Gospe mag. Urški Klakočar Zupančič, predsednici Državnega zbora, se zahvaljujem za njene besede.

Spoštovani poslanke in poslanci, dovolite mi še nekaj misli in besed s strani najstarejšega med vami, najstarejšega poslanca.

11.07

Franc Križan:Res v neizmerno čast mi je, da vas lahko nagovorim na konstitutivni seji tega sklica Državnega zbora, v prelomni sestavi, ki kar kliče po tem, da vsi skupaj začnemo novo poglavje slovenske politike. Poglavje, ki se odmika od starih vzorcev, od starih prepirov, od starih ločitev in omejitev. Da začnemo poglavje, v katerem se bomo strpno poslušali, pogovarjali, dogovarjali, upoštevali in spoštovali.

Verjamem, da smo to dolžni v prvi vrsti sami sebi in seveda tudi vsem državljankam in državljanom. Saj verjetno vidite, kako čudovita narava v tem času vsak dan bolj nazorno pokaže, koliko lepega nastane, ko odmre dozorelo in vso svojo energijo usmerja v rast in razvoj. Tako vas pozivam, da vzamemo ta ciklus narave kot opomin, da je naloga vsakega posebej od nas in vseh skupaj, ki smo bili izvoljeni v Državni zbor, da vso svojo energijo vsak dan znova usmerimo v sodelovanje, v medsebojno spoštovanje in graditev lepše in boljše prihodnosti za vse. To je vendarle naša skupna in edina država.

Verjamem, da v tem trenutku vsi, ki tukaj sedimo, delimo enake občutke. Verjamem, da so naša energija in naše misli že ujete v čas, ki prihaja, da razmišljamo o teži odgovornosti, ki smo jo zavestno sprejeli, ko smo vstopili v politiko, in da se globoko zavedamo odgovornosti, ki smo jo z izvolitvijo prejeli od državljank in državljanov. Ti sedaj od nas pričakujejo dialog, ne prepirov, pričakujejo rešitve, ne izgovorov. In predvsem pričakujejo naše sodelovanje za skupno dobro. In pravzaprav tokrat druge izbire sploh nimamo.

Različnost pogledov in je naravna in legitimna, zato naj bo različnost pogledov naša največja moč. Ali res nismo dovolj zreli, da bi to moč uporabili?

Raven demokracije se ne meri po tem, ali se v vsem strinjamo, ampak po tem, kako spoštljivo znamo ravnati z našimi razlikami, se medsebojno razumeti ter upoštevati. Samo ta modrost nas lahko poveže in usmerja naše misli, naše besede in dejanja. Pri reševanju res zahtevnih skupnih nalog, ki jih pred nas navsezadnje postavlja ta današnji čas.

Zato naj bo ta dvorana v prihodnjih štirih letih prostor, kjer se mnenja krešejo, a se spoštovanje ohranja, kjer tekmujejo argumenti, ne žaljivke, in kjer je končni zmagovalec vedno samo eden – uspešna prihodnost Slovenije.

Drage kolegice in kolegi, vsem nam želim veliko modrosti in poguma na tej poti.