Hvala za besedo.

Spoštovani, spoštovani poslanci, spoštovani predsedujoči.

Vlada je Ministrstvo za okolje in prostor, takrat še Ministrstvo za naravne vire in prostor, pozvala, da se odzove na pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Gradbenega zakona oziroma na poziv Ustavnega sodišča, ki je 13. maja 2026 na Državni zbor Republike Slovenije poslalo pobudo za oceno ustavnosti 89. člena Gradbenega zakona. Navedeni člen določa: ko je odrejena odstranitev zgrajenega objekta ali dela objekta,

vzpostavitev prejšnjega stanja ali drugačna sanacija objekta se v odločbi inšpekcijskega zavezanca opozori na to, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel postopek izvršbe ne denarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo. Pri izvajanju izvršbe po drugih osebah se upošteva stopnja javnega interesa po naslednjih merilih. In sicer glede na pravno stanje izdanih pravnih aktov, na podlagi katerih se opravlja izvršba; fizične in druge lastnosti objekta, vpliv objekta na ljudi in okolje, lega na ljudi in okolje, lego objekta, objekt v javni rabi ali objekt, v katerem se opravlja dejavnost, možnost legalizacije. Čeprav gre za zakon, ki od 31. decembra 2021 ne velja več, tedaj tudi veljavni Gradbeni zakon (GZ-1) vsebuje vsebinsko podobno rešitev, zato je treba še posebej skrbno argumentirati, da takratna in sedanja rešitev ne pomenita neskladnost z Ustavo Republike Slovenije. Vlada Ustavnemu sodišču predlaga, da razširi ustavno presojo ocene ustavnosti tudi na ureditev po veljavnem gradbenem zakonu v nadaljevanju v besedilu GZ-1 ter ne veljavnem Zakonu o graditvi objektov ZGO-1 in Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, saj gradbena inšpekcija vodi oziroma izvršuje tudi postopke začete na podlagi teh predpisov. V vseh navedenih primerih se lahko odpre enako ustavno pravno vprašanje. Pobudnik namreč izpodbija 89. člen Gradbenega zakona in zatrjuje obstoj protiustavne zakonske praznine, ker ne ureja zastaranja izvršitve odločbe o inšpekcijskem ukrepu glede nelegalne gradnje. Pobudnik trdi, da Gradbeni zakon in Zakon o splošnem upravnem postopku ne vsebujeta določb, ki bi se nanašale na zastaranje inšpekcijskega ukrepa ali v katerih bi bil določen zastaralni rok. Takšna ureditev naj bi omogočala neomejeni časovni poseg države v pravice posameznika kar naj bi bilo v nasprotju z načeli pravne države in pravne varnosti. Zakonska določitev zastaranja, izvršitev inšpekcijskega ukrepa odstranitve objekta po poteku daljšega časovnega obdobja ter določitev izjem od tega pravila bi po pritožnikovem mnenju po poteku določenega časovnega obdobja služila soočenju javnega interesa z drugimi upravičenci tudi ustavno pravno varovano lastninsko pravico. Ustrezna zakonska ureditev zastaranja izvršitve naj bi tako zagotovila, da se take izvršbe ne bi vodile po nepotrebnem in da ne bi brez razlogov posegale v mirno uživanje lastninske pravice, ki so ga upravni organi sami dopuščali v daljšem časovnem obdobju. Navaja, da tudi javno pravne obveznosti lahko zastarajo ter da v konkretnem primeru odstranitve nelegalnega objekta javni interes za izvršbo ni več podan, zato naj bi bila odločitev sodišč, ki zagovarja nezastarljivost upravne izvršbe, arbitrarna in protiustavna. Ureditev po 89. členu Gradbenega zakona je zato po pobudnikovem mnenju v neskladju z 2., 14., 22. in 33., 45. členom Ustave Republike Slovenije. Vlada v svojem mnenju odgovarja, da v Republiki Sloveniji kot pravni državi velja, da so vsi posamezniki in pravne osebe, ki nameravajo posegati v prostor dolžni spoštovati veljavno gradbeno in prostorsko zakonodajo ter predhodno pridobiti vsa zakonsko predpisana upravna dovoljenja za gradnjo. Spoštovanje teh obveznosti ne predstavlja zgolj formalnega pogoja za gradnjo, temveč bistveni element varstva javnega interesa in zagotavljanja enakega pravnega položaja vseh udeležencev v prostoru. Vsakršno dopuščanje odstopa od teh zahtev bi pomenilo arbitraren in s tem ustavno nedopusten poseg v načelo enakosti, saj bi neupravičeno privilegiralo posameznike, ki ravnajo v nasprotju s pravnim redom. Zakonodaja kljub temu omogoča, da lastniki nelegalnih ali neskladnih objektov, ki so v prostoru že dolgo, uredijo njihovo pravno stanje. To lahko storijo po rednem postopku pridobitve gradbenega in uporabnega dovoljenja ali preko odločb, ki omogočajo legalizacijo nelegalnih in neskladnih objektov. Z izdajo inšpekcijske odločbe, s katero je izrečen ukrep odstranitve objekta in vzpostavitev v prejšnje stanje je inšpekcijskemu zavezancu jasno in nedvoumno naložena obveznost, ki jo mora v postavljenem roku izpolniti, zato ni mogel biti v dobri veri glede domnevnega prenehanja javnega interesa ali glede trajne dopustnosti obstoja objekta. Neutemeljeno je pričakovanje pobudnika, da zaradi poteka časa izvršljiva in pravnomočna inšpekcijska odločba ne zavezuje več oziroma ker ni bil izdan Sklep o dovolitvi izvršbe v instrukcijskem roku,

