobiva stotine dodatnih milijonov evrov dodatnih sredstev in zato ljudje dejansko in upravičeno pričakujejo boljšo dostopnost zdravstvenih storitev. In zato Slovenija ne more nenehno samo dodatno financirati zdravstvenega sistema iz proračuna brez, da jasno vemo, kaj za ta denar dobimo, kakšni so rezultati, kako učinkovito sistem sploh deluje. In zato koalicijska pogodba jasno poudarja tudi potrebo po večji učinkovitosti, odgovornosti in pa dolgoročni javnofinančni vzdržnosti zdravstvenega sistema. In zato mora biti ena ključnih prioritet naslednjega mandata tudi reforma upravljanja javnih zdravstvenih zavodov.

Danes imamo pogosto nepregledno upravljanje, nejasne odgovornosti, nepovezane informacijske sisteme, premalo operativnega menedžmenta in pa premalo podatkov za učinkovito upravljanje sistema. In posledično država pogosto nima celovitega

pregleda nad stroški, primerljivosti med programi realne slike produktivnosti ali podatkov o dejanski učinkovitosti posameznih delov sistema in to ni sodoben način upravljanja sistema, ki letno opravlja več kot šest milijard naših evrov, zato bomo uvedli upravljanje na podlagi ključnih kazalnikov uspešnosti programske pogodbe, redno spremljanje uspešnosti posameznih zavodov in pa sistem likvidnostnega nadzora. Vodstva zdravstvenih zavodov morajo imeti jasne cilje, jasne odgovornosti in pa jasne rezultate. Če se nekaj meri, se lahko izboljša, kar se ne meri, pa običajno postane nepregledno in sčasoma tudi neučinkovito. Slovenija danes še vedno nima enotnega poslovnega informacijskega sistema zdravstva, nima operativnih podatkov in nima centralnega pregleda nad delovanjem sistema, zato bomo uvedli postopno poenoteno informatizacijo operativnega poslovanja tako zdravstvenih domov, bolnišnic in pa obeh kliničnih centrov. Šele z enotno informatizacijo celotnega sistema lahko dobimo pregled nad nabavo, nad porabo, nad investicijami, nad kadri, nad stroški dela in pa s tem tudi realno sliko delovanja sistema, kajti to je ključen predpogoj za centralizacijo in optimizacijo nabav, zniževanje nabavnih cen, optimizacijo zalog zdravil, zmanjšanje nepotrebne rabe in zastaranja zdravil, primerljivost zdravstvenih programov med izvajalci, oceno ekonomičnosti posameznih programov, nadzor nad investicijami in pa določitev realnih lastnih cen zdravstvenih storitev. Danes pogosto nimamo problema, da podatkov ni, ampak jih ne zberemo in sistemi med sabo ne govorijo in posledično država pogosto opravlja sistem na slepo in to moramo spremeniti. Problem slovenskega zdravstva, ni samo pomanjkanje ne denarja ob slabši kadrovski sliki. Velik del problema predstavlja organizacija, administracija, nepovezani sistemi in pa neučinkovita uporaba obstoječih kapacitet. Če gremo nekaj na številke. Številne evropske študije zdravstvenih sistemov kažejo, da boljša organizacija dela, optimizacija procesov, task shifting in pa administrativna razbremenitev poveča število obravnav za 10 do 15 odstotkov. To je konservativna ocena, ampak lahko že samo z organizacijskimi ukrepi realno sprostimo 5 do 10 procentov časa zdravnikov pri približno 7500 aktivnih zdravnikih v Sloveniji to pomeni zmogljivost približno 375 do 750 zdravnikov polnega delovnega časa dodatno, to pomeni več pregledov, več dostopnosti, boljšo izrabo obstoječega kadra tudi brez dodatnih zaposlitev. In organizacija, kot vidite, je pogosto enako pomembna kot vložen denar.

Koalicijska pogodba govori tudi o modernizaciji Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zavod za zdravstvene Slovenije je potrebno modernizirati sodobnega, učinkovitega in transparentnega deležnika v sistemu. Zavod danes še vedno prepogosto deluje kot pasivni financer sistema, ne pa kot aktiven upravljalec zdravstvenih storitev, in to moramo spremeniti. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije mora postati sodoben, digitalen in aktiven kupec zdravstvenih storitev, in to na koncu v sistemu pomeni, da bomo v državi aktivno opravljali čakalne dobe, spremljali produktivnost, kakovost primerljiva, primerjali izvajalce, opravljali tudi izide zdravljenja in pa aktivno opravljali kapacitete sistema. In zato bomo največ pozornosti namenili področjem, kjer obstaja največ potenciala za racionalizacijo in pa bolj učinkovito delovanje sistema. Zato lahko govorimo o boljšem upravljanju zbranega denarja, večji preglednosti, jasnejših pravicah zavarovancem in učinkovitejši organizaciji sistema. Univerzalna dostopnost zdravstvenih pravic pa obstaja, ostaja temelj sistema. Ključno sporočilo je preprosto, Slovenija potrebuje več aktivnega upravljanja, več transparentnosti. Več merljivih rezultatov in pa manj pasivnega administriranja sistema, in zato cilj ni rezati pravice pacientov, ampak je cilj, da sistem začne delovati bolj organizirano, bolj pregledno. Bolj učinkovito. Ker dolgoročno ni dovolj, kot vidimo, da v sistem samo dodajamo denar, ampak vedeti moramo tudi, kaj za dodaten denar dobimo.

