Hvala lepa za besedo, lep pozdrav vsem.

Zakonodajno-pravna služba je pripravila mnenje o zahtevi za oceno ustavnosti sklepa o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije, ki jo je vložila Konfederacija sindikatov javnega sektorja Slovenije in Branimir Štrukelj kot predstavnik predlagatelja referenduma. V zahtevi vlagatelj zatrjuje, prvič, zlorabo zakonodajne pristojnosti, ker je zakonodajalec v tako imenovani omnibus zakon združil različne zakonske ureditve, na to pa je bil v zakonodajnem postopku opozorjen. S takšno zakonodajno tehniko je izključil referendum o zakonih, ki bi sicer lahko bili predmet referendumskega odločanja, ter s tem posegel v pravico do referenduma iz 90. člena Ustave. Po mnenju vlagatelja zahteve je zakonodajalec zavestno združil vsebine z namenom omejitve referenduma. Drugič, v zahtevi po mnenju vlagatelja ZIURS sploh ne vsebuje materije, za katero bi bil referendum izključen po 2. in 4. alineji drugega odstavka 90. člena Ustave. Pri drugi alineji meni, da se izključitev referenduma pri davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah nanaša le na zakone, ki ta področja urejajo celovito in sistemsko, oziroma na zakone, pri katerih bi bila lahko ogrožena finančna stabilnost države; ZIURS po njegovem mnenju takšne ureditve sploh ne vsebuje. Glede 4. alineje drugega odstavka 90. člena Ustave pa meni, da ZIURS e odpravlja protiustavnosti, ugotovljene z odločbo Ustavnega sodišča, ker posamezne določbe urejajo vprašanja, glede katerih protiustavnost ni bila ugotovljena oziroma so bile že spoznane za ustavno skladne. In tretjič, vlagatelj zahteve meni, da je zaradi različnih vsebin treba opraviti tehtanje med pravico do referenduma in ustavnimi vrednotami, ki utemeljujejo njegovo izključitev. Določbe, glede katerih referendum ni dopusten, predstavljajo le manjši del ZIURS, pri tem pa je bila zlorabljena zakonodajna pristojnost, zato bi morala prevladati pravica do referenduma.

Predmet obravnavanega ustavnega spora je nedopustnost zakonodajnega referenduma. Ustavno sodišče pri presoji ustavnosti sklepa o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma presodi ali so izpolnjeni pogoji za izključitev zakonodajnega referenduma.

V okviru presoje po drugi alineji drugega odstavka 90. člena Ustave odgovori na vprašanje ali je ZIURS zakon o davkih in drugih obveznih dajatvah v okviru presoje. Pa četrti alineji drugega odstavka 90. člena Ustave pa odgovori na vprašanje ali se zakon, ki je predmet zakonodajnega referenduma, nanaša na protiustavnost, ki jo je ugotovilo Ustavno sodišče, ali zakon to ugotovljeno protiustavnost vsaj v pretežni meri odpravlja in ali zakon poleg odpravljanja ugotovljene protiustavnosti ureja morda tudi druga z odpravo protiustavnosti nepovezana pravna vprašanja.

