Hvala, predsednik. Lep pozdrav spoštovanim poslankam in poslancem. Jaz sem za uvod v razpravo danes pripravil mogoče malce daljšo predstavitev, ki se opira na podatke Umarja, Eurostata, Mednarodnega denarnega sklada, Ajpesa in pa nekaterih strokovnjakov, predvsem zato, da lahko kasneje potem v razpravi določene stvari dodatno razjasnimo. Zdaj, svojo predstavitev sem oblikoval v okviru pet vsebinskih blokov, s katerimi želim predstaviti najprej, kakšno je trenutno stanje in nato, po kateri poti bomo skladno s koalicijsko pogodbo krenili v naslednjih štirih letih.

Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke in poslanci, dovolite, da začnem precej iskreno glede na razmere v katerih smo. Slovenija je danes uspešna država smo, bogatejši, kot smo bili. Ampak ravno o tem tiči tudi manjši problem, ki lahko postane večji, namreč lahko postanemo zadnja generacija, ki to lahko z gotovostjo zatrdi. Naša produktivnost stoji pri 86 odstotkih povprečja Evropske unije, to je natanko

toliko, kot je bila leta 2005. Dve desetletji torej nismo naredili naloge, ki so jo naredile nekatere naše sosede in druge države članice Evropske unije. Bruto domači proizvod na prebivalca po kupni moči je 91 odstotkov povprečja EU in tudi tu v zadnjem letu ni bilo napredka. Še bolj zgovorna je primerjava s sosedi. Mednarodni denarni sklad napoveduje, da nas bodo do leta 2029 prehitele Češka, Litva in Poljska. Države, ki so bile pred dvema desetletjema dvakrat revnejše od nas. In v eni generaciji, bodo v bistvu dohitele naš razvojni naskok. To se ne dogaja, zaradi sreče ali smole. To se dogaja, ker se te države reformirajo. Mi pa pišemo strategije, ki večinoma ostajajo v predalu. Na lestvici konkurenčnosti Mednarodnega denarnega sklada smo na 46. mestu. To ni le stagnacija, to je dramatičen padec. In padamo, kljub temu, da s strani odhajajoče vlade slišimo, da gospodarstvu nikoli ni šlo bolje.

Dovolite mi, da se referiram na dokument Vizija Slovenije 2040 Boštjana Ložarja, strateškega svetovalca za prestrukturiranje podjetij. Naslovil ga je z besedami: Navdihujoča vizija 2040 ali nenehne strategije preživetja. Ali smo država prebojev ali izgovorov? Trenutno se zdi, da bolj izgovorov. Koalicijska pogodba, partnerstvo za razvoj, razmere okoli nas in pa dolg do naših zanamcev pa nam vsem skupaj veleva, da postanemo država preboja. In tako razumem svoj mandat na čelu Ministrstva za gospodarstvo, delo in šport. Nedolgo nazaj, ob sprejemu interventnega razvojnega zakona, je del javnosti dejal, da je vsebina zakona sprožila konflikt med zakonodajalcem in sindikati in da je to nekaj slabega. Zdaj, moje vprašanje je, če je vsak konflikt res nekaj slabega? Je, če je konflikt destruktiven. Torej če namesto o stvareh govori o osebnih napadih. Če se zaradi tega stopnjuje napetost v družbi. In če je demagogija prevlada nad vsebino. Poznamo pa tudi konstruktivni konflikt, ko se razpravlja o idejah, problemih, ko se poskuša in posluša drug drugega in se najde rešitve. V bistvu sam parlament je osnovan na ideji konstruktivnega konflikta, ki naj na koncu preko razprave in različnih predlogov pripelje do najboljših rešitev. Zato konflikt ni nujno nekaj slabega, čemur se moramo za vsako ceno izogniti, če je le voden v pravo smer. Kajti posledica izogibanja konflikta oziroma razprave je lahko samo ohranitev statusa quo, to pa v danih razmerah za Slovenijo ni opcija. V bistvu Slovenija potrebuje v naslednjih letih konstruktivni razvojni konflikt med državo, gospodarstvom, zaposlenimi in znanostjo. In to v bistvu združuje Ministrstvo za gospodarstvo, delo in šport. Zdaj, Slovenija ima problem. Najprej zato, ker je del skupnosti EU, torej Evropske unije, ki ravno zaradi nereformiranja in neaktivnosti v primerjavi z drugimi pada po konkurenčnosti. V bistvu današnja visoka raven kvalitete življenja obstaja na račun prihodnje, nižje. In če ne bomo nič naredili, nas bodo naši otroci spraševali, zakaj nismo storili tisto, kar je treba, takrat, ko bi lahko. in zdaj je obdobje, da lahko ukrepamo. Samo za primerjavo. skupna vrednost vseh evropskih podjetij, ki kotirajo na borzi, je sredi leta 2025 pred

