Hvala lepa za besedo.

Lepo vas vse skupaj pozdravljam.

V stranki Levica so pripravili všečen predlog zakona, ki lepo nahrani njihove volivce. Saj se lepo sliši, tisti, ki ima več, naj plača

več. Ampak dejstvo je, da tisti, ki imajo višjo plačo, že sedaj plačajo več v zdravstveno blagajno. Primer: pri minimalni plači 1480 evrov bruto je teh prispevkov 190 evrov na mesec, pri povprečni plači 2530 evrov bruto je teh prispevkov 325 evrov na mesec, pri dvojni povprečni plači 5000 evrov bruto pa 650 evrov na mesec. Se pa v Levici ne ukvarjajo z največjo težavo v zdravstvu, saj predlog zakona ne rešuje ključnega problema slovenskega zdravstvenega sistema, to je dostopnosti do storitev. Najprej želim jasno poudariti, da v Poslanski skupini Nova Slovenija, SLS in FOKUS ne pristajamo na dvig prispevkov, ne glede na obliko. Pa poglejmo dejstva. ZZZS je leta 2022 za obvezno zdravstveno zavarovanje pobral približno 3,6 milijarde evrov, leta 2025 pa okrog 5,2 milijarde evrov. V treh letih gre za povečanje za več kot 40 odstotkov. Pred ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja do 2023 so tri zasebne zavarovalnice skupaj zbrale približno okoli 600 do 650 milijonov evrov letno. To je bil denar, ki so ga ljudje plačevali neposredno, cirka 35 evrov mesečno. Denar zdaj ne gre več zasebnim zavarovalnicam, ampak neposredno v Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije kot obvezni zdravstveni prispevek v višini 39,36 evra. Najbolj problematičen del so torej nedopustne čakalne dobe. Ker ste spremenili metodologijo, pa se vseh teh številk žal ne da primerjati za nazaj. Vemo pa, da je bilo novembra 2022 vseh čakajočih 260000, leta 2026 pa se je vseh čakajočih povečalo na 350000. Primerjava med letoma 2022 in danes kaže, da se je financiranje sistema povečalo, a bistvenega izboljšanja za paciente ni. Dodatno je vlada Roberta Goloba z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in uvedbo obveznega prispevka dejansko povečala obremenitev prebivalstva. Namesto obljubljene razbremenitve danes mnogi plačujejo več, sredstva pa se še naprej stekajo v isto zdravstveno blagajno brez vidnih učinkov na učinkovitost sistema. Problem slovenskega zdravstva torej ni v količini denarja, temveč v načinu upravljanja sistema. Več sredstev brez sistemskih sprememb pomeni le več denarja za neučinkovite procese in za podjetja, ki sodelujejo v dobavnih verigah medicinske opreme, pogosto brez zadostnega nadzora. Zato menim, da rešitev ni v dodatnem obremenjevanju ljudi, ampak v reformi sistema, večji transparentnosti, boljšem upravljanju, krajšanju čakalnih dob in odpravi korupcijskih tveganj. Dokler se ne bomo resno lotili teh vprašanj, bodo pacienti še naprej čakali, ne glede na to, koliko denarja vlijemo v sistem. Primeri korupcijskih afer, kot je primer v Zdravstvenem domu Žalec, kjer so bile podkupnine povezane celo z zasebnimi koristmi, dodatno potrjujejo, da je nujno najprej urediti nadzor in odgovornost v sistemu. Brez tega noben finančni ukrep ne bo prinesel želenih rezultatov. Dokler pa nas bodo v Poslanski skupini Levica takole hranili, bomo še naprej brali novice kako so sodelujoči na račun dobaviteljev v zdravstvu kupovali toplotne črpalke, prejemali podkupnine in leteli v New York na stroške dobaviteljev. Ustaviti je treba korupcijo v zdravstvu, ne pa narodu nabijati nove in nove davke. Zato predlaganih rešitev, ki ne rešujejo ključne težave v zdravstvu, to je dostopnost do storitev, poleg tega pa želijo povečati obremenitev plač s prispevki v Poslanski skupini Nove Slovenije, SLS in Fokus enostavno ne podpiramo.