Hvala lepa, ni problema. Torej, seveda naše mnenje je precej obširno, ampak seveda ga bom skrajšala kot je le možno. Obširno je tudi zato, ker so v bistvu utemeljitve vseh naših zadržkov, pripomb, opozoril, so utemeljene z odločbami Ustavnega sodišča, s teorijo, z navedbami iz Zakona o dohodnini in Zakona o davčnem postopku. Po naši oceni je namreč predlog zakona precej ustavno sporen, saj ni skladen z 2. členom ustave, ki določa načelo pravne države, in z vsemi pod načeli, ki iz tega izvirajo, kot jih je opredelilo ustavno sodišče. N skladen s 147 členom ustave, ki določa specialno načelo zakonitosti na davčnem področju in s 155. členom ustave, ki določa prepoved povratne veljave zakonov. Zdaj, treba je izpostaviti, da ta predlog zakona predstavlja novo parcialno rešitev interventne in začasne narave. Bistveno je vsebina spremenjena, tako glede na prejšnji predlog zakona, ki je bil potem sicer nadomeščen kot tudi osnovnega Zakona o pravici do zimskega regresa in prenovi ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov, ki je bil sprejet, Zakona o dohodnini in Zakona o davčnem postopku, predvsem pa sistema davčnega leta, kot ga davčna zakonodaja določa in tudi samega sistema normirancev. V našem mnenju smo že malce nenavadno, ampak vseeno smo izhajali iz končnih določb 6. člena, ki pravi, da naj bi bil zakon uveljavljen naslednji dan po objavi. Uporabljal pa bi se že za davčno leto 2026. Zdaj, glede na predviden potek, če bo zakon sprejet, bo veljaven šele v mesecu marcu, čeprav se je pa davčno leto, ki je, kot veste, enako koledarskemu letu, začelo že 1. januarja 2026. Načelo zakonitosti na davčnem področju iz 147. člena Ustave, ki sem ga že prej omenila, posebej zavezuje vse, da spoštujejo veljavne zakone. To seveda posebej velja za davčno področje, kjer je eden osnovnih zakonov zakon o dohodnini. Temeljno načelo Zakona o dohodnini pa je njegov 2. člen, ki določa, da se dohodnina ugotavlja po določbah zakona, ki velja na dan 1. januarja leta za katerega se dohodnina odmerja, če ni z zakonom o dohodnini drugače določeno. To torej pomeni, da drugi zakoni ne bi smeli uvajati spremenjenega davčnega režima, predvsem pa tudi ne med davčnim letom. Če bo zakon sprejet, tudi če ne bo postopek podaljšan s suspenzivnim vetom, bo zakon uveljavljen 6. marca letošnjega leta - uporabljal naj bi se pa, se pravi, za tri mesece nazaj. V zvezi s tem smo posebej opozorili na 155. člen Ustave, ki povratno učinkovanje posameznih zakonskih določb izjemoma dopušča, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Gre za kumulativno predpisane pogoje. To povratno učinkovanje se opraviči lahko le s posebno prav povratno učinkovanje predpisa v temelječo javno korist, brez katere sploh ne bi bilo mogoče doseči zasledovanega cilja ureditve. To bi moral zakonodajalec utemeljiti v samem zakonodajnem postopku, vendar pa opažam, da niti v samem zakonodajnem gradivu niti v prejšnji predstavitvi predlagateljice ta povratna veljava in javna korist ni bila niti omenjena in se tako dopustnost ne utemeljuje. Ustavno sodišče pa je reklo, da zadošča že neizpolnjenost enega izmed kumulativno določenih pogojev iz Ustave, da je zakon protiustaven.

Potem imamo načelo zaupanja v pravo iz 2. člena. Zagotavlja varstvo obstoječega pravnega položaja tudi če se zakon spreminja za naprej. Seveda je treba, je zakonodajalec zavezan, da spreminja zakonodajo, to od njega zahteva načelo prilagajanja prava družbenim razmeram, tudi to izhaja iz načel pravne države, vendar pa to obravnavano gradivo ne pojasni, o čem in kako so se družbene razmere v dveh in nekaj mesecih tako spremenile, da je treba zakon novelirati. Niti niso priloženi kakšni podatki, vendar gradivo temelji samo na oceni predlagatelja. Posebej smo izpostavili, da se je normativna ureditev glede normirancev že večkrat spreminjala z novelami Zakona o dohodnini, pa tudi z drugim zakonom, nenazadnje s tem iz meseca novembra in se je tako ureditev Zakona o dohodnini de facto spremenila pa čeprav z interventno in začasno veljavo. Zdaj, nekako je bilo razumljeno, da se je na ta način, da je država zaostrovala pogoje za vstop in delovanje samih normirancev, to je pomembno zato, ker je tudi po stališču Ustavnega sodišča seveda dopustno, da se z davki država uresničuje tudi konkretne družbeno politične cilje. V zvezi s tem se zastavlja za to vprašanje spremenjene politike države na področju normirancev, saj se zaradi dodatnih ugodnosti, kot jih predvideva tudi ta predlog zakona, lahko razumejo, da je država odstopila od sedanje dokaj ustaljene prakse omejevanja normirancev.

Glede samega sistema normirancev pa smo navedli, da to sodi v davčno ureditev dohodka iz dejavnosti in se uvrščajo med samostojne davke. Bistvena značilnost sistema normirancev je neodvisno in samostojno opravljanje dejavnosti na trgu, predvsem pa je za dohodke iz te dejavnosti šteti tiste, ki se opravljajo trajno. Predlog zakona temu seveda ne sledi in spreminja sistem normirancev, kot rečeno, z začasnim ukrepom. Druga značilnost normirancev je poenostavitev, ki se med drugim kaže tudi v tem, da se upoštevajo normirani odhodki, vendar vsi dohodki. Torej, normirani odhodki so zajeti v pavšalnem znesku. Zakon o dohodnini pa izrecno določa, da je obveznost plačila davka od vsakega dohodka. Predlog zakona pa tukaj uvaja povprečje prihodkov poleg normiranih odhodkov, kar seveda bistveno odstopa od osnovnih značilnosti sistema normirancev. ki se v ureditev uvaja s parcialno, začasno naravo in z interventnim zakonom.

Glede Zakona o dohodnini in tudi Zakona o davčnem postopku smo še izrecno opozorili, da sta ta dva zakona koncipirana tako, da se nanašata na obdobje davčnega leta. In smo v zvezi s tem vprašali ali bi drugačen davčni položaj zavezancev teh normirancev sredi koledarskega leta in s tem davčnega leta lahko povzročil oteženo izvedljivost zakona - zahteva po izvedljivosti tudi izhaja iz 2. člena Ustave. V zvezi s tem smo pa še posebej opozorili na obrazložitev končnih določb, kjer so predvideni tudi podzakonski predpisi in se je zastavilo vprašanje, kako bi se brez teh predzakonskih aktov lahko zakon uporabljal že od 1. januarja 2026, če jih še ni. Predvsem pa smo ponovno opozorili na Ustavo, na 155. člen, ki dopušča povratno veljavo le izjemoma, le za zakone oziroma le za posamezne zakonske določbe, nikakor pa ne za podzakonske predpise. Zdaj, prejeli smo seveda amandmaje poslanskih koalicijskih skupin, moram reči, da razen ene naše pripombe niso upoštevane niti splošne niti konkretne pripombe. Hvala lepa.