Posebno področje, ki ga pri finančni vzdržnosti naslavljamo, je tudi absentizem in bolniške odsotnosti. Danes sistem letno namenja ogromna sredstva za bolniške odsotnosti. Bolniška odsotnost je v Sloveniji v letu 2025 dosegla rekordne ravni. In tukaj pridemo do podatka, ki bi moral resno zaskrbeti celotno državo. Danes Slovenija za bolniške odsotnosti namenja letno približno 677 milijonov evrov. Skoraj toliko, kot znaša strošek celotnega delujočega primarnega zdravstva v državi, ki znaša približno 780 milijonov evrov. To pomeni, da smo prišli v situacijo, ko strošek pasivnega financiranja odsotnosti skoraj dosega strošek sistema, ki vsak dan zdravi ljudi, preprečuje bolezni in izvaja preventivo in pa drži pokonci osnovno zdravstvo države. In to ni več samo zdravstveni sistem, ampak postaja razvojni sistem države. To jasno kaže, da moramo narediti prehod iz pasivnega financiranja posledic aktivno upravljanje zdravja, rehabilitacije, preventive in delovne sposobnosti prebivalstva. Vsak dan zaradi bolniškega staleža manjka na slovenskih delovnih mestih več kot 56000 zaposlenih. Povprečno število bolniških dni znaša 21 delovnih dni na zaposlenega na leto. Stroški nadomestil za bolniško odsotnost pa so se v zadnjem desetletju nekajkrat povečali. Več kot 18 milijonov izgubljenih delovnih dni na leto je za zdravstveno blagajno in tudi za slovensko gospodarstvo enostavno preveč. Banka Slovenije je v svoji ekonomsko finančni analizi potrdila, da je bil slovenski BDP v povprečju za 1 odstotek višji, če bi bolniške odsotnosti uspeli omejiti na raven pred letom 2019. In tukaj moramo biti racionalni in tukaj moramo biti odgovorni. Ne govorimo o kaznovanju bolnih ljudi, ampak govorimo o učinkovitejšem sistemu, hitrejših rehabilitacijah, boljšemu vračanju na delo in pa seveda zaščiti dolgoročne vzdržnosti zdravstvene blagajne.

Tretji steber je operativna odpornost sistema. Pandemija je pokazala, da zdravstvo ni samo socialni sistem, ampak je del kritične infrastrukture države in zato moramo ta sistem pripraviti na epidemije, večje nesreče, kibernetske napade in druge krizne situacije. Vzpostaviti moramo krizno koordinacijo, centralno koordinacijo kriznega upravljanja, standardizirane krizne postopke, rezervne kapacitete, strateške zaloge in pa redne simulacije pripravljenosti sistema. Država mora vedeti, kakšne kapacitete ima, kje so tista ozka grla in kako sistem deluje v kriznih razmerah.

Posebno pozornost bomo namenili tudi kibernetski varnosti, zaščiti zdravstvenih podatkov, ki so danes ranljivi, podpornim sistemom in pa interoperabilnosti, ker digitalni sistem zdravstvenega varstva mora biti varen, stabilen in odporen. Pripraviti moramo tudi sistem, ki bo sposoben delovati tako v normalnih kot v kriznih razmerah. In to pomeni tudi mobilne kapacitete, interoperabilnost z Evropsko unijo in Nato sistemi, povezavo s civilno zaščito in pa večjo regionalno odpornost sistema.

Digitalizacija, kot rečeno, ni sama sebi namen. Namen digitalizacije je manj administracije, hitrejše odločanje, boljša dostopnost in pa boljša organizacija sistema. In zato moramo končno vzpostaviti interoperabilen sistem. To pomeni, da bodo se sistemi med sabo pogovarjali. Vzpostaviti moramo delujočo e-kartoteko, enoten pregled pacientovih poti, digitalno triažo, telemedicino in pa tudi uporabo umetne inteligence tam, kjer lahko izboljša odločanje in pa organizacijo sistema. Podatki morajo služiti pacientu in morajo služiti stroki, ne pa biti sami sebi namen.

Posebno področje, aktualno v zadnjem času, ki mu bomo namenili veliko pozornosti, so tudi redke bolezni. To ni več medicinsko vprašanje. To je vprašanje pravičnosti sistema, dostojanstva države in pa odnosa družbe do najbolj ranljivih otrok in družin. Danes in imamo na žalost še vedno situacije, ko družina otrok z redkimi boleznimi čaka na odločitve, živijo v negotovosti in pa iščejo pomoč tudi preko dobrodelnih akcij. To v socialni državi, kot je Slovenija, ne sme biti normalno, zato bomo pripravili nacionalni sklad za redke bolezni kot strokovno, transparentno in pa dolgoročno vzdržno ureditev področja redkih bolezni. Cilj je hitrejše odločanje. Cilj je jasna odgovornost države. Cilj je boljši dostop do

inovativnih terapij in pa predvsem večja varnost za otroke ter njihove družine. Slovenija se mora jasno zavezati, da otrok ne izgubi možnosti zdravljenja zaradi počasnosti sistema in pa zaradi administrativnih ovir.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Slovenija danes potrebuje organiziran sistem, potrebuje učinkovito upravljanje, potrebuje sodelovanje in pa potrebuje fokus na pacientu. In verjamem, da lahko z več odgovornosti, več skupnega sodelovanja, manj administrativnega kaosa in pa s preglednimi pravili, tako na področju zakonodaje kot pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, slovensko zdravstvo ponovno postavimo v korist ljudi. In moja zaveza je jasna: delati strokovno, odgovorno in v korist pacientov. Hvala.