Ste narobe slišal, da je postopkovno. V redu.

Hvala lepa za besedo, predsedujoča.

Zdaj, najprej je treba povedati, da danes seveda govorimo o določeni, določeni kandidatki za zasedbo mesta zagovornika načela enakosti. Seveda, zato prosim, da nadaljevanje moje razprave ne jemljete kot razpravo o kandidatki, ampak o konceptu, o konceptu države, na kakšen način delujemo in ali je tako kot delujemo, optimalno. Poglejte, dejstvo je, da imamo pravzaprav dva urada, ki se zelo pokrivata medsebojno, eden je Varuh človekovih pravic, drugi je Zagovornik načela enakosti. Če pogledamo pooblastila zagovornika načela enakosti, pokriva seveda področje preprečevanja diskriminacije. Kaj pa je diskriminacija kot nekaj, kar sodi v nabor človekovih pravic, in nekih temeljnih svoboščin in dejstvo je, da imamo tukaj dva organa, ki se medsebojno zelo pokrivata. In če pogledate poročila, pa tudi nekatera njihova delovanja, včasih lahko vidite, da pravzaprav ta dva urada, pa tukaj ne govorim samo eksplicitno o teh dveh uradih, ampak da se nekako birokratske strukture med seboj prepletajo. Bom mogoče bolj nazorna.

Zdaj, pred kratkim je zagovornik načela enakosti in zagotovo so se močno trudili v tej zadevi pripravil posebno poročilo o uresničevanju romske skupnosti glede obiskovanja osnovne šole, ne.

Zdaj, če pa si šel na nek drug urad, Urad za narodnosti, ki pokriva tudi področje romske problematike, tam takšno poročilo oziroma vsaj podobno že obstaja. In potem se človek res sprašuje ali imamo urade za to, da dejansko premikamo stvari in ali se medsebojno sploh pogovarjajo, povezujejo, ali je sploh potrebno, da širimo stvari na več uradov. Jaz trdim, da državljani oziroma da ne moremo za vsak problem v državi imeti svoj urad. Mi potrebujemo državo, ki bo učinkovita. In dejstvo je, da včasih, če pogledamo zdaj teh deset let, ne, ali smo bili res toliko bolj učinkoviti kot če bi ta urad deloval v okviru varuha človekovih pravic. Gre za to seveda, da te funkcije morajo biti strokovne kompetence, ki ste jih danes navajali, so strokovne, Ali to ne pomeni, da bi v nekem skupnem uradu lahko delovali mnogo bolj učinkovito? Veste, danes se ljudje ukvarjajo s tem in tudi mi vsi nekako obljubljamo vitko državo, manj administracije, manj birokracije, ampak ko je pa treba narediti korake tukaj naprej, se pa ustavi. In zdaj ne vem, če veste, ampak jaz sem si pač malo te številke pogledala. Varuh človekovih pravic ima po nekih podatkih, ki jih imam jaz, lahko da kakšna številka zastriže, 59 zaposlenih. 59 zaposlenih. Glejte, ne govorim o tem, da ne, da se ne dela, da se stvari, ampak veste, ko pa gledam neka poročila varuha človekovih pravic, bodo pa iz leta v leto podobne. In zdaj mi povejte ali ljudje potrebujejo urade ali potrebujejo učinkovito državo. Se pravi, ko se bo nekdo, ko se bo nekdo obrnil na varuha, ali bo dejansko prišel do svojih odgovorov? Velikokrat ne. In zdaj imamo pa še zagovornika načela enakosti, ki potem ljudje sploh ne vedo točno, kam naj gredo. En jih pošlje sem, drug jih pošlje sem, vsi imajo tajnico, fikus in seveda tudi sposobne uradnike. Ampak poglejte, urad zagovornika načela enakosti ima pa skupaj 26 zaposlenih. Mislim, to pa že, a veste, to skupaj je pa že številka, ne, je pa že številka, ki nekaj pove. In jaz ne bom nikoli pozabila, pa verjamem, da so se zelo potrudili, ampak a veste, zagovornik načela enakosti je naredil obsežno, bom rekla, analizo stanja šol glede primernosti invalidnih otrok, dostop imajo do invalidov, obsežno raziskavo nekaj let nazaj, če se spomnite. Povejte mi učinke. Povejte mi učinke. Mi imamo neke aparate, ki delajo neke raziskave, potem imamo letna poročila, vsi takrat ugotovimo z njim, da se nekaj strinjamo, da smo prepočasni, ampak to je pa tudi na koncu, a veste, rezultati so prepočasni. Glede na sto skoraj zaposlenih, ne, bi bilo veliko bolje, da se pogovarjamo o učinkovitosti teh institucij in seveda, da nekako delujejo združeno. Se pravi, veliko bolj pametno bi bilo, da bi v okviru varuha človekovih pravic obstajal organ, ki bi se bolj temeljito ukvarjal z diskriminacijo in seveda na nekem delu delali enotno. Ker danes gre, spoštovani, za podvajanje in gre potem tudi za različne poglede na stvari in seveda to na koncu ne prinaša pozitivnih rešitev za državljane, ampak nove administrativne ovire. Veste, ne bomo mogli nikoli za vsak problem narediti novega urada, ne, pa tudi nesmiselno je.

In zato v Slovenski demokratski stranki tega predloga ne bomo podprli. Ne zaradi kandidatke, ne zaradi kandidatke, ne zaradi njenih, bi rekla,

in poslovnih oziroma strokovnih kompetenc, ker jih gotovo ima, ampak zato, ker je za nas to nesmiselno in mi smo že povedali, mislim, da je bilo tudi povedano pri predsednici države, da bi bili raje usmerjeni v to, da se ta dva organa združita, da se naredi učinkovit organ, da se tudi pogleda pri Varuhu človekovih pravic kaj in kako, ker sicer imamo organe zaradi organov, lepo se sliši, pred Evropsko unijo imamo varuha človekovih pravic, imamo zagovornika načela enakosti, ampak pojdimo rajši na učinke. Je pa tako, da sem tudi malo pogledala primerjave po Evropi, ni ravno veliko držav, ki imajo ločena ta področja. Večina so drugače vkomponirana, nekateri delujejo tudi v okviru varuha človekovih pravic. Nekateri pa potem na nek drug način, ki seveda ni povsem primerljiv s Slovenijo, tako da tukaj se prav nič ne bi izgubljali. Jaz trdim, da bi bila večja dodana vrednost za ljudi, ker bi se na en institut obrnili in ta institut bi potem kot nek organ lahko tudi bolj učinkovito deloval.