Dober dan, hvala lepa za besedo, hvala za pobudo ženskemu lobiju Slovenije. Sama že več kot 30 let raziskujem položaj žensk v politiki v Sloveniji in primerjalno in pri svojem prispevku se bom osredotočila prav na to, kaj izhaja iz raziskav v prvem delu. In v drugem delu sem na hitro analizirala naš, vaš etični kodeks, pa bi nekaj besed namenila tudi temu.

Torej, če izhajamo iz raziskav o političnem delovanju žensk v Sloveniji, intervjujev s političarkami, poročil zagovorniških institucij in mednarodnih primerjav, se danes zdi, da ni največji problem več dostop do žensk v politiki, čeprav podatki kažejo, da jih je, da vas je vse več, ampak da je veliko večji problem, da so veliko večji problemi pogoji, okoliščine, v katerih delujejo ter odzivi na njihovo delovanje in to se mi zdi potrebno na samem začetku poudariti. Torej različne raziskave. Med perečimi problemi, s katerimi se srečujejo političarke, navajajo seksizem in diskreditacije političark zaradi njihovega zunanjega izgleda, tona, govora in zasebnega življenja, spletno nasilje in sovražni govor, simbolno izključevanje iz moškocentrične politične kulture, proti feministične reakcije in negativni odzivi na vprašanje enakosti. Zato bom v nadaljevanju predstavila nekaj o tem, kako se je mogoče temu zoperstaviti in kaj nam kažejo dobri zgledi. V državah, ki se s tem vprašanjem bolj organizirano in učinkovito posvečajo, izpostavljajo naslednje ukrepe: jasne protokole proti seksističnemu govoru v parlamentu in strankah; hitra in nedvoumna obsodba seksističnih izjav, ne glede na politično pripadnost. Večja občutljivost medijev za spolno stereotipno poročanje, učinkovitejši pregon groženj in spletnega nasilja, podpora političarkam pri prijavljanju nasilja, razvoj različnih mehanizmov zaščite, javno prepoznanje spletnega nasilja kot širšega problema sodobnih demokracij, krepitev ženskih mrež in mentorstva, večja vidnost različnih stilov političnega delovanja, argumentirana javna razprava, boljše komuniciranje o koristnosti enakosti spolov za celotno družbo in povezovanje vprašanj enakosti spolov s širšimi vprašanji demokracije in človekovih pravic. Morda je najpomembnejši izziv danes ustvarjanje političnega prostora, v katerem bodo političarke lahko delovale brez seksizma, nasilja, sistematičnega razvrednotenja. Zato se raziskovalke politične participacije vse pogosteje ukvarjajo z vprašanjem, v kakšnih političnih okoliščinah, pogojih delujejo. Saj neugodni, diskriminatorni, sovražni pogoji

dolgoročno zmanjšujejo pripravljenost žensk za vstop v politiko in slabijo kakovost demokracije. Zato najuspešnejši odzivi na te prakse združujejo takojšnje ukrepanje, institucionalne mehanizme in dolgoročno spreminjanje družbenih norm kar je pa najtežje. Torej, cilj ni le zaščita posameznih žensk, kot je bilo že nekajkrat poudarjeno, temveč ustvarjanje javnega prostora, v katerem spol ne določa, kdo lahko varno in enakovredno sodeluje v politiki in javnem življenju. V slovenskem kontekstu to pomeni, da seksizem, mizoginijo in nasilje na podlagi spola obravnavamo kot vprašanje kakovosti demokracije in stanja človekovih pravic in ne kot medosebni konflikt ali del običajne politične polemike kar se dostikrat želi pokazati.

Če zdaj nekaj pozornosti posvetim etičnemu kodeksu kot enemu od pomembnih mehanizmov urejanja odnosov ravnanj v parlamentih lahko ugotovim najprej naslednje.

