Hvala lepa, predsednica. Spoštovane poslanke in poslanci.

Danes pred vami ni zgolj še eno poročilo preiskovalne komisije. Pred vami je skoraj 500 strani obsežno gradivo, ki predstavlja rezultat večletnega dela. Na tisoče dokumentov, ki smo jih pregledali, zaslišanje prič in analiz finančnih tokov. Ko je ta Državni zbor pred skoraj štirimi leti odredil parlamentarno preiskavo, je imel v mislih sila preprosto, a hkrati izjemno zahtevno nalogo. Državni zbor je takrat z ustanovitvijo komisije terjal odgovor na vprašanje, ali so bili v času prejšnje vlade javna sredstva in državni organi uporabljeni za financiranje političnih projektov ter ali je obstajal organiziran sistem, ki je javni denar preusmerja v strankarske medije in politične strukture? In danes, po treh vmesnih poročilih stojim pred vami s končnim poročilom, ki je bilo na komisiji soglasno potrjeno in ponuja odgovor na to vprašanje. In odgovor je jasen: da. Komisija je ugotovila sistem, v katerem so se prepletali javni denar, državna podjetja, zasebna podjetja, oglaševalske pogodbe in politični projekti. Naša posamezna odkritja in korupcijske zgodbe, ki so se skozi mesece in leta sestavljale kot sestavljanka, so na koncu izrisale zgodbo, ki je popisana v tem poročilu. Ni šlo za posamezne zlorabe, temveč za sofisticiran sistem, katerega edini namen je bil uporabljati javni denar za strankarske interese.

Gre za poslovni model, v katerem denar kroži po zapletenih poteh. Ene pesmi se spomnim, "Moves in mysterious ways" od YouTube, torej zapletene in skrivnostne so bile poti tega denarja. skozi različne posrednike, oglaševalske pogodbe, strankarske medije, navidezne storitve, na koncu pa se je vedno znova vrnil v politični ekosistem. In za razumevanje tega je seveda treba iti na začetek, na primarno ambicijo slovenskega politika z najdaljšim političnim stažem, ambicijo, da bi v Sloveniji obstajal medij, v katerem bi bila slišana le ena resnica, njegova in s tem ciljem je nastal SDS-ov medijski projekt. Toda zelo hitro se je pokazalo nekaj precej neprijetnega. Televizija, ki ima nedvomno še vedno, takrat pa sploh, velik vpliv na oblikovanje javnega mnenja in dogajanje v družbi, je draga. Zelo draga, sploh če je gledanost tako nizka, da ne privlači prav nobenega oglaševalca in zato je potrebno najti mecena. In v prvih letih so ga našli na Madžarskem. Tajkuni iz kroga Viktorja Orbana so sklepali oglaševalske pogodbe z izjemno visokimi zneski, čeprav za takšno oglaševanje ni bilo prav nobene ekonomske podlage.

In prav to si velja posebej zapomniti. Pretveza oglaševanja se v tej zgodbi pojavlja znova in znova in znova in znova in znova, v različnih pogodbah pri različnih podjetjih, v različnih časovnih obdobjih, vedno z istim ciljem in isto funkcijo. Torej, denar je prihajal pod pretvezo oglaševanja, ampak takšne usluge seveda nikoli niso brezplačne. Madžari propagandnega stroja SDS zagotovo niso financirani iz nekih altruističnih vzgibov. Računi so prišli leta kasneje, in to z obilnimi obrestmi. Prišli so v času tretje vlade Janeza Janše, ko so se na vladi morali na vse pretege truditi, da bi čim večji del slovenskega gospodarstva odprli madžarskemu kapitalu. Ko pa je ta isti človek in ta ista stranka leta 2020 prevzela oblast, se je struktura financiranja začela nekoliko spreminjati. Madžarski viri niso bili več potrebni, saj so z njihovim prevzemom oblasti to mesto postopoma začela prevzemati državna podjetja in drugi javni viri. Med ključnimi primeri tega je pogodba med Telekomom Slovenija in zavodom IZAP, na podlagi katerega je v nekaj več kot treh letih v sistem financiranja iz teh medijev priteklo približno 2 milijona evrov. In pri tem je treba poudariti nekaj zelo pomembnega: vodstvo Telekoma je prej takšno pogodbo ali pa takšno plačevanje zavračalo kot poslovno škodljivo, zato je do nje lahko prišlo seveda šele po zamenjavi oblasti. Če malo pobrskate po spominu za eno prvih kadrovskih potez Janševe vlade na Telekomu, koga so tja postavili in jasno je tudi zakaj. Preiskovalna komisija je v povezavi s tem zaslišala številne priče. Moram reči, da sem se čudila nekaterim pričanjem. Recimo ena od prič je izpovedala, da so ji celo grozili s smrtjo in ji rekli, naj pazi, kako hodi čez prehod za pešce. Danes, po tem, ko sem tudi sama deležna groženj s smrtjo, zaradi katerih mi je predsednica Državnega zbora, za kar se iskreno zahvaljujem, morala kar dvakrat zagotoviti policijsko varovanje, na to gledam nekoliko drugače, bolj kot na nekakšen modus operandi določene politične opcije. Priče so izpovedale o grozovitih pritiskih, ki so jih bile deležne, ko je politika zahtevala pogodbe Telekoma z Nova 24 Tv. A samo pogodba seveda ni bila dovolj, potrebno je bilo preurediti programske sheme ter premakniti popolnoma negledana programa medijskega, tako imenovanega medijskega imperija SDS, na čim višje mesto na daljincu v vsakem od naših domov.