Glede zlorabe zakonodajne pristojnosti Državni zbor zavrača navedbe vlagatelja zahteve, in sicer zato, ker zakonodajalec ni združil zakone z namenom, da se o teh vprašanjih ne bi odločalo na referendumu, s čimer bi zlorabil svojo zakonodajno funkcijo. Zakonodajalec je pri sprejemanju ZIURS postopal v skladu z ustaljeno parlamentarno prakso, ki se je oblikovala v vseh preteklih mandatih. In seveda Ustavno sodišče je že presojalo omnibus tehniko, celo v povezavi z zakonom, ki je urejal davek, in odločilo, da izbira načina noveliranja same zakonske ureditve ni predmet ustavnega urejanja in načeloma spada v polje proste presoje zakonodajalca, ustavnopravno upoštevna pa bi lahko postala le v primeru, če bi bila zaradi nje kršena kakšna ustavna določba, zlasti načelo jasnosti in pomenske določljivosti ter načelo pravne varnosti, ki izhajata iz 2. člena Ustave. Državni zbor nasprotuje tudi navedbam, da ZIURS ne vsebuje materije, za katero bi bil referendum izključen po drugi alineji drugega odstavka 90. člena Ustave. ZIURS namreč vsebuje spremembe in dopolnitve zakonov, ki posegajo v bistvene elemente posameznih davčnih obveznosti. Poleg tega pa vsebuje tudi posebno zakonsko ureditev na področju davka na dodano vrednost, kar pomeni, da vsebuje davčne zakone. Poleg tega ZIURS posega tudi v posamezne določbe sistemskih zakonov in v poseben zakon na področju socialne varnosti, pri čemer te določbe vsebujejo elemente obveznih dajatev, zato gre seveda za te zakone. Pri tem se Državni zbor opredeljuje tudi do stališča vlagatelja zahteve, da je treba definicijo zakonov o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah določiti z uporabo dvostopenjskega testa, ki ga je razvila pravna teorija. Po tem testu je treba najprej presoditi ali gre za davčne zakone oziroma za zakone iz prve, iz druge alineje drugega odstavka 90. člena Ustave in nato presoditi ali bi zaradi odložitve samega sprejetja zakona oziroma zaradi odložitve odločanja prišlo do neposredne ogroženosti finančne stabilnosti države. Državni zbor meni, da bi bila uvedba obveznega dodatnega kriterija pri nedopustnosti zakonodajnega referenduma za zakone o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah pravno sporna iz naslednjih razlogov. Za ta kriterij namreč ni nobene izrecne podlage v drugi alineji drugega odstavka 90. člena Ustave, niti ni podlage za način ugotavljanja tega kriterija. Po mnenju Državnega zbora gre za tako pomemben kriterij, da bi ga ustavodajalec, če bi hotel, da je sestavni del Ustave, moral ta kriterij izrecno vključiti v besedilo same druge alineje drugega odstavka 90. člena Ustave. Celo nasprotno: iz ustavodajnega gradiva izhaja, da je omejitev na področju davkov in drugih obveznih dajatev eno najpomembnejših izključitvenih izhodišč oziroma tako imenovano sidro in da je bil v ustavno revizijskem postopku dan izrecen predlog vključitve tega kriterija, vendar je bil ta predlog s strani članov strokovne strokovne skupine in Ustavne komisije zavrnjen. Državni zbor pri tem izrecno opozarja, da bi bili v primeru, če bi zakonodajalec moral pri izključitvi referenduma obvezno uporabiti ta dodaten kriterij, dopustni vsi referendumi, ki v razumni meri zvišujejo, znižujejo, uvajajo ali ukinjajo davke, carine ali druge obvezne dajatve. To pa bi seveda bistveno vplivalo na samo zakonodajno pristojnost Državnega zbora in pa na fiskalno suverenost države.

