Hvala za besedo, predsednik.

Zdaj, takole, to je pač subjektivna presoja predlagateljice, da gre za manjše spremembe in da je lahko postopek pač pohitren. Veterinarska zbornica Slovenije in Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani pa sta javnosti posredovali skupno izjavo, v kateri izražata skrb iz več razlogov.

Prvič, z besedilom predloga zakona pred njegovo vložitvijo nista bili seznanjeni in pri pripravi predloga zakona nista sodelovali, se pravi, govorimo o Veterinarski zbornici Slovenije in govorimo o Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani. Drugič, predlog ocenjujeta kot tveganje za učinkovito delovanje obstoječega sistema javne veterinarske službe, ki je eden ključnih stebrov zagotavljanja bio varnosti in prehranske varnosti Republike Slovenije. Tretjič. Izražata skrb, ker predloga ne spremljajo analize tveganj glede možnih vplivov na operativno pripravljenost javne veterinarske službe, in četrtič, menita, da mora biti nova ureditev veterinarske dejavnosti pripravljena na podlagi strokovnega dialoga in v sodelovanju s ključnimi institucijami slovenskega veterinarstva. Razne veterinarske organizacije in društva za zaščito živali opozarjajo, da bi sprejetje predloga zakona povzročilo zrušenje trenutnega sistema 24 urnega dežurstva. Namreč, če bi se to zgodilo, si lahko samo predstavljamo, kaj to pomeni, kaj to pomeni recimo za kmete, ki imajo sredi noči probleme recimo z živino in podobno. To bi najbolj prizadelo seveda ruralna območja in kot sem povedala pravkar kmete, saj bi v urgentnih primerih izgubili dostop do dežurnega veterinarja. V medijih se pojavlja tudi navedba, da predlog zakona pomeni, da bi država zasebnikom plačevala izvajanje 24 urnega dežurstva trenutno stroške dežurstva krijejo sami. Ker je predlog zakona zapisan zapleteno, je potrebno to trditev seveda najprej pač preveriti, ampak takšne so prve ocene in ravno to je tudi razlog, zdaj se pa vračam k postopku, da dokler stvari niso jasne in dokler tukaj ni vzpostavljenega dialoga s stroko in zainteresiranimi deležniki, si mi ne moremo privoščiti hitrega postopka. Nič nimam proti, da se zakoni spreminjajo, novelirajo, nadgrajujejo, kakorkoli, vendar naj gredo po normalnih procedurah, nismo v izrednem stanju, veterina dobro deluje, trenutno ni slišati, da bi bilo karkoli narobe in tole rušiti na način, se eksperimentirati, bom rekla, na način, ne vem, če rušimo, ampak vsaj eksperimentirati na način, kot je tukaj predlagano. Po hitrem postopku, brez resne javne razprave, brez resnega posvetovanja s stroko, brez sodelovanja s stroko, to pač ne gre, in dajmo že nehati, prosim, s temi hitrimi postopki, ker to postaja nevzdržno, potem v parlamentu samo še to počnemo. Čisto vse, kar pride na mizo, je po hitrem postopku, na glavo in tako, ljudje moji, ne bomo mogli dolgo vzdržati. To državo bomo razparali po vseh šivih, če bomo tako počeli na vseh ravneh.

Tako, da jaz predlagam in prosim in apeliram, da da seveda dajmo iti v zgodbo spreminjanja

tega zakona, vendar po normalnem, ustaljenem postopku v sodelovanju, v dialogu s stroko, z zainteresiranimi deležniki, s posluhom zanje, ne pa kar tako z neko subjektivno presojo, kaj je dobro pa kaj ni dobro. Toliko, hvala lepa. Tako da jaz hitrega postopka ne bom podprla.