Hvala lepa, spoštovani predsednik. Spoštovana ministrica, kolegice in kolegi!

Strategija zunanje politike je pač vladni dokument, zato se tudi člani Odbora za zunanjo politiko z njim zgolj seznanjamo, čeprav je vedno dobro imeti v uvidu tudi ustavo, ki pač določa, da zunanjo politiko nekako kreira in usmerja Državni zbor, izvajajo pa jo potem predsednica, predsednik republike, predsednik Vlade, še posebej tudi seveda ministrstvo, ministrica ali minister. Strategijo sem prebral. Sem jo primerjal tudi z nekaterimi prejšnjimi, tudi z deklaracijo slovenske zunanje politike. Razumem to strategijo kot nek krovni akt, v bistvu, nabor nekih zunanjepolitičnih usmeritev, ki pač v skladu s splošnimi usmeritvami, morda vendarle kdaj tudi v skladu s kakšno bolj konkretizirano usmeritvijo bi rekel, ki jih pač oblikuje Državni zbor. Usmerja delovanje prej naštetih deležnikov, ki potem zunanjo politiko pač implementirajo na mednarodni, torej na izvedbeni ravni. Mislim, da se lahko vsi strinjamo, da mora Slovenija kot odgovorna in kredibilna članica mednarodne skupnosti, članica vseh tistih integracij, ki pravzaprav opredeljujejo mednarodno skupnost kaj mednarodna skupnost sploh je, torej Evropska unija, OZN, Nato in tako dalje, izpolnjevati svoje obveznosti in odgovornost. Da tako pač skozi bilateralne kot tudi multilateralne aktivnosti opozarjamo na, podpiramo naše vrednote, kot so človekove pravice, svoboščine, vladavina prava, nujnost spoštovanja načel demokracije, zavzemanje za svetovni mednarodni mir, varnost, trajnostni razvoj in tako naprej. Jaz verjamem, da je bilo pred tvorci te strategije kar nekaj izzivov glede na to, da se pravzaprav ves svet sooča z neko negotovostjo, nepredvidljivostjo že ves čas, kar se kaže v tej razdrobljenosti, neenotnosti pri morda temeljnih in ključnih vprašanjih in razumevanjih dosedanjih paradigem. Vidimo, da se stvari odvijajo zelo čudno, v zelo čudno smer, praktično v mesecu dni je svet postavljen na glavo. Evropi in še marsikomu se obeta očitno neka nova hladna trgovinska vojna z do nedavnimi zavezniki. Mir ni več politična in varnostna kategorija, ampak trgovinska kategorija, da ne rečem branjevska kategorija. Že Evropska unija, kaj šele manjše države članice ali tretje države, pravzaprav ostajajo zunaj, ob strani pri dogovorih in pogovorih o tem, kako si bodo veliki rezali kose nekih držav, pri čemer pa te države nimajo besede in so pravzaprav prepuščene na milost in nemilost posameznikov s predsedniškim mandatom. Jaz ne vem, če je to res svet, ki si ga želimo. Pravimo, da se zgodovina ponavlja. Jaz se strinjam, da se, ker se pač žal iz nje premalo naučimo, da bi te ponovitve pravočasno preprečili. In te prakse so prakse iz začetkov nekega prejšnjega stoletja, pa seveda tudi bistveno starejše iz obdobij, ko so veljali pač drugačni neki mednarodni standardi, kolikor so sploh veljali, kot bi naj veljali sedaj v 21. stoletju. Seveda je prav, da imamo izoblikovano strategijo zunanje politike, si pa ne delam utvar, da bomo lahko manjše države v tej novi konstelacij, novih zavezništvih velikih pač, ki so se morda še do nedavnega zdela nepredstavljiva, da bomo lahko na to vplivali, na razplete konfliktov vplivali. Gotovo je, da imamo svoj glas znotraj Evropske unije, gotovo je, da imamo svoj glas znotraj Organizacije združenih narodov tudi, sploh v letošnjem letu tudi v okviru Varnostnega sveta OZN, ampak tudi Evropska unija ima na tej, da rečem, šahovnici tudi sama kar precej izzivov, kar je pa tudi seveda po svoje razumljivo - povezava 27 držav, vsaka od teh držav, Jaz mislim, da, saj to je človeško konec koncev prvenstveno, notranjepolitično pa sledi vendarle nekim svojim nacionalnim interesom, tudi javnosti v državah članicah te trenutne konflikte drugače dojemajo in doživljajo, čeprav moram na načelni ravni ugotoviti, da Unija ves čas prezentira enotnost pri teh vprašanjih, kar je seveda tudi pozitivno, ampak nas pa očitno dve velesili ne vidita nujno za pogajalsko mizo. Ukrajina pa seveda kliče na pomoč, kar je tudi za razumeti, ampak ta pomoč se lahko ponuja zgolj skozi neke garancije, za katere pa seveda še zdaleč ni kakega posebnega evropskega ali kateregakoli drugega konsenza. Tu si bo pač morala zdaj Unija, jaz mislim, svoj stol pač izboriti. Zdaj strategija, ki je pred nami in ki nekako krovno opredeljuje cilje slovenske zunanje politike, jaz jo razumem točno tako, kot nek krovni akt, ki pa vendarle dopušča neko pragmatičnost in neko fleksibilnost, da bomo lahko tudi mogoče prožneje reagirali na aktualna dogajanja, na dinamiko teh dogajanj, kar boste, kolikor razumem, formulirali v tako imenovanih izvedbenih aktih, ki bodo pa najbrž bolj geoekonomsko, -politično, -vojaško in še kako bolj konkretno in strateško usmerjeni. Sam ocenjujem, da bi morali v prihajajočem kratkoročnem obdobju v času, ko se bodo pač očitno ta ekonomska in gospodarska, gospodarska zavezništva pisala na novo in ko moramo pač kot neka majhna država, ki je v veliki meri odvisna, morda v preveliki meri odvisna od mednarodne trgovinske izmenjave in politike, da bi skratka morali v tem kratkoročnem obdobju nekaj več naporov vložiti v gospodarsko diplomacijo. Ker zdaj vidimo, mirovniška diplomacija se je v tem trenutku skompaktirala na dve osebi. Mi očitno moramo v danih razmerah pogledati nekaj let v prihodnost in že danes narediti, kar se da, da si zagotovimo ali da poiščemo tudi sami neka nova zavezništva, nove partnerje, da iz te, jaz upam, da ne, da se ta izraz ali pa ta definicija ne bo dejansko zgodila, iz te trgovinske vojne izidemo čim bolje. Jasno, seveda, ob vsem ostalem, zavezi k nacionalni, k mednarodni varnosti, k trajnostni politiki, k vladavini prava, v skrbi za zamejce in Slovence po svetu, v javni diplomaciji. To so vsi ti elementi, ki jih navajate v strategiji. Jaz mislim, da je v danih razmerah ena od prioritet lahko krepitev gospodarske diplomacije, tako znotraj Unije kot seveda tudi ali pa morda še bolj v odnosu do tretjih držav, kjer še nismo toliko prisotni in je morda zato tam toliko več tudi nekih priložnosti za nove trgovinske nastope in našo prisotnost. Podpiram recimo udeležbo na letošnjem Expu na Japonskem, zelo, celotna in pacifiška in pa vzhodna Azija bosta tam in prav je, da v teh državah okrepimo zunanje politično in diplomatsko prisotnost, kar lahko seveda odpre kakšna nova vrata našemu gospodarstvu. In v tem kontekstu je izjemno pomembna prezenca v teh državah in v strategiji je ta segment kar visoko, že na drugem mestu, takoj za varnostjo, stabilnostjo in mirom, kar seveda tudi zelo podpiram.

