Najlepša hvala.

Zelo sem vesela, da smo se danes zbrali v tej dvorani, predvsem zato, ker je Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti se odzvala na našo pobudo. In ni bilo govora o tem, da bomo zdaj odlašali naslednjih pet mesecev, da se lahko dobimo. To je resnično prijetno presenečenje.

Tisto, o čemer bi rada danes nekaj povedala, se nanaša na vprašanje, kako in zakaj je tako zelo pomembno, da nimamo v politiki govora sovraštva, da nimamo sovražnega diskurza, da nimamo uporabe mizoginije in seksizma na najvišjih mestih političnega odločanja? Kajti, najvišja mesta političnega odločanja določajo ton in nivo. Siceršnje javne razprave in ravnanja nas, navadnih smrtnikov, v situacijah, ko se ne strinjamo s svojimi sogovorniki, zato je tako zelo pomembno, da se o tem pogovorimo in da poskušamo doseči civilizirano komunikacijo. Danes ni tukaj kot smo slišali uvodoma, predstavnikov strank, koalicije in Resni.ce, kar mi je zelo, zelo žal. Kajti, jaz se osebno zelo dobro zavedam, da ti pojavi, ki so se zgodili ravnokar, niso nekaj posebnega in nekaj, kar bi samo prihajalo z desne strani. Edino, kar je res tipično, je to, da so to edini pojavi, ki pridejo direktno v javnost, ne glede na to, kdo jih začne: levica ali desnica ali center ali zeleni ali črni, ni važno kateri -, ker je to v bistvu del političnega boja med opozicijo in pozicijo hkrati je pa to škoda, ki se dela celotni demokraciji. Ni pa to edino mesto, kjer se to dogaja. Jaz mislim, da je takšnega govorjenja in takšnega ravnanja zelo veliko tudi znotraj političnih subjektov vsepovsod: v političnih strankah, v sindikatih, kjerkoli, se srečujejo ljudje, ki smo različnega mnenja in ko ti zmanjka argumentov, potem pa nastopi diskvalifikacija. In seveda, če gre za moškega in žensko, je zelo priročno, da se uporabijo argumenti, ki direktno ciljajo na spol. In to je nekaj, kar bi morali dejansko obsoditi in se tega znebiti. Jaz mislim, da tema današnje seje, vsaj z vidika ženskega lobija ni, da pogrevamo, kaj je kdo komu kdaj rekel, izjavil, od tega ne bomo imeli nič. Meni se zdi, da je veliko bolj pomembno, da se pogovorimo ali lahko in kako lahko preprečimo, da se ne bi taki pojavi dogajali še vnaprej in da bi v družbi zavela neka nova, nek nov veter medsebojnega spoštovanja in upoštevanja, da parlament ni samo mesto, kjer je popolnoma legitimno, da se ljudje ne strinjajo in to tudi povedo drug drugemu, ampak tudi mesto,

kjer se lahko skuje politični konsenz. In če se o čem lahko skuje politični konsenz, jaz mislim, da bi se lahko o tem, kako bomo v javnosti zagovarjali svoja stališča. Ali bomo pri tem civilni, bom rekla. Nikoli si nisem mislila, ko smo, ko smo delali demokracijo, si nisem mislila, da bo osnovna stvar pri demokraciji bonton, da brez bontona ni možno nič drugega, ni možno, ni možna demokracija, vse drugo stoji na tej preprosti stvari, ki se ji reče bonton. Samo to, če bi spoštovali, pa smo že na konju.

Zdaj, ko sem se pripravljala na to sejo, sem šla pogledat etični kodeks, ki ga imajo poslanci in poslanke. Vse je lepo zapisano tam, vendar je metodologija taka, da je to brezzobi tiger. Nič ne moreš narediti, če ni, prvič, če predsednik parlamenta in njegov namestnik Nista za to, da se sproži postopek. Če onadva ne začneta, se stvar ne more začeti. Druga stvar, če se že začne, mora biti za to, da se ugotovi, da je šlo nekaj narobe dve tretjini tistih poslank, tistih predsednikov poslanskih skupin, ki tvorijo dve tretjini večine v parlamentu. V naši zelo razdeljeni družbi je to zelo težko doseči tako visoko soglasje. Se pravi, morali bi se res zgoditi nekaj tako zelo groznega in očitnega, da bi to lahko delovalo. In kar je še najbolj zanimivo, poslanke, ki so največja tarča napadov v politiki na osebni ravni nimajo nobene možnosti protestirati. Niti, niti kot klub poslank niti kot skupina poslank niti kot dve tretjini poslank. Preprosto jih ni. In jaz sem premišljala, mogoče bi pa lahko malo dopolnili ta kodeks. In to bi bila ena stvar, ki bi jo predlagala.

Druga stvar pa se mi zdi, da lahko na osnovi svojih izkušenj. In verjemite mi, da sem bila v zelo veliko parlamentih prisotna in da sem dostikrat srečala ženske parlamentarke, ki so imele popolnoma enake probleme, kot so tukaj. In da je bilo izjemno malo primerov, kjer so pa uspešno premagale takšne situacije. In ne boste verjeli, en tak primer je s Kosova. V kosovskem parlamentu je bila takrat najmočnejša Tačijeva stranka in Envidvosi, ki je zdaj na oblasti, je bila takrat v globoki opoziciji. In predsednik, ne vem, ali sem pozabila, je bil predsednik vlade takrat, mislim, Tači je govoril v parlamentu in je grobo osebno napadel poslanko Ventuedosija. In kaj se je zgodilo? Najbolj pomembna in najvidnejša poslanka iz njegove poslanske skupine je stopila na oder in je rekla: oprostite, to ni način, na katerega se je treba pogovarjati v našem parlamentu. Lahko se razlikujemo v mnenjih o marsičem, vendar osebne diskvalifikacije na podlagi spola ne morejo biti v demokratični družbi dopustne. In lepo prosim, predsednik, če se opravičite. Ne boste verjeli, opravičil se je. In ko se je opravičil, je v bistvu popolnoma spremenil ton, ki je še možen v politiki. Ker če je najvišja šarža, ugotovi, da tako ne more govoriti, potem nihče drug ne bo tako govoril. In kaj je, kaj je nauk te zgodbe? Nauk te zgodbe je, da moramo dostojanstvo drug drugega braniti ne glede na politično barvo, ker je to osnova naše kakršnekoli drugačne komunikacije. In če se o tem lahko dogovorimo in jaz ne verjamem, da bi bilo to nemogoče v tem parlamentu, jaz verjamem, da je mogoče, ker je to samo stvar politične volje in odločitve, da ne bomo šli po poti, ki ni dobra pot. Ker na koncu koncev veste, kaj se zgodi. To je tako kot v gostilniškem, v gostilniški debati ne, najprej padejo žaljivke, potem se vihtijo pesti in na koncu je nekdo mrtev. To se ne zgodi rado na najvišji politični ravni, čeprav tudi ni izključeno, ker smo videli žrtve političnega linča poslank, da so na koncu izgubili življenje zaradi tega, ampak to so izjeme. Nasilje se prenese v družbo, prenese se v vsakdanje odnose, zastrupi se okolje, da si nihče več ni varen pred tem, da bo zato, ker je izpovedal svoje mnenje, kakršnokoli je že bilo v katerikoli stvari, da bo doživel v bistvu take vrste napad, ki se lahko zanj tudi fizično slabo konča. Torej,

ta naš poziv je v bistvu poziv k miru, k pomiritvi, k civiliziranemu obnašanju. Hvala.