Hvala za besedo.

Torej, kar se tiče obravnav glede področja kmetijstva, ki bo, to je na Svetu Evropske unije, seveda podpiram stališče Republike Slovenije, ki izpostavlja pomen kmetijstva. Kmetijstvo je torej pomembna panoga, ki na eni strani torej skrbi za to, da imamo hrano, po drugi strani pa predvsem to, da nam daje izgled in identiteto krajine.

Zdaj, seveda, kmetijstvo se v zadnjem času sooča z velikimi težavami in izzivi. Zdaj, zraven vseh teh podnebnih sprememb so, potem še tu geopolitični izzivi glede cen goriv in pa torej surovin, torej gnojil, umetnih gnojil in posledično tudi to nekako občutimo prebivalci in prebivalke tako znotraj

Evropske unije, torej, ne nazadnje tudi v Sloveniji na cenah živil, ki so iz dneva v dan skorajda višje in seveda, zato je tu potrebno se s tem soočiti in torej pomagati kmetom, da to krizo nekako prebrodijo v čim boljši meri in da seveda tudi drastično se te cene živil ne povečujejo.

Zdaj, pri tem je potrebno razumeti, da je tudi Evropska unija v preteklosti vodila zelo napačno politiko na področju kmetijstva in mislim, da so politike na ravni Evropske unije streznili ti protesti v Bruslju, še posebej tudi ti zadnji, mislim, da so bili lansko leto decembra, ko so dejansko kmetje dali vedeti, da tako več naprej ne gre. In seveda sedaj to, kar pač piše, ta stališča in ta politika ne gre nekako v boljšo smer. Še posebej zato, ker tudi izpostavljamo, torej prožnost pri izvajanju skupne kmetijske politike glede na, torej naravne danosti, glede na strukturo kmetijstva, kajti Slovenija je tu specifika. Torej, mi smo majhna država, imamo raznolik teren, torej predvsem veliko kmetijskih površin, predvsem po hribovih in gričih. Torej, kot je bilo že omenjeno, veliko imamo teh gorskih kmetij, družinskih kmetij in zato je tu potrebno, torej, vzpostaviti in opozoriti Evropsko unijo in zagovarjati, torej, našo kmetijsko politiko, da ohranjamo te kmetije, seveda pa tudi, da zmanjšujemo administrativne ovire. Kajti vemo, da smo bili še v preteklosti pač priča tem predpisom, da kakšne oblike naj bo kumarica, paprika, milijon nekih administrativnih ovir in pač dajmo pustiti torej kmetom, naj kmetuje in naj se torej ne ukvarja s papirologijo.

Zato je seveda potrebno, to, kar tudi v stališču torej opozarjamo, da se to debirokratizira in da torej nekako predlagamo ukrepe nove arhitekture, skupne kmetijske politike, ki torej, torej, mi opozarjamo tudi na prekomerno normativo, torej da se ti normativi zmanjšajo in torej omogoča nekako bolj, boljše kmetovanje.

Zdaj tudi podpiram stališče, da Slovenija izpostavlja potrebo po ohranitvi obvezne podpore vinskemu sektorju. Mi smo vinska država, ki pa nam grozi, da bomo celo ta naziv izgubili. In če tu ne bomo torej stopili skupaj in dali večjo podporo vinskemu sektorju, bomo na žalost tudi to, kar imamo. To, tudi to panogo nekako izgubili, kljub temu, da Slovenija lahko vsaj po kvaliteti vin spada v sam vrh. Je pa še ena stvar, ki pa mogoče ni bila toliko omenjena, je pa ta 11. točka glede pridelave in trženja rastlinskega oznoževalnega(?) materiala. To je pa zelo pomembno. Še posebej, ko gre vprašanje o gensko spremenjenih semenih.

Zdaj, tu se je treba zavedati, da po eni strani je genetika pač prinesla to, da lahko torej semena, imamo taka semena, da je potem rastlina bolj odporna na te vremenske nevšečnosti, vendar po drugi strani lahko ta semena, če bomo, če ne bomo to dovolj regulirali, če bomo pustili, da bo, da bodo te multinacionalke, farmacevtske, fitofarmacevtske multinacionalke dobile moč, potem bodo ta semena izrinila avtohtone vrste v, tudi nenazadnje v Evropski uniji in pa seveda nenazadnje tudi v Sloveniji kot del Evropske unije. Zato je tu potrebno biti zelo, zelo previden in tu torej spodbujati, da se to zelo dobro regulira. Se tudi, kot je tu navedeno, da se torej glede tega, da se, torej, da gre za politično občutljivo vprašanje, ampak vseeno jaz mislim, da tu mora Slovenija, zagovarja stališče, da seveda, da se ta, da je pri teh gensko spremenjenih semenih res velika pazljivost, zelo velika pazljivost,

da ne bomo, potem prišli v to odvisnost in torej tudi izrinili tiste avtohtone sorte. Predvsem pa tudi to, kar še, to, kar sem prej pozabil še povedati, da pa tudi je to stališče, da se tudi ta hrana, torej domača hrana - in sicer zdaj sezonsko se nekako, tu je pod vprašanjem naziv sezonsko - čim več uvršča torej na jedilnike v šole in pa tudi druge zavode. Mislim, da je to zelo pomembno, da potem se v šolah da že, torej otroke spodbujamo k temu, da jedo domačo, lokalno pridelano, bi lahko rekel, tudi sezonsko hrano in seveda s tem tudi nekako krepimo zavedanje pomena kmetijstva in pa tudi kmetijski sektor.