pri čemer pa Zakon o upravnem, splošnem upravnem postopku v drugem odstavku 290. člena izrecno določa, da zamuda pri izdaji sklepa ne izključuje obveznosti njegove izdaje. Pobudnik nadalje zatrjuje, da imata v okoliščinah konkretnega primera lastninska pravica in mirno uživanje posesti prednost pred javnim interesom, s čimer se vlada ne strinja. V primeru izdane inšpekcijske odločbe, s katero je zavezancu naložena ustavitev gradnje in odstranitev objekta, dodatno pa še prepoved uporabe nelegalno zgrajenega objekta, namreč ni mogoče govoriti o mirnem uživanju posesti, temveč o nezakoniti uporabi objekta. Javni interes na področju graditve objektov oziroma gradbene inšpekcije je zagotoviti zakonito stanje v prostoru zato je nepomembna starost objekta ali leto izdaje odločbe, saj je v vsakem primeru cilj inšpekcijskega postopka, da se nedovoljeni objekti uskladijo, legalizirajo ali odstranijo.

Namen inšpekcijskega postopka je torej odprava trajajočega protipravnega stanja, ki je nastalo z nelegalno gradnjo. Takšno stanje po svoji naravi traja, dokler objekt obstaja, zato tudi javni interes za njegovo odpravo ne more prenehati zgolj zaradi poteka časa, ampak vse dokler ni vzpostavljeno zakonito stanje v prostoru.

Načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo ne moreta vzpostaviti, ne moreta vzpostaviti zahteve po zastaranju izvršbe, saj bi to pomenilo, da bi nezakonito stanje s časom postalo pravno nedopustno, kar bi bilo v nasprotju z načelom pravne države. Vlada zaključuje, da institut zastaranja izvršitve inšpekcijskega ukrepa odstranitve nelegalnega objekta ni ustrezna pravna kategorija, saj ne ustreza niti naravi niti namenu tovrstnega ukrepa. Za to je ustavno in sistemsko edina sprejemljiva razlaga, da obveznost izvršitve inšpekcijskega ukrepa traja vse, dokler traja nezakonito stanje, javni interes in njegovo odpravo pa ne preneha in ne more biti predmet zastaranja. Vlada glede na zgoraj navedeno predlaga Državnemu zboru, da v tem postopku ustavno sodne presoje predlaga Ustavnemu sodišču, da ugotovi, da gradbeni zakon ni v neskladju z Ustavo.

Najlepša hvala.