Ja, najlepša hvala za besedo. Spoštovana predsedujoča, spoštovane poslanke in poslanci. Dovolite mi, da par uvodnih besed povem.

Državni zbor je 11. novembra 2025 sprejel zakon, ki je urejal tri vsebinske sklope, in sicer zimski regres, zimski dodatek za upokojence in invalide ter prenovo sistema ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov. Danes je pred vami novela tega zakona pa ne zato, ker bi bil cilj prvotne ureditve napačen, pač pa zato, ker smo po njegovi uveljavitvi in po intenzivnem dialogu z deležniki ugotovili, da je bil en segment sprejete rešitve nesorazmeren glede na cilj, ki smo ga zasledovali - to je ključno izhodišče tega predloga. Pri tako imenovanih normirancih smo uvedli časovno omejitev ponovnega vstopa v sistem. Namen te rešitve je bil vsekakor legitimen: preprečiti torej ravnanja, pri katerih bi davčni zavezanci iz sistema izstopali in vanj ponovno vstopali izključno takrat, ko bi jim to prinašalo

2. TRA: (TB) - 10.05

(nadaljevanje) davčno ugodnejšo obravnavo. Šlo je za zaščito integritete sistema in nič drugega. Poenostavljen način ugotavljanja davčne osnove mora ostati namenjen tistim, ki ga dejansko potrebujejo, ne pa postati instrument davčnega optimiranja. V praksi pa se je pokazalo, da je petletna omejitev ponovnega vstopa v sistem prekomerno posegla v pravni položaj zavezancev. In to zlasti pri dejavnostih, ki so po svoji naravi sezonskega značaja ali pa izrazito ciklične. Ti zavezanci niso izkoriščali sistema, če pa kdo sistem izkorišča, je sistem z nadzorom, ki mora takšne stvari preprečiti, torej preprečevati posamične zlorabe takšnega sistema. Dejansko so pri takšnih zavezancih, pri katerih smo ugotavljali, da je sistem, da ima sistem prekomerno varovalko., prihodki so pri njih objektivno nihali. Recimo, če za primer povem, so takšni zagotovo smučarski voditelji, ki celo leto zagotovo ne morejo opravljati dejavnosti. In prav zato je obstoječa ureditev povzročila učinek, ki ni bil skladen z načelom sorazmernosti kot enim temeljnih načel davčnega prava. Zato to omejitev s tem odpravljamo, časovni pogoj nadomeščamo z vsebinskim kriterijem. Zavezanec tako lahko za tekoče davčno leto ugotavlja davčno osnovo dohodka iz dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, če je povprečje prihodkov iz dejavnosti, ugotovljenih po pravilih o računovodenju dveh zaporednih predhodnih davčnih let ne presega. Prvič 120 tisoč evrov in je bil v teh dveh predhodnih davčnih letih v posameznem davčnem letu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovan zavezanec na podlagi samozaposlitve za polni delovni čas neprekinjeno vsaj devet mesecev. Gre torej v tem primeru za tako imenovane polne normirance. Naslednji kriterij, 50 tisoč evrov in v teh dveh predhodnih davčnih letih, v posameznem davčnem letu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni bil obvezno zavarovan na podlagi samozaposlitve za polni delovni čas neprekinjeno vsaj devet mesecev. Govorimo o tako imenovanih popoldanskih normirancih. In pa meja 85 tisoč evrov in ne izpolnjuje pogojev iz prve in druge alineje, torej, to, kar sem pravkar prebrala, tega odstavka, in ni z drugimi določbami tega člena ali z zakonom drugače določeno. Tu pa gre za kombinacijo eno leto polni normiranec, eno leto popoldanski normiranec.

Moratorij pet let. Če zapreš normiran s. p., se s šestim odstavkom 6. člena tako briše. Gre za rešitev, ki ohranja varovalko pred zlorabami, uvaja objektivno merilo, povečuje predvidljivost sistema in je skladna z načelom davčne pravičnosti. Novela vsebuje tudi nov sedemnajsti odstavek 6. člena, nov sedemnajsti odstavek 6. člena pa sledi odločitvi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I-43/24-17, z dne 13. 11. 2025, na način, da se šteje, da je zavezanec v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovan na podlagi samozaposlitve neprekinjeno za polni delovni čas vsaj devet mesecev, če je bil obvezno zavarovan na podlagi samozaposlitve v skupnem trajanju 75 odstotkov minimalnega letnega sklada ur polnega zavarovalnega časa zaposlenega. Torej se za primere, kot so na primer mame, ki so rodile, pa niso neprekinjeno zaposlene devet mesecev, ampak recimo le sedem mesecev, potem pa so imele štiriurni delovnik, da se šteje, da dosegajo pogoj, če je skupni seštevek letnih ur ekvivalent 75 odstotkom letnega sklada ur. Ta člen jasno določa, da se pogoj obveznega zavarovanja za polni delovni čas presoja glede na dejanski letni obseg zavarovanja, in sicer na ravni 75 odstotkov minimalnega, torej letnega sklada, je to merilo. To pomeni, pravni standard se prilagaja realnim življenjskim situacijam, ne pa obratno in to je bistvo pravne države, zato to odločitev Ustavnega sodišča prenašamo v pravni red.

Predlagatelji smo 13. februarja vložili novo besedilo zakona. To pa smo storili zaradi oziroma ob upoštevanju stališč socialnih partnerjev, ob zavedanju obveznosti Republike Slovenije v okviru načrta za okrevanje in odpornost in ob odgovornosti do nedavno sprejete pokojninske reforme, zato novela ne posega več v minimalno zavarovalno osnovo. To ni umik, to je zgolj uskladitev z zavezami države in zagotavljanje stabilnosti sistema. Ta novela je na ta način tudi dokaz ali pa je na nek način dokaz, da znamo voditi politiko na podlagi argumentov, da socialni dialog ni formalnost, in da smo pripravljeni rešitev popraviti, če analiza pokaže, da je to potrebno. Torej, prisluhnili smo tistim, ki jih sistem zadeva, zaveda pa dejansko celo državo oziroma vse njene državljane.

Torej, spoštovane poslanke in poslanci, pred vami, pred nami je novela, ki odpravlja nesorazmeren ukrep, ohranja pa varovalke pred zlorabami, povečuje pravno predvidljivost in sledi odločbi Ustavnega sodišča. To je rešitev, ki je strokovno utemeljena, sistemsko usklajena in socialno pravična, socialno pravična zagotovo varovalke obstajajo, a kljub temu rešujejo probleme zaradi katerih so, imamo ta sistem. V imenu predlagatelja, zato vse vas vljudno prosim, da ta predlog zakona podprete. Hvala.