Glede četrte, alineje drugega odstavka 90. člena Ustave. Vlagatelj zahteve navaja, da ZIURS ne odpravlja ugotovljenega protiustavnega stanja, ki bi ga ugotovilo Ustavno sodišče, temveč celo odpravlja nekatere zakonske določbe, za katere je Ustavno sodišče v preteklosti že ugotovilo, da so skladne z Ustavo. Državni zbor v zvezi s tem odgovarja, da veljavna ureditev z vidika splošnega načela sorazmernosti iz 2. člena Ustave ni nujna. ZIURS, ki spreminja veljavno ureditev, ureja več, kot izhaja iz delne odločbe ustavnega sodišča, pri tem pa je Državni zbor uredil tudi nekatera vprašanja, ki so z ugotovljenimi protiustavnostmi neločljivo povezana glede tehtanja pravice do referenduma in drugih ustavnih vrednot. Vlagatelj zahteve na koncu na koncu zavzame stališče, da je zaradi različnih vsebin ZIURS treba opraviti tehtanje med ustavno pravico do referenduma na eni strani in ustavnimi vrednotami, ki jih varujejo posamezne določbe ZIURS, na drugi strani. Državni zbor predlaganemu tehtanju nasprotuje. V ustavnosodni judikaturi je namreč ustaljeno stališče, da je ustavodajalec že vnaprej izključil referendum o zakonih, ki so določeni v drugem odstavku 90. člena Ustave. V teh primerih sploh ni mogoče govoriti o pravici zahtevati referenduma, zato ustavno sodišče pri presoji odločitve Državnega zbora, da je referendum nedopusten, ne opravi tehtanja med ustavnimi vrednotami, ampak zgolj ugotovi, ali gre v konkretnem primeru za zakon iz drugega odstavka 90. člena Ustave. Državni zbor pri tem poudarja, da je, torej da pred spremembo 90. člena ustave ustava omejitve zakonodajnega referenduma ni poznala, zato je v teh primerih Ustavno sodišče moralo tehtati vrednote in ocenjevati možnost nastanka protiustavnih posledic. Ustavodajalec pa je to ureditev želel spremeniti, zato je izrecno določil zakone, o katerih referendum ni dopusten. Po mnenju Državnega zbora so za to vrednote iz drugega odstavka 90. člena Ustave zavarovane že neposredno na podlagi Ustave. Zakonodajalec pri odločanju o nedopustnosti zakonodajnega referenduma ne sme in ne more tehtati vrednot, ker jih je tehtal in zavaroval že ustavodajalec. Zakonodajni referendum je v teh primerih izključen neposredno na podlagi Ustave. Če bi ustavno sodišče v postopku sodnega varstva spet tehtalo vrednote, ki so določene v drugem odstavku 90. člena ustave in ustavno pravico do referenduma kot pred spremembo 90. člena Ustave, sprememba ustave sploh ni dosegla svojega namena oziroma cilja. Za Državni zbor je pomembno tudi naslednje. Če iz drugega odstavka 90. člena Ustave, ki določa nedopustnost zakonodajnega referenduma, izhaja tudi nedopustnost združevanja zakonov, o katerih referendum ni dopusten, z drugačnimi zakoni, lahko da takšno zavezujočo razlago le Ustavno sodišče. Ustava namreč v 90. členu tega izrecno ne prepoveduje, zato je zakonodajalec sprejel že številne zakone, v katerih je združil zakone, o katerih referendum ni dopusten, z zakoni, ki nimajo takšne pravne narave. Pri presoji tehtanja, ki ga predlaga vlagatelj zahteve, je odločilno tudi, da je predmet referenduma zakon kot celota in ne njegova posamezna vprašanja, zato je pri nedopustnosti zakonodajnega referenduma mogoče presojati le celoto. Če bi Ustavno sodišče sledilo vlagatelju zahteve in bi v obravnavanem primeru tehtalo vrednote, glede katerih je, glede katerih je referendum izključen ter ustavno pravico do referenduma, bi moralo to tehtanje opraviti v vseh primerih, ko bi bile te vsebine združene, to pa pomeni, da bi Ustavno sodišče pravzaprav dopustilo združevanje vsebin, ki se nanašajo na 90. člen ustave, z drugimi vsebinami. Ustavno sodišče je po spremembi 90. člena Ustave in uskladitvi zrl iz Ustavo s tega vidika presojalo zgolj dopustnost združevanja bistvenih vsebin,

s podrednimi vsebinami, ki so bile minimalna, minimalne. Primere, ko bi bil en zakon združene vsebine, ki se nanašajo na drugi odstavek 90. člena Ustave, in tiste, ki se ne in bi bile te na eni in na drugi strani samostojne vsebine, pa Ustavno sodišče še ni presojalo.

V zaključku Državni zbor meni, tudi če bi Ustavno sodišče štelo, da je treba v ZIURS vendarle opraviti tehtanje vrednot in abstraktno, je pomembno, da druga alineja drugega odstavka 90. člena varuje fiskalno suverenost, ki je del suverenosti države, njenega obstoja in delovanja, zato ta vrednota po teži pretehta nad drugimi vrednotami. Glede odprave protiustavne ureditve pa je ena najvišjih ustavnih vrednot ustavna demokracija, kar pomeni, da je tudi ljudstvo pri odločanju omejeno z Ustavo. Zato o odpravi protiustavnosti ni dopustno odločati na referendumu. Določbe ZIURS, ki se nanašajo na drugo in na četrto alinejo drugega odstavka 90. člena Ustave zato po teži vrednot pretehtajo nad drugimi vsebinami.

Če pa bi Ustavno sodišče, in to je zaključek, štelo, da je treba tehtati vsebine v ZIURS in konkretno, pa Državni zbor meni, da so vsebine iz drugega odstavka 90. člena Ustave bistvene in pretežne vsebine ZIURS, zato je referendum nedopusten. Glede na navedene argumente, Državni zbor seveda meni, da je zahteva za oceno ustavnosti neutemeljena. Hvala.