predstavljala samo 83 odstotkov sedmih tehnoloških podjetij iz Združenih držav Amerike, tako imenovanih veličastnih 7, 83 odstotkov, sedem podjetij, vsa podjetja v Evropski uniji. Eden od ključnih dokumentov za evropsko prihodnost Dragijevo poročilo, ki je že kar nekaj časa, bom rekel, nekakšna biblija tega, kar moramo v Evropski uniji narediti, če hočemo povečati našo konkurenčnost, ki predvideva štiri sklope konkretnih ukrepov za izboljšanje konkurenčnosti Evropske unije in preboj v tekmi z ostalimi je trenutno realiziranih le 12 odstotkov, le 12 odstotkov z dodatnimi 8 odstotki, ki se realizirajo. To je v bistvu precejšen zaostanek. Zato določene države že onkraj evropske ravni same implementirajo Dragijevo poročilo. Najbolj znana med njimi recimo Nizozemska, ki je ugotovila, da mora za investicije nameniti dodatnih 9 odstotkov svojega bruto domačega proizvoda, da bo lahko ujela korak z najbolj konkurenčnimi. V Sloveniji, smo lahko ponosni. Da smo socialna in solidarna družba. Ginijev koeficient je drugi najnižji na svetu, razlika med minimalno in povprečno plačo je med najmanjšimi v Evropski uniji. Vendar pa posameznik ob napredovanju iz zelo nizko plačanega delovnega mesta v nizko plačano delovno mesto zaradi povečanja davkov in zmanjšanja upravičen iz naslova socialnih transferjev izgubi kar 43 odstotkov dodatnih sredstev oziroma dohodkov. Pri prehodu iz neaktivnosti v aktivnost pa celo 48 odstotkov, kar je drugi največji odvzem dodatnih sredstev na ravni EU. Zdi se, kot da se z davčno politiko spodbuja nedelo in da ni realnih spodbud za dvig dodane vrednosti. In tu trčimo na vprašanje, ki sem ga postavil v uvodu, ali bomo zadnja generacija, ki bomo živeli bolje in mirneje kot naši otroci? Odgovor je v bistvu na zakonodajalcih, na izvršilni veji oblasti, na socialnih partnerjih, na tistih, ki ustvarjajo našo prihodnost. Slovenija mora dvigniti dodano vrednost. Do leta 2040 moramo doseči realnih 100000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, če želimo ostati v ligi prvakov. Za to potrebujemo letne stopnje rasti dodane vrednosti okoli 4 odstotke, medtem ko danes spremljamo te rasti na ravni od 1,2 do 1,5. Skratka, z vsakim letom, ki ne naredimo, se ta razvojni razkorak povečuje. In le s povečanjem rasti dodane vrednosti bomo uspeli zagotoviti uspešno, vitko, socialno, zeleno državo, kot si jo vsi želimo in ki bo ljudem ponujala zaupanje v prihodnost. Rast dodane vrednosti na zaposlenega pa ne pride sama od sebe, to smo lahko videli v zadnjem obdobju. Pride in je posledica resnih prestrukturiranj javnega sektorja in tehnoloških prebojev ter poglobljenega sodelovanja na področju razvoja gospodarstva in države.

