Hvala za besedo, predsedujoči.

Spoštovani!

Teme, ki razdvajajo slovenski narod, predstavnikom prihajajoče koalicije pogostokrat služijo kot priročen mehanizem za preusmerjanje pozornosti javnosti in medijev stran od aktualnih družbeno političnih vprašanj. Afera Black Cube, vprašanje zakonitosti državnozborskih volitev, volilne prevare in vsiljevanje zgrešenega zakona za bogate so očitno trenutne okoliščine, ki se, so od te koalicije terjale, da iz svojega arzenala zimzelenih tem potegne seveda eno najbolj bolečih tem ter jih predložili v obravnavo še pred oblikovanjem nove vlade in še to po postopku, v katerem je sodelovanje širše strokovne in zainteresirane javnosti omejeno. Navkljub visokoletečim besedam v besedilu predloga tema po mnenju predlagatelja očitno ni vredna, kot sem že rekla, poglobljene debate in pozornosti, ki si jo dejansko in resnično zasluži in navsezadnje jasno odraža odnos do tega kompleksnega in bolečega obdobja slovenske zgodovine, do žrtev vojne in do njihovih svojcev. Ta predlog jim je pravzaprav v posmeh. V posmeh pa jim je tudi predlog zakonskega predpisa, ki je površen, nedodelan in vsebinsko pomanjkljiv, saj na podlagi šibkih, mestoma populističnih argumentov v zakonu spreminja uveljavljene ureditve, kot pokop, posmrtni ostanki, recimo, ljubljansk..., na ljubljanske Žale, uzakonjeno lokacijo spominskega parka Teharje pa ne zgolj ignorira, ampak se s tem zakonom njegova vloga osrednjega državnega prostora spomina dejansko ukinja.

Teharje so bile namensko zgrajene na lokaciji z izjemno zgodovinsko težo in se še vedno urejajo za dostojen pokop žrtev. Povsem nedorečeno je tudi poglavje o jemanju vzorcev DNK, ki odpira vrata morebitnim kršitvam nacionalnih predpisov o varstvu osebnih podatkov, mimo uzakonjenih pravil in postopkov pa je predvidena tudi izdaja tako imenovanih mrliških listov. Z dopolnili, ki so bili potrjeni na 1. nujni seji Odbora za obrambo, so predlagatelji sicer v večji meri upoštevali tudi mnenje Zakonodajno-pravne službe, zavrnili pa so vse predloge opozicijskih strank, kot na primer ohranitev spominskega parka Teharje kot lokacije za postavitev kostnice ter umik predloga ponovne uvedbe 17. maja kot nacionalnega spominskega dneva žrtev komunističnega nasilja, s katerimi seveda delijo žrtve druge svetovne vojne na vaše in naše, kot je bilo že danes omenjeno, celo bi lahko rekli, na prave in neprave žrtve, ki si po mnenju predlagateljev pač očitno ne zaslužijo spomina.

Prav to zadnje jasno kaže, da namen predlagatelja zakona sploh ni pokop žrtev, temveč gre zgolj za zlorabo zgodovine v politične namene, na hrbtih

tragičnih žrtev druge svetovne vojne ter za preusmerjanje pozornosti od aktualnih družbeno političnih vprašanj. V Poslanski skupini Svoboda bomo seveda glasovali proti. Hvala lepa.