Hvala za besedo. Pobuda Ženskega lobija Slovenije upravičeno opozarja na zaskrbljujoč pojav seksističnega komuniciranja, žaljivih diskreditacij, omejevanj in izključevanj iz razprav ter splošne neenake obravnave poslank v parlamentarnih razpravah. Z vidika zagovornika načela enakosti je vprašanje, ki ga odpira ta pobuda v svojem bistvu vprašanje spoštovanja človekovih pravic v političnem prostoru, še posebej v Državnem zboru, ki bi moral postavljati najvišje standarde javne razprave. Pri svojem delu zagovornik načela enakosti obravnava pojave diskriminacije in neenake obravnave, tudi diskriminacije zaradi spola ter opozarja na zakonsko prepovedane oblike ravnanj zaradi spolnih stereotipov in seksizma, ki pogosto niso vedno prepoznana kot diskriminacija, čeprav so to lahko po svojem učinku. Zakon o varstvu pred diskriminacijo kot obliko diskriminacije prepoveduje tudi nadlegovanje, na primer zaradi spola, pa tudi pozivanje k diskriminaciji. Nadlegovanje kot oblika diskriminacije pomeni neželeno ravnanje, ki ima za učinek ali pač namen prizadeti dostojanstvo osebe ter ustvariti zastrašujočo, sovražno, ponižujoče in žaljivo okolje. Pri tem lahko govorimo tudi o množičnem nadlegovanju, kadar so tarča skupine ljudi. V javnem prostoru, torej tudi v politiki, se to lahko kaže skozi izjave in sporočila, ki temeljijo na stereotipih, žaljenju in poniževanju ter prispevajo k občutku izključenosti ali manjvrednosti. Pri tem je treba poudariti, da se vsaka izjava in vsaka presoja, vsaka izjava, da se presoja v konkretnem kontekstu in da vsaka pač ostra in kritična politična razprava sama po sebi še vedno ne pomeni kršitve. Ključno vprašanje pa vseeno je, ali način izražanja preseže meje dopustne razprave in ustvarja okolje, v katerem so ljudje zaradi svoje osebne okoliščine, v tem primeru recimo spola in politične opredeljenosti ponižani, izključeni, odvračani od sodelovanja. Posebej zaskrbljujoče je, kadar se takšni vzorci ravnanj pojavljajo v institucijah, kjer imajo besede širši družbeni učinek. Tovrstna ravnanja namreč ne vplivajo le na posamezne osebe, temveč na celoten prostor političnega odločanja. Raziskave kažejo, kot je bilo že prej tudi omenjeno, da lahko normalizacija takšnih vzorcev prispeva k širšemu družbenemu sprejemanju nasilja nad ženskami od verbalnih oblik nadlegovanja do resnejših oblik spolnega nadlegovanja in nasilja v zasebnem in javnem življenju. Na ženske pa posledično učinkujejo odvračalno, tudi tako, da se manj pogosto odločajo za aktivno in vidno politično vlogo in druge vloge v javnem življenju. Rezultat javnomnenjske raziskave zagovornika načela enakosti o diskriminaciji v Sloveniji

v letu 2025 kaže, da v slovenski družbi obstaja široko prepoznana potreba po večji zastopanosti žensk v političnem odločanju. Podatek, da skoraj dve tretjini, to je 63 odstotkov prebivalcev in prebivalk v Sloveniji meni, da bi moralo v politiki sodelovati več žensk, potrjuje, da je vprašanje enakosti spolov v politiki širše družbeno vprašanje. Večja zastopanost žensk v politiki pa ni pomembna le z vidika pravičnosti in uresničevanja načela enakosti, temveč tudi zato, ker prispeva k bolj vključujočemu, reprezentativnemu in kakovostnemu odločanju. Ob tem pa sama prisotnost žensk v političnih institucijah ni dovolj. Pomembno je tudi, da lahko v teh prostorih sodelujejo enakovredno, brez seksističnih pritiskov, stereotipov in diskreditacij. Zagovornik zato podpira prizadevanja, da se v državnem zboru okrepi ničelna toleranca do seksizma in mizoginije ter da se vzpostavijo jasni in učinkoviti postopki za obravnavo in odpravo tovrstnih ravnanj. Z vidika načela enakosti spolov je ključno razumeti tudi, da formalna enakost, torej enaka pravila za vse ne zadostuje, kadar so v praksi prisotni vzorci neenake moči. Prav zato pravo človekovih pravic priznava potrebo po aktivnih ukrepih za odpravo strukturnih neenakosti tudi na področju politične participacije. Poudarjam pa, da mora biti vsak ukrep zasnovan tako, da krepi svobodo politične razprave, vendar hkrati varuje dostojanstvo vseh udeleženih v njej. Hvala za pozornost.