Zdaj trije stebri sestavljajo uspešno Slovenijo v prihodnosti: ena je gospodarska odličnost, druga je učinkovite institucije, v katere prebivalstvo zaupa, in tretja digitalno razvitost javne uprave in gospodarstva z uporabo naprednih tehnologij in umetne inteligence. Ta razvojni korak ali pa preskok lahko financiramo na pet načinov: eno je preko gospodarske rasti, drugo preko proračuna, tretje preko sredstev EU, četrto preko zadolževanja in peto preko vrnitve slovenskega kapitala,

ki je v času tranzicije odšel v tujino. Zdaj, verjetno se vsi strinjamo, da ta zadnja opcija ni posebej realna. Glede zadolževanja imamo zelo jasne limite in tudi mislim, da si kaj posebej ne moremo na tem področju privoščiti. Kar se tiče EU sredstev, je pomemben dejavnik, zato mora biti v naslednji vladi uspešno koriščenje sredstev ena od prioritet, in tudi je, o čemer priča koalicijska pogodba. Preko proračuna, glede na zapuščino in velik primanjkljaj se verjetno vsi strinjamo, da to ni realna opcija.

Tako nam ostane samo še tisti, tisti najbolj očiten ali pa najbolj smiseln korak za razvojni preboj, to je gospodarska rast. Tu pa spet stopimo na polje konflikta, ko del politike uspešnost posameznih podjetij enači z izkoriščanjem delovne sile, bogatenje na račun drugih in podobno. V bistvu je to čista politična demagogija. Uspešnost je nekaj, k čemur moramo stremeti in na kar moramo biti vsi ponosni. Uspešno podjetje, uspešno slovensko podjetje je v bistvu ponos za vsakega od nas. Zdaj, dobički podjetja so dobra stvar, še posebej ko se jih vlaga v razvoj. Podjetja pa vlagajo dobička v razvoj takrat, ko se jim to splača, ko ima multiplikativne učinke, ko vidijo sinergije v rasti podjetja in blaginji družbe. Bolj ko bo Slovenija dežela naprednih podjetij z visoko dodano vrednostjo, bolj se bodo ti dobički usmerjali v ljudi, v investicije, v razvoj in na koncu koncev v družbo. Iz družbe izvajalcev moramo preiti v družbo razvojnikov. To niso moje besede, to so besede Umarja, ki to že nekaj časa nenehno ponavlja, pa na nek način s strani politike še ni bil uslišan. Zdaj, slišali smo, da slovenska podjetja lani ustvarila 7,3 milijarde evrov čistega dobička. To je rekord, 13 odstotkov več kot leto poprej, v absolutnem, v realnem zaradi inflacije približno 10 odstotkov. Ampak poglejmo, kje ta dobiček nastaja. Nastaja, šest največjih podjetij ustvari več kot petino dobička celotne Slovenije. In kar 91 odstotkov tega dobička pade na tri sektorje - farmacijo, banke in energetiko. V teh treh sektorjih je zaposlenih približno 55 tisoč ljudi. Vse ostalo, torej do tistega milijona 200 tisoč, pa spada v večji del, kjer, torej preostalih 91 odstotkov, kjer sicer nastane največ dodane vrednosti te države, kjer je tudi velika večina slovenskih podjetij in kjer dobiva službo torej 94 odstotkov slovenskih zaposlenih. Tam so se pa dobički po podatkih gospodarske zbornice znižali za 16 odstotkov. In v bistvu zdaj nimamo rekordnega gospodarstva, ampak imamo gospodarstvo dveh hitrosti. In to v bistvu ni sociološki, ampak je strukturni problem. Eurostat je za leto 2024 ugotavljal, da ima Slovenija enega najnižjih deležev dobička v dodani vrednosti nefinančnih podjetij v vsej Evropski uniji - 33 odstotkov, ko je povprečje Evropske unije 40 odstotkov. Pod nami sta le še Francija in Portugalska. Češka je pri 44 odstotkih, Italija 42, celo Nemčija je pri 36 odstotkih. Pomen tega podatka je zaskrbljujoč. Ko slovensko podjetje ustvari 100 evrov dodane vrednosti, mu po vseh stroških ostane manj dobička kot skoraj kjerkoli v Evropi. In kot vemo, brez dobička ni naložb, brez naložb ni rasti produktivnosti, brez rasti produktivnosti ni višjih plač

