Govor

Še kdo? v kolikor ne bi jaz samo eno malo krajšo pripombo v zvezi z točnostjo informiranja, točnostjo informacij in vsega tega, kar sodi v ta paket, s čimer se tako intenzivno ukvarjamo. Jaz osebno mislim, da imamo na tem področju en temeljni problem, in sicer, da medijem ne znamo naložiti odgovornosti, ki jo sami po sebi nosijo. Kar pomeni, če se moram jaz pogovarjati o tem, da se moram kot uporabnik medijev izobraziti, to pomeni, da postavljate pred mene nemogočo nalogo, da moram ločiti tisto, kar je res, od tistega, kar ni res brez vseh dodatnih mehanizmov preverjanja in vsega. Kar je novinarju na drugi strani na voljo. Kar pomeni, da smo nalogo za ugotavljanje, kaj je res in kaj ni, preložili absolutno na napačno stran. S tem, ko govorimo o eni taki zelo lepi frazi medijsko opismenjevanje. Ker odgovornost ni na strani tistih, ki so prejemniki dezinformacij, odgovornost je na strani medijev, ki bi morali biti odgovorni za svoje početje. Kar pomeni, da bi morali biti odgovorni za laži, ki jih širijo, za pol resnice in vse ostalo. Jaz imam v Ustavi zagotovljeno pravico do obveščenosti, če smo natančni. In vsak, ki se mi v medijih laže, krši mojo pravico do obveščenosti. Ta pravica do obveščenosti je prenesena tudi v medijski zakon. Ampak kaj smo naredili? Vešče beremo mojo pravico do obveščenosti kot mojo pravico, ki je zložena z n in se ji reče pravica javnosti do obveščenosti. Ker pa javnost nima pravne subjektivitete, pomeni, da ta pravica v resnici ne obstaja in lahko tudi ne bi pisali o njej. Kar pomeni, da imamo en kup enega leporečenja po pravici do obveščenosti, ki sama po sebi, dokler ni taka, kot je ena na ena, moja, ne pomeni prav ničesar. Ta isti problem nimamo samo mi v Sloveniji, ampak je problem, ki je precej širši in mislim, da se moramo prav o tem problemu na nivoju tudi Evropske unije, pogovoriti zelo resno, temeljito. Začetek bi bil zelo enostaven, če bi dobre želje iz vseh novinarskih kodeksov na mednarodni ravni kot tudi na nacionalni ravni prestavili vsaj del tega v obligacijo, v medijske zakone in s tem naložili medijem, da so odgovorni