Ja, hvala lepa.

Mogoče tudi malo na splošno in tudi malo mogoče bom vključila osebne refleksije. Torej, danes ponovno urejamo področje normiranih samostojnih podjetnikov in bi dala jasno sporočilo, da normirance smo poslušali in jih, jih poslušamo in dialog je potekal in zakon tudi prilagajamo. Ob tem pa moramo biti odgovorni do celotnega sistema, do javnih financ, do zaposlenih in do vseh oblik dela. In čisto malo, kot sem že povedala, osebne refleksije. Sama sem tudi začela poklicno pot kot samostojna podjetnica, rastla sem v podjetništvu, nato sem bila zaposlena najprej v srednjem podjetju in nato v velikem podjetju, ki je ravno tako začelo iz nič in danes zaposluje preko 700 ljudi in je tudi mednarodno uvrščeno. In videla sem, kako podjetje, kako se podjetje razvija od preživetja v bistvu do strateške rasti.

In zato danes želim čisto iz izkušnje, normirani in samostojni podjetniki imajo poenostavljen sistem. Jaz sem to večkrat v razpravah, ko smo že prvi zakon sprejemali, povedala. Ne vodijo klasičnih poslovnih knjig, temveč samo pomožne evidence in davčna osnova se tudi določa pavšalno. In ta sistem, moramo biti pošteni, je bil namenjen enostavnemu vstopu v podjetništvo kot podpora, kot neka odskočna deska. Vendar pa si moramo postaviti vprašanje, ali je dolgoročno zdravo, da podjetnik ne vodi celotnega knjigovodstva. To je sicer, govorim o, ne zdaj o tem zakonu, ki ne predvideva nič tega, ampak samo iz osebne izkušnje. Mislim, da so, poslovne knjige niso ne le obveznost do države, ampak je orodje za podjetnika samega, da ima pregled nad stroški, nad maržami, nad denarnim tokom, nad investicijami in da so tudi temelj strateškega odločanja.

Se pravi, po mojem mnenju brez realnega vpogleda v poslovanje je težko načrtovati rast in razvoj, širitev in zaposlovanje. In tudi kot nekdanja podjetnica verjamem, da večja poslovna ozaveščenost pomeni tudi večjo varnost podjetnika. Da podjetnik, ki razume svoje številke, lažje tudi raste, sprejema odločitve, tveganja in tako naprej. Zavedam se, da so mikro in mala podjetja hrbtenica našega gospodarstva, da država deluje le, če deluje gospodarstvo, a gospodarstvo mora temeljiti na realni produktivnosti, na dodani vrednosti in na odgovornosti. In si ne zatiskam oči, da je v zadnjih letih del podjetniškega prostora postal izrazito kritičen do določenih sistemskih, ne pavšalnih sprememb. Razumem občutljivost glede prispevkov, ki pa dejansko temeljijo na osnovi na povprečju bruto plače z višjim dobičkom pa po lestvici navzgor in naša zaveza je, da je to že zastarel sistem, ki ga je nujno potrebno tudi spremeniti. Vem tudi, da malemu, mikro, malemu podjetniku vsak evro šteje, vseeno pa prispevki niso kazen, so vplačilo v zdravstvo, pokojnine, infrastrukturo, šolstvo, izobraževanje, ki so temelj poslovnega okolja in če želimo višjo dodano vrednost, konkurenčnost, se moramo kot družba, se mi zdi, prestaviti iz razprave, kako bomo samo optimizirali obdavčitve in prispevke, ampak se moramo osredotočiti tudi, kako ustvariti več z znanjem, inovacijami, povezovanjem in tudi s strateško rastjo.

Torej, današnja ureditev normirancev pomeni iskanje nekega ravnotežja med enostavnostjo sistema in pa pravičnostjo tudi do drugih oblik, ki sem jih že na začetku predstavila tudi kot vzdržnost javnih financ. Kot nekdo, ki je stal na začetku podjetniške poti in vedel, kaj pomeni resna rast podjetja, verjamem, da je naslednji korak slovenskega podjetništva profesionalizacija, večja poslovna kultura in tudi večja ozaveščenost o lastnem poslovanju za dolgoročno stabilnost in seveda tudi za pot razvoja. In čisto za konec, sama menim, da je, da so tudi zaposleni, ne glede na obliko zaposlitve, majhnost, največji kapital. Hvala lepa.