Vzporedno s tem se je okoli osrednjega medija začelo širiti omrežje tako imenovanih satelitskih portalov. Navzven so vsi ti portali delovali nekako kot nepovezani mediji, ki jih opravljajo različni posamezniki, podjetja in podobno, v resnici pa je naša analiza pokazala nekaj povsem drugačnega. Delovali so usklajeno, objavljali so identične vsebine in tvorili enoten politično-propagandni aparat. In lastnik enega od teh portalov danes sedi v tem Državnem zboru kot poslanec SD - danes jih seveda ni; jih razumem, tudi mene ne bi bilo na njihovem mestu. To je isti poslanec, za katerega je preiskovalna komisija ugotovila, da je njegovo podjetje večino prihodkov prejemalo iz javnih virov, nato pa so bila sredstva prenakazana na osebne račune njegovih sorodnikov in dvignjena v gotovini. Taisti poslanec na vprašanje preiskovalne komisije ni želel odgovarjati, verjetno zato, ker bi odgovor na vprašanje, pri komu je dejansko končala dvignjena gotovina, lahko precej pretresel politično krajino in morda tudi vero še tako zvestih privržencev Janeza Janše. Toda zgodba se pri tem ne konča. Ponovno se vračamo k oglaševanju. Posebej izrazit je primer koncesionarjev za urejanje vodotokov. V letih 2021 in 2022 so se sredstva. Za urejanje vodotokov enormno zvišala, več kot podvojila, in v istem obdobju so ta ista podjetja začela oglaševati v medijih, ki so povezana z SDS. In ko smo ta podatka nekako postavili enega ob drugega, se je pojavilo vprašanje, kaj je ključno za razumevanje celotnega ekosistema, ali je šlo za običajno tržno oglaševanje ali pa za posredno vračanje javnega denarja v strankarske medije. In samo spomnimo se, kaj so direktorji teh koncesionarjev izpričali pred komisijo. Ni se jim zdelo čudno, da podjetje, ki ne deluje na trgu, nima spletne strani, nima javno objavljene telefonske številke, nakazuje velika sredstva za oglase v nekih strankarskih medijih. In ta zloraba ni nedolžna, posledice smo namreč občutili vsi, če ne prej, avgusta leta 2023, ko so se zgodile ene najhujših poplav v zgodovini Slovenije in je težo dobil vsak evro, ki ga, ki bi moral biti porabljen za urejanje vodotokov, pa je bil namesto tega uporabljen za politični propagandni stroj SDS.

Komisija je obravnavala tudi primere obodnega financiranja političnih strank preko različnih inštitutov. Eden takšnih je primer Inštitut doktorja Janeza Evangelista Kreka, ki je bil seveda navzven predstavljen kot neodvisen strokovni zavod, v resnici pa je po ugotovitvah komisije deloval kot operativni in finančni podaljšek politične stranke Nova Slovenija. Dokumentacija kaže, da se donacije podjetij, ki so bila med največjimi prejemniki javnih sredstev ministrstva, ki ga je vodil aktualni predsednik Nove Slovenije, končala na računu tega inštituta. S tem denarjem pa so potem plačevali svoje politične kadre, ki so opravljali delo za stranko Nove Slovenije. Verjetno ni potrebno povedati, da to nekako nismo našli zakona, kjer bi pisalo, da je to dovoljeno. Medtem je ta ista stranka po naših podatkih zaposlovala manj kot enega človeka, pol človeka torej stranka je delovala zaposlenega, pol človeka na svojem uradnem tajništvu. Kar seveda ni nič čudnega, saj ni bilo potrebno, ker naj bi bili ostali strankarsko delo plačani iz donacij podjetij Inštitutu Janeza Evangelista Kreka. In med donatorji so domnevno tudi največji gradbeni baroni v državi. Podoben vzorec prepletanja politike, poslovnih interesov in javnega denarja je komisija zaznala tudi pri primeru poslovnega sodelovanja glavnega tajnika stranke Nove Slovenije z energetskim lobistom, torej uradnim formalnim energetskim lobistom. In to prav v času, ko je Ministrstvo za infrastrukturo vodil Jernej Vrtovec, minister iz kvote iste politične stranke, torej Nove Slovenije. Za svoje usluge glavni tajnik ni neposredno prejemal denarja na osebni račun, temveč si je kot posrednika izbral frizerski salon svoje sestre. Tok denarja je bil torej speljan bolj prikrito, a milo rečeno bizarno: na račun frizerskega salona, od tam naprej pa na račun glavnega tajnika. Če vse te primere postavimo v isti okvir, dobimo precej jasno sliko. Na eni strani imamo politične stranke, inštitute in njihov medijski aparat, na drugi strani imamo koncesionarje za vodotoke, državna podjetja, javne razpise in javni denar. Med tema dvema stranema pa celo mrežo pogodb, posrednikov in pravnih oseb, ki omogočajo, da javni denar konča po ovinkih, tam, kjer se začne politika. Na organih pregona je, da preverijo kazensko odgovornost vpletenih, na Državnem zboru pa je, da ugotovimo politično odgovornost in sprejmemo ukrepe, da takšne zlorabe v prihodnje preprečimo. Zato preiskovalna komisija predlaga tudi sklepa, ki zahtevata spremembo zakonodaje. Komisija tako predlaga, da se v prihodnje okrepi nadzor nad financiranjem političnih strank in z njim povezanih pravnih oseb ter tako prepreči obvodno financiranje preko različnih medijskih podjetij, inštitutov in drugih pravnih oseb. Kar je pa posebej pomembno, predlagamo tudi, da se pri prenovi Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije spremenijo pravila glede integritete in nasprotnih interesov ter se razširijo tudi na generalne sekretarje političnih strank. Ker je iz našega dela namreč jasno, da imajo prav ti pogosto ključno vlogo pri upravljanju finančnih in organizacijskih tokov političnih strank. Hvala lepa.