in imamo začaran krog, ki vleče navzdol, ne pa navzgor. Krka je svetel dokaz, da se v Sloveniji da ustvariti gospodarstvo visoke dodane vrednosti. Naloga te vlade pa ne bo razdeliti dobičke peščice oziroma prerazporediti jih drugam, ampak narediti, da bo takih primerov, kot je Krka, čim več.

Tretji simptom Slovenije je naložbeni. Slovenija vlaga 21,3 odstotke svojega BDP, Hrvaška 25, Srbija 25, Estonija skoraj 28, Češka 29 odstotkov. Vse te države so bile desetletja za nami. Zdaj mogoče ta podatek ne izgleda tako dramatično, ampak če bi dosegli zgolj raven Hrvaške, bi to pomenilo dve in pol milijardi dodatnih naložb vsako leto, Češka raven pa bi nam prinesla pet milijard evrov letno. In poudarjam, gre za naložbe gospodarstva in države skupaj. Ta razmerja v Sloveniji je približno 25:75 država proti gospodarstvu EU, povprečje pa bolj 18:82. Kar pomeni, da moramo spodbuditi zasebne naložbe. To pa bomo spodbudili samo, ko bo ko bodo podjetja začutila, da se splača in da je ugodno gospodarsko okolje, ki omogoča ta razvoj. Tuje naložbe so tuje, neposredne naložbe v BDP imamo med najnižjimi v Evropski uniji, kar je dodatno zaskrbljujoče. Namreč, vsak evro, ki pride iz tujine v Slovenijo, da obogati naše gospodarstvo ima največji multiplikativni učinek ravno zato, ker pride od zunaj. Tudi vprašanje denarja morda ni tako imanentno, kot bi si mislili. Kot veste, imamo več kot 30 milijard evrov prihrankov v bankah, ki pa ne obračajo gospodarskega kolesja. Za zagon tega investicijskega cikla, ki ga je nujno treba sprožiti, potrebujemo več predvidljivosti, več davčnih spodbud, dodatne hitrosti oziroma hitrejše pridobivanje vseh ustreznih dovoljenj, zaupanja v institucije in bistveno manj administrativnih obremenitev. To je naloga politike. In to, če ste natančno pregledali koalicijsko pogodbo, je praktično v vsakem poglavju vsebovano v koalicijskem sporazumu. Zdaj, naloga Vlade ni najti denar, naloga Vlade je odpreti možnost, da denar, ki v Sloveniji že je ali pa ki ima namen priti v Slovenijo, tudi dobi ustrezno infrastrukturo za oblikovanje oziroma grajenje nove dodane vrednosti.

Slovenija potrebuje prehod v inovacijsko podprto rast. Izkoristiti moramo sektorje, kjer smo močni po stopnji robotizacije. Smo ena od evropskih prvakinj. Mislim, da je to nekaj, na kar smo lahko ponosni in hkrati je treba razvijati naprej. Marsikje se lahko kosamo s konkurenco, velika slovenska podjetja so že v ligi najboljših podjetij in se lahko kosajo s konkurenco. Težavo imamo pri majhnih in mikro podjetjih, njih pa ne smemo v bistvu pustiti zadaj, ampak jim moramo z ustrezno politiko omogočiti, da z uporabo sodobnih tehnologij in vseh možnih shem pridejo in ujamejo čas oziroma pač dinamiko časa, v katerem smo v tem trenutku, ter se ustrezno in pravočasno prestrukturiramo.