Pri tem poglavju lahko tudi aktivne nastopimo na področju reforme Združenih narodov, kjer mislim, da uživamo nek ugled. Lahko smo aktivnejši, moja pobožna želja od začetka mandata, lahko smo aktivnejši na področju jedrskega razoroževanja in bi lahko, ne glede na naše članstvo v Natu, ne glede na to, da nismo jedrska država ali pa morda ravno zato, smo pa miroljubna država, ki se zaveda, da je jedrsko orožje še edino sredstvo masovnega uničevanja, ki še ni prepovedano, bi lahko skočili na ta vlak pogovorov o tem, če je res kaj na tem, da se že prej omenjena dva predsednika nameravata pogovarjati tudi o tem. Če ne gre seveda tudi za kakšno, za kakšen manever preusmerjanja pozornosti.

Opozarjamo lahko tudi na pomen mednarodne solidarnosti, ki postaja v teh razmerah, ko se nekateri trudijo ta pojem nekako minimizirati ali pa, ko se trudijo normalizirati nasproten narativ, individualnost, samozadostnost, zapiranje meja, ukinjanje razvojnih pomoči, nerazviti umik iz okoljskih in drugih konvencij in tako naprej, ko postaja skratka solidarnost nekaj, kar bi lahko tudi izumrlo. Takemu narativu pač postajamo priča zdaj. Veliki se seveda to mogoče lahko gredo, majhni pač ne, ker razumemo, da smo hudo soodvisni drug od drugega, vsaj majhne države. Naj si bo to v primeru vojn, ki jih običajno zakuhajo veliki, majhni pa moramo potem poskrbeti za begunce, plačevati drage energente in tako naprej. Naj si bo v primeru, bi rekel, naravnih nesreč, ki nas vse prej ali slej doletijo, ko pač majhne države nismo vedno v stanju hitro odpraviti posledic ali zaščititi ljudi. Skratka, jaz podpiram neko uravnoteženo načelno zunanjo politiko, ki bo sledila res doslednemu spoštovanju mednarodnega prava, ki ne bo izključevalna, ki pa bo skozi te prej omenjene izvedbene akte pa vendarle še vedno dovolj pragmatična, dovolj fleksibilna, da bo lahko sledila dinamiki, ki jo pač narekujejo drastične, drastično spremenjene geopolitične in ekonomske in geostrateške razmere v svetu. Hvala lepa.