Pregledala sem nekaj teh kodeksov. Najnaprednejše parlamentarne okvire v Evropi najdemo seveda v Evropskem parlamentu, potem sledi poleg tega še škotski parlament in parlament nordijskih držav, kot sta Švedska in Finska. Z vidika enakosti spolov in varovanja človekovih pravic imajo po učinkovitosti najmočnejši kodeksi tri skupine značilnosti. In sicer, izrecno priznavanje dostojanstva kot temeljne parlamentarne vrednote, izrecno prepoved seksizma, diskriminacije, ustrahovanja in spolnega nadlegovanja in obstoj neodvisnih mehanizmov za pritožbe in sankcije. Če zdaj glede na to ocenim kakšen je etični kodeks v Državnem zboru Republike Slovenije, lahko ugotovim naslednje. Kodeks izrecno zahteva, da poslanci delujejo spoštljivo, strpno, ne diskriminatorno in dostojanstveno ter da spodbujajo demokratični dialog in se vzdržijo žaljivega vedenja. To pomeni, da dostojanstvo in spoštovanje razume kot demokratični vrednoti in ne le kot stvar bontona, kar se mi zdi še posebej pomembno poudariti. Prva večja slabost je v tem, da spol sploh ni viden. Presenetljivo je, da kodeks nikoli ne omenja žensk, enakosti spolov, seksizma, spolnega nadlegovanja, nasilja na podlagi spola, diskriminacije na podlagi spola ali česa drugega. To kaže na spolno nevtralnost diskurza oziroma spolno slepoto. Kodeks predpostavlja, da so vsi poslanci v enakem položaju in se soočajo z enakimi tveganji, a raziskave pravijo drugače. Raziskave parlamentu po vsej Evropi kažejo na to, da so poslanke bistveno bolj pogosto tarča seksističnih komentarjev, dvomov o kompetentnosti, prekinitev pri njihovih govorih, spolno motivirane žalitve, grožnje, spletne zlorabe in podobno. Če kodeks govori zgolj o spoštovanju in nediskriminaciji, zgoraj naštete pojave pa ne poimenuje, jih pravzaprav naredi za nepomembne oziroma nevidne.

Druga slabost se kaže v tem, da kodeks obravnava neprimerno ravnanje kot individualni problem in ne kot strukturnega. Slovenski kodeks namreč v veliki meri temelji na tradicionalnem razumevanju etike, integritete, ugleda, spodobnosti in odgovornosti. Kodeks na primer prepoveduje žaljivo vedenje, vendar ne priznava, da lahko ponavljajoče se seksistične pripombe povzročijo izključevanje žensk iz političnega delovanja. Prav zato se novejši mednarodni standardi vse pogosteje sklicujejo na spolno zaznamovano politično nasilje in nadlegovanje in ne zgolj na žaljivo vedenje.

Tretja slabost predstavlja to, da ni okvira za boj proti nadlegovanju. Evropski parlament izrecno prepovedujejo psihično in spolno nadlegovanje ter od poslancev zahteva, da se z vsemi osebami, z vsemi osebami, poudarjam, tudi z zaposlenimi v Državnem zboru v strokovnih službah in drugih dostojanstveno in brez diskriminacije obnašajo in z njimi v komunikaciji tako tudi ravnajo. Posebej se sklicuje tudi na ponižujoč in žaljiv diskriminatorni jezik. Sodobni parlamentarni kodeks bi torej moral jasno navesti, da so seksistično vedenje, spolno nadlegovanje, nadlegovanje na podlagi spola in ustrahovanje nezdružljivi s poslansko funkcijo.

Četrta slabost je šibko razdelano sankcioniranje. Mehanizem izvrševanja kodeksa je politično nadzorovan. Vemo kako to poteka znotraj, bilo je že povedano, kdaj sploh lahko pride do izreka kakšne, kakšnega mnenja. Tako da, če se kaže, da torej ni

politične volje za to, da bi se iz tega kaj pozitivnega izcimilo, sankcioniralo, potem seveda ne moremo kaj dosti od kodeksa pričakovati. Peta slabost je, da se dostojanstvo razlaga preozko. In tukaj bi rada povedala nekaj, kar sem bila še posebej pozorna. Iz vidika enakosti spolov je to precej po vedno izraženo v 8., mislim da v 8. členu, ki spet razkriva pomembne razlike, saj kodeks posveča izredno pozornost oblačenju, a ne omenja spolnega nadlegovanja, ki je vedno spolno specifično in ga večinoma doživljajo ženske prav zaradi svojega oblačenja oziroma izgleda. To pa odraža tradicionalno razumevanje parlamentarnega dostojanstva, kot spodobnosti in videza, ne pa vsebine.

In če zaključim, jaz bi rekla, da slovenski kodeks, etični kodeks v Državnem zboru, predstavlja tradicionalni model parlamentarne etike, osredotočen na ugled, sposobnost in osebno integriteto. Priznava dostojanstvo in ne diskriminacijo, vendar še ne odraža sodobnega razumevanja seksizma, nasilja, na podlagi spola, nadlegovanja in neenakih razmerij moči v politiki.

Na koncu bi rada samo par besed rekla, kako bi lahko pravzaprav reagirali na vse to, če imam še kakšno minuto časa.