In, zadnji simptom, vlagamo v raziskave in razvoj na ravni 2 odstotkov BDP, kar je pohvalno dobro. Vendar pa teh izumov ne spreminjamo v končne produkte, ki nosijo potem konkretno dodano vrednost. Patentnih prijav imamo na milijon prebivalcev 73 EU, povprečje je 152.

Avstrija, naša soseda, jih ima 472. Pa to ni problem znanstvene stroke, da ne bo pomote. Manjka predvsem most med tem laboratorijem in potem uporabo ali pa aplikacijo tega izuma v končnem produktu. Skratka, infrastruktura prenosa manjka. Sredstva za bazične raziskave so. Ta so se bistveno povečala v pretekli preteklem obdobju, kar je treba pohvaliti. Morda jih je celo preveč za bazična in premalo za aplikativna. Tisti, ki se preobrazijo v proizvode za trg, so namreč edini, ki na koncu prinašajo dodano vrednost in gospodarski razvoj.

Iz vsega tega v bistvu to je podlaga v okviru katerega kandidiram za mandat ministra za gospodarstvo, delo in šport. Zdaj tega ministrstva ne prevzemam za to, da bi ohranjal status quo in to podaljševal še za naslednja štiri leta, niti za to, da bi vihtel meč nad drugače mislečimi. Mandat prevzemam za to predvsem, da prisluhnem prebojnikom, vizionarjem, delavcem in da skupaj s sodelavci prilagodimo zakonodajni okvir novim okoliščinam, ki bodo omogočile dvig dodane vrednosti in hkrati, da vodimo intenzivni dialog s tistimi, ki se morda bojijo sprememb zato, ker ne vedo v katero smer ta razvojni cikel gre. Nekaj je gotovo, zdaj, če ne bomo stopili na pot razvoja, če ne bomo napredovali, bomo zelo hitro najprej v absolutnem, potem pa še relativnem pogledu nazadovali s tistimi, ki hodijo po poti reform. Še ena dilema, v času umetne inteligence se ta razkorak potencialno povečuje in z vsakim letom postaja še opaznejši. Ni vsaka sprememba slaba. In ni treba vsake reforme sprejeti na nož. Treba si je naliti čistega vina, čas, ko smo reforme lahko odlagali v prihodnost, je za Slovenijo dokončno minil.

Ministrstvo, ki ga prevzema, je sestavljeno iz štirih resorjev z različnimi, lahko temu rečem vsebinskimi kulturami: gospodarstvo, delo, šport, turizem. Brez notranje integracije tega dela ne bo uspešnega sodelovanja ali pa, bom rekel, ne bo teh sinergijskih učinkov. In to bo ena od prvih nalog po prevzemu ministrskega položaja a ko mi bo ta odbor podelil to soglasje, da. Nekaj pomembnih korakov je bilo narejeno v iztekajočem se mandatu. Naj na tem mestu omenim samo start up strategijo, ki prinaša zelo pozitiven signal in kaže pravo smer. Moramo pa seveda naprej. Praktično vsakem od teh štirih stebrov so možne konkretne izboljšave, ki bodo prinesle dodatno sinergijo.

Dovolite še besedo o združitvi z resorjem dela. Zdaj to ni nikakršna nevarnost, to je v bistvu konkurenčna prednost, ali dodana vrednost, kakor vzamete. Združitev zbližuje ali razdružuje tri partnerje iste zgodbe o uspehu: delodajalce, delojemalce in glede na to, da gremo po poti inovacij, tudi inovatorje. Če želimo preiti od družbe izvajalcev v družbo ustvarjalcev, je to predpogoj za uspešno delo kjer z roko v roki dosežemo te spremembe. Prestrukturiranja gospodarstva brez sodelovanja delodajalcev in delojemalcev preprosto ni. Ministrstvo je organ, ki v bistvu daje platformo za socialni dialog v okviru istega ministrstva v realnem času in na

