Hvala lepa. Rad bi nekaj stvari povedal, pa tudi odgovoril na nekaj, kar sem tukaj slišal. Član ali sodelavec vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč sem od njenega nastanka pred 36 leti. Na eni strani imam pred očmi več kot 700 lokacij, ki sem jih uspel evidentirati. Pogovore s tisočerimi, ki so mi pokazali in zaupali svojo bolečino in pričakovanja. Na drugi strani pa sem 36 let spoznaval največkrat empatije odločevalcev, torej predstavnikov države, s katerimi sem se srečeval in ki so imeli drugačne poglede na reševanje, kot so jih imeli sorodniki. V prvem desetletju so nas predstavniki države prepričevali, da je dovolj simbolna odločitev označitev dveh krajev, torej v Kočevskem Rogu ali na Teharjih, pa še za to simbolno odločitev je država potrebovala 14 let. Da je bil sprejet Zakon o vojnih grobiščih, je država potrebovala 13 let in ta predlog Zakona o vojnih grobiščih je bil v zakonodajnem postopku kar šest let. Pri ekshumaciji in ureditvi prikritih grobišč so, kot smo slišali, državo prehitevale lokalne skupnosti.

To ni bila dobra popotnica za državo. Šele leta 2006, torej 16 let po tako imenovani spravni slovesnosti, je pristojno ministrstvo izdalo prvo, prvo dovoljenje vladni komisiji za terensko potrditev, ali je na evidentirani lokaciji prikrito grobišče ali ne. Prve raziskave so bile za to izvedene šele leta 2006, 2007, 2008, a leta 2009 je bila Huda jama prehuda. Država je zaustavila delo komisije, posmrtne ostanke žrtev pustila v rudniku v vrečah in gajbicah, zaprla vrata v rudnik in tam so čakali kar sedem let na pokop.

Spoštovani poslanci in poslanke, leta 2009 so vaši predhodniki v Državnem zboru sklenili, da se žrtve pokoplje v kostnici na Teharjih. Sprašujem se, ali so se zavedali svoje odločitve? Tam namreč kostnice ni, je pa onesnažen kraj med ali v območju treh odlagališč Komunalnega odlagališča Celje in dveh odlagališč Cinkarne Celje. Sprašujem vas, kakšno sporočilo bi s pokopom na Teharjih dali sorodnikom žrtev? Ena, revolucionarna oblast jih je pometala v brezna, le ta zminirala in prekrila s smetmi. Druga, demokratična, pa bi jih med smeti vrnila. Ali sploh poznamo sklepe Evropske komisije in odločbo Evropskega sodišča, ki je Sloveniji naložila vrsto ukrepov za sanacijo ali zaprtje

odlagališča Bukev v žlaht na Teharjih. In tam naj bi jih pokopali. Do sedaj smo evidentirali, kot je bilo rečeno, preko 700 lokacij prikritih grobišč, a smo jih s terenskimi deli uspeli potrditi šele 224. Iz okoli sto grobišč je bilo v celoti ali delno izhumiranih okoli 9000 žrtev, vendar večinoma še vedno ležijo po skladiščih nepokopani, čeprav je od umora preteklo 81 let, se njihov pokop preprečuje z različnimi izgovori. Ne poznam razloga, zakaj je Vlada, ki se poslavlja, v svojem mandatu v zadnjih treh letih ni obravnavala, sprejela ali potrdila programe vladne komisije, ki so bili že medresorsko usklajeni. Zakaj se javni razpisi za sondiranje, izkope in ureditve niso mogli izvajati. Samo pregled delovanja enega in drugega obdobja različnih vlad in analiza bi to enostavno dokazala in pokazala. Res je, da je Zakon o prikritih vojnih grobiščih, ki ga danes poskušamo nadgraditi, omogočil humanitarna in civilizacijska dejanja, a ne za vsa obdobja in za vse vlade. Zakaj je Ljubljana in pokopališče Žale glavno mesto države, ni le največje ali veliko mesto, pač pa vedno tudi srce nacije, je identifikacijsko središče vseh državljanov in kot tako mora ohranjati spomin na vsa narodova zmagoslavja in dosežke, ampak tudi na njegove tragedije. To je preprosto državotvorna naloga prestolnice, ki nima pravice biti le najlepša. Zato v glavnem mestu ohranjamo grobišča nekdanjih okupatorskih vojakov, zato imamo tam tudi kostnico padlih slovenskih vojakov iz prve svetovne vojne in tudi tam niso, niso pokopani le prebivalci Ljubljane. Kot veste in kot je bilo rečeno, so nas na temeljne civilizacijske norme lani morali z resolucijo opomniti v Evropskem parlamentu. Na to človekovo pravico nas je pred kratkim v javnem zapisu opozorila tudi varuhinja človekovih pravic doktor Drenik Bavdak glede na konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnimi izginotji. Ampak z razmerami, ki jih imamo, seveda Slovenija te že šest let veljavne konvencije ne spoštuje. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prikritih vojnih grobišč omogoča ravno to, kar določa konvencija: ureja pokopno mesto za žrtve iz prikritih grobišč v glavnem mestu države, v skladu z željami sorodnikov vzpostavlja postopke DNK analizo, povezano z identifikacijo žrtev tam, kjer bi bilo to mogoče, in vzpostavlja dodatne možnosti za pridobitev mrliškega lista po uradni dolžnosti.

In če zaključim, verjamem, da smo kot Evropejci tudi del tiste grške civilizacije, ki ima pokop mrtvih že iz časa Antigone zapisanega v svoj moralni kodeks. In po 35 letih neke druge, bolj pravične, bolj dialoške, bolj demokratične države je to nujnost in težko pričakovano sporočilo, da bi te spremembe zakona sprejeli za junijsko obletnico rojstva naše države. Hvala lepa.