Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke in poslanci. Danes ne govorimo samo o zakonu, govorimo o temeljnem vprašanju naše civilizacije, kako ravnamo z mrtvimi in kaj nam to pove o živih. Narod, ki svojim mrtvim odreka grob, ime ali spomin tvega, da bo izgubil del lastnega moralnega temelja. Zato vprašanje pokopa žrtev izvensodnih pobojev ni ideološko vprašanje. Temveč vprašanje človeškega dostojanstva. Pravne države in zgodovinske zrelosti. Že antična Antigona je opozorila, da mrtvih ni dostojno še enkrat ubiti. Njena drža presega čas in politične delitve. Antigona ni branilka politike svojega brata, ampak njegovo temeljno človeško pravico do pokopa. S tem je postavila mejo oblasti. Država lahko sodi živim, mrtvim pa mora priznati dostojanstvo.

Ko danes razpravljamo o pokopu žrtev povojnih pobojev in drugih izvensodnih usmrtitev, se moramo vprašati, kakšna družba želimo biti. Ali bomo še naprej delili mrtve na naše in vaše, na vredne spomina in nevredne groba? Ali pa bomo končno sprejeli, da je smrt zadnja izenačevalka in da je pieteta univerzalna vrednota?

Med naše mrtve sodijo tudi tisti, ki smo jih kot narod izgubili v revoluciji, povračilnih pobojih in ideološkem nasilju. To ne pomeni izenačevanje zgodovinske odgovornosti ali zanikanje zločinov okupatorja. Pomeni pa priznanje, da nobena oblast in nobena ideologija nimata pravice človeku odvzeti groba imena in spomina. Zato je prav, da zakon določi osrednji kraj pokopa na pokopališču Žale v Ljubljani. Ljubljana kot glavno mesto Republike Slovenije ni samo upravno središče države, temveč tudi simbolni prostor skupnega narodnega spomina, mesto živih in mrtvih. Žale so prostor, kjer narod izraža spoštovanje do svojih pokojnih ne glede na njihove življenjske poti ali zgodovinske okoliščine. Prav zato je primerno, da država tam zagotovi dostojen pokop žrtvam, ki desetletja niso imele groba, imena ali miru.

Ta zakon mora svojcem omogočiti tudi pravico do spomina in pietete, kar izhaja iz evropskih civilizacijskih standardov ter mednarodnih konvencij o človekovih pravicah in prisilnih izginotjih. Evropske države, ki so doživljale enako tragiko morij na svojih tleh, so to dolžnost že opravile. Res je čas, da to za svoje rojake storimo tudi Slovenci. Svojci žrtev imajo pravico vedeti, kje so njihovi bližnji, pravico do groba in pravico do javnega spomina brez političnega ponižanja ali zamolčevanja. Zato je pomembno, da Republika Slovenija ponovno vzpostavi 17. maj kot nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Tak dan ni namenjen delitvam, temveč skupnemu civiliziranemu spominu in jasnemu sporočilu, da noben zločin ne sme biti izbrisan iz zgodovine in da nobena žrtev ne sme ostati brez človeškega dostojanstva. Pomemben del zakona mora biti tudi možnost odvzema primerjave in trajnega hranjenja DNK vzorcev žrtev ter tudi svojcev, ki to želijo. Številne družine še danes ne vedo, kje so njihovi najbližji. Identifikacija posmrtnih ostankov ni le strokovno ali forenzično vprašanje, ampak globoka, humana dolžnost države do lastnih državljanov. Šele ime vrne človeku identiteto, grob pa mir njegovim bližnjim. Pravna država se ne meri samo po tem, kako varuje pravice živih, ampak tudi po tem, kako ravna z mrtvimi. Republika Slovenija ima tudi mednarodnopravne obveznosti glede raziskovanja prisilnih izginotij in spoštovanja dostojanstva žrtev. Toda še pomembnejša od pravnih obveznosti je moralna odgovornost. Sprava ni pozaba, sprava ni molk, sprava pomeni, da si upamo, upamo pogledati resnici v obraz in priznati trpljenje vseh ljudi. Šele takrat lahko družba zares zadiha brez prikritih ran in brez strahu pred zgodovino. Ne smemo dopustiti, da bi mrtvi ostali brez glasu, kajti narod, ki ne pokoplje svojih mrtvih, ostaja ujetnik svoje preteklosti, narod pa, ki mrtvim vrne ime, grob in spomin, pokaže svojo notranjo moč in zrelost.

Današnji predlog zakona o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč omogoča dostojen pokop žrtev izvensodnih pobojev, spoštljiv spomin ter jasno zavest, da je človeško dostojanstvo nedeljivo v življenju in po smrti.