Spoštovana predsednica, poslanke in poslanci, ostali navzoči!

Zakonodajno-pravna služba je predlog zakona preučila z vidika njegove skladnosti z Ustavo, pravnim sistemom in zakonodajno tehničnega vidika ter o tem pripravila obsežno pisno mnenje, v katerem je izpostavila spornost predloga zakona z vidika več členov ustave pod normiranost nejasnosti, notranje neusklajenosti, neusklajenosti s sistemsko zakonodajo, nepreglednosti ter pomanjkljivosti predloga zakona. Predlagatelj je z vloženimi amandmaji s katerimi je spremenil vse člene predloga zakona, naslovil nekatere naše nomotehnične in vsebinske pripombe predloga zakona, vendar še vedno ostajajo odprta posamezna vprašanja sistemske narave, nekatera so se z amandmaji celo odprla na novo. Predlog zakona določa Sklad za financiranje zdravljenja redkih bolezni, ki je v predlogu zakona urejen kot proračunski sklad v skladu z Zakonom o javnih financah. Z amandmaji se sklad imenuje le še v nazivu. Sicer pa sploh ne gre za sklad, ampak zgolj ločeno računovodsko evidenco pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje, ki sploh ni zakonska, ampak podzakonska materija. Predlagana ureditev je v neposrednem nasprotju s ciljem predloga zakona, da vzpostavi trajen in sistemsko urejen vir financiranja, namenjen izključno zdravljenju redkih bolezni, saj izvirnega vira financiranja predlog zakona ne amandmaji predlagatelja ne določajo. S predlagano ureditvijo se zagotavlja med drugim dodatna sredstva iz državnega proračuna Republike Slovenije, ki v predlogu zakona sploh niso natančno urejena. Pri tem pa se še vedno ni podatka o oceni števila upravičencev, ki so s predlagano ureditvijo upravičeni do zdravljenja redkih bolezni in kakšni so vsaj ocenjeni zneski zdravil in stroškov zdravljenja številnih redkih bolezni na podlagi katerih bi bilo mogoče opredeliti finančne posledice predloga zakona. Z amandmaji predlagatelja se določa obvezujoče mnenje konzilija zdravnikov, ki v sistemski zakonodaji sploh ni urejen, v predlogu zakona pa se pomanjkljivo ureja njegovo delovanje, saj se način njegovega odločanja ureja le pri sodelovanju tujega zdravnika. Pri tem tudi ni jasno, kako naj bi konzilij zdravnikov odobril zdravljenje v tujini z zdravilom, ki ni odobreno s strani Eme, saj se sistemska zakonodaja s predlogom zakona ne spreminja, iz mnenja Ministrstva za zdravje, zdravniške stroke in sodne prakse pa je razvidno, da pravica do zdravljenja v tujini zavarovancu ne zagotavlja trenutnih vrhunskih dosežkov medicinske znanosti in tehnike. Predlagana ureditev ne naslavlja vseh izzivov v zvezi s problematiko zdravljenja redkih bolezni, ti se namreč ne nanašajo zgolj na način financiranja, ampak tudi na pravočasno diagnosticiranje redkih bolezni. Poleg tega zdravstvena stroka opozarja tudi na težavo dostopa do zdravil za redke bolezni v Sloveniji, saj veljavni postopek v praksi zaradi dolgotrajnih postopkov regulativnih odločitev traja več kot leto dni in pol po odobritvi zdravila s strani Enem da je zdravilo uvrščeno na pozitivno listo v Sloveniji, medtem ko so v posameznih državah Evropske unije dostopna veliko hitreje.

Hvala lepa.