podlagi tega dogovora z normativno podlago oziroma predlogi uzakoni ali določi tisto, kar je pomembno za oba oziroma za vse tri ključne partnerje. Torej to, takšno združeno ministrstvo ni nadomestilo socialnega dialoga, je v bistvu njegov institucionalni okvir. Zdaj, Slovenija ima denar, ima talente, ima infrastrukturo, nimamo pa učinkovite lokacije in, roko na srce, pogosto prepočasi sprejemamo odločitve. Zato naloga ministrstva ni podeljevati sredstva, ampak predvsem odstranjevati ovire na poti razvoja in ustvariti okolje, ki omogoča večjo produktivnost, več podjetništva, posledično višje plače in več priložnosti za uresničevanje dobrih idej. Ukrepi za to so v izdatni meri zapisani v koalicijski pogodbi praktično v vsakem poglavju, torej v vsakem resorju.

Moto, ki sem ga že prej omenil in ga UMAR že kar nekaj časa postavlja v ospredje, je preprost: od izvajalcev do ustvarjalcev. In tukaj je in tu imamo zdaj vprašanje razvojnega modela - ali bomo delali več ali bomo delali bolje. To je preprosto vprašanje, ki si ga moramo sami zastaviti in si potem sami na njega tudi odgovoriti. Glede na to, da je v Sloveniji praktično polna zaposlenost, si težko predstavljam, da lahko delamo več, lahko pa delamo bolje. In temu moramo prilagoditi spretnosti, spodbujati izdatke za usposabljanje, predvsem pa dvigniti sposobnost in digitalne kompetence tistih, ki ustvarjajo. Spet tu so delodajalci in delojemalci partnerji, ne nasprotniki. Pa da to predstavim v enem konkretnem primeru. Slovenski podjetnik, ki potrebuje varilca iz tretje države, iz Bosne, Srbije, Severne Makedonije, danes čaka na delovno dovoljenje povprečno več mesecev, v nekaterih primerih celo deset mesecev. To ni moj podatek, to je javen podatek Zveze svobodnih sindikatov Slovenije septembra lani. In ne navajam sindikalnega vira zato, da bi izpostavljal sindikat, navajam ga zato, ker isti problem vidi tako podjetnik oziroma podjetje kot sindikat. In to ne šele septembra, že nekaj časa. Pa vas za to vprašam: ampak zakaj pa še ni ta problem rešen, zakaj pa še ni naslovljen, da bo tako sindikalna kot delodajalska stran lahko potegnila maksimalno od tega? Posledica zamud na tem področju je dvojna. Podjetje lahko izgubi posel, varilec pa se često zaposli na črno. Zdaj pa poglejmo Estonijo. Tam podjetje za zagonskega ustanovitelja iz tretje države odgovor dobi v desetih dneh. V desetih dneh. Za digitalnega nomada v 15 do 30 dneh. Pa Estonija ni večja od nas, manjša je in manj prebivalcev ima, pa je s tako imenovano e-rezidenco v desetih letih privabila več kot 100 tisoč tujih podjetnikov, ki so odprli podjetje in ki plačujejo davke - kje? V Estoniji. In je država zaradi tega bogatejša. Razlika je v bistvu v tem, kako učinkovito in kako promptno se država oziroma vlada oziroma zakonodajne in izvršilne veje oblasti odziva na potrebe, ki se pokažejo na trgu. Zato koalicijska pogodba obsega pet sklopov ukrepov, ki bodo Slovenijo naredili bolj konkurenčno, precej manj zbirokratizirano, ki bodo spodbujali uspešnost in

posebej poudarjali pomen grajenja ali pa ustvarjanja dodane vrednosti. Koalicijska pogodba je sestavljena v smeri, da ima preko različnih resorjev tako imenovani paket konkurenčnosti, investicijski paket reform, reformo določenih agencij in seveda subvencijske sheme. Poudarek, poseben poudarek na socialni dialog in pa v okviru ministrstva poudarek na turizem in šport kot gospodarsko panogo z možno visoko dodano vrednostjo in močnim razvojnim potencialom.

Zdaj, kaj nas čaka znotraj ministrstva? Najprej zaradi združitve, notranja konsolidacija ministrstva. Zdaj, področje teh štirih resorjev mora dobro delovati. Integracija ne bo čez noč, bo pač maksimalno pospešena na način, da se bo doseglo sinergične učinke. Kot sem napovedal že v času pred volitvami, bomo znotraj tega oblikovali tudi sistem kazalnikov, tako imenovani kompas uspešnosti, kjer bo razviden napredek po posameznih področjih. In oblikovanje dveh ključnih teles, ki bosta v pomoč odločanju ministrstva. In sicer Svet za gospodarski razvoj, ki bo združeval gospodarstvo oziroma napredne, podjetne, razmišljujoče in pač razvite podjetniške predloge. In pa socialni dialog takoj, vendar na drugačen način, bilateralno, ne zgolj formalno, preko Ekonomsko-socialnega sveta.

Zdaj, prej sem že omenil, kako pomembna je umetna inteligenca za razvoj Slovenije. Če naj druge spodbujamo k uporabi umetne inteligence in sodobnih tehnologij, je prav, da tudi znotraj ministrstva začnemo razvijati tovrstno poslovno kulturo, ki bo povečala učinkovitost. Umetna inteligenca danes namreč ni stvar odločitve. Je metoda dela. Je odločitev med tem, ali greš v korak s časom. Ali boš zavestno zaostal. In Slovenija, zanimivo, je ena od pionirjev umetne inteligence na Inštitutu Jožef Štefan, mislim, da 56 let nazaj, so že začeli razvijati umetno inteligenco, sicer v znanstvene namene. Ta komercializacija tega prihaja na plano šele v zadnjem obdobju. Ampak imamo dobro podlago, imamo izjemno sposobne posameznike in institucije in mislim, da je to treba uporabiti kot tisto odskočno desko, ki lahko pomembno vpliva na krepitev dodane vrednosti. Imamo tudi slovensko tovarno umetne inteligence in zmogljivo računalniško infrastrukturo. Rabimo samo še to, da mala in srednja podjetja, ki so v tem trenutku v tem zaostanku, to začnejo uporabljati bolj sistematično in s tem dodatno razvijati svoj razvojni potencial. Zdaj na Ministrstvu za gospodarstvo, delo in šport bomo umetno inteligenco uporabili zelo sistematično. Ne zato, da bo odločala namesto nas, ampak da bo podpora pri sprejemanju odločitev. Dobre prakse lahko najdemo v baltskih državah. Recimo oblikovanje nekega ustreznega ekosistema za uporabo peskovnika umetne inteligence je pot, po kateri bomo zagotovo krenili. In mogoče samo za zanimivost. Uporaba umetne inteligence, ustreznih ključnikov in sistemski pristop bo pomoč tudi na ministrski ravni. V pripravah na današnje soočenje smo poskusno pripravili z dokaj širokim naborom ključnikov model pregleda uporabe nekakšne vojne sobe za kot pomoč odločitev na osem različnih kriznih področij za uporabo umetne inteligence. In teden za tem, ko smo pripravili to,

sem na spletnem omrežju Lightbin videl, da je litovski predsednik vlade v podobnem sistemu predstavil model, ki ga uporablja litovska vlada.

Zdaj naj sklenem. Tega ministrstva ne želim ali pa nisem tu pred vas, pred vami, da bi ga prevzel za to, z namenom, da bi razdeljeval sredstva. Želim ga prevzeti za to, da postopoma, a vztrajno začenjamo, začnemo umikati ovire, ki so se v zadnjih tri desetletjih nabrale podjetjem, delavcem in tistim, ki bodo krenili na trg dela v prihodnjih desetletjih, pa omogočimo, da lahko ustrezno uporabijo svoj potencial. Zato se mojega dela ne bo merilo po številu sprejetih zakonov, ampak predvsem po odgovoru na eno ključno vprašanje, ali bo Slovenija leta 2030 produktivnejša, kot je danes. In po tem merilu se bo meril tudi sam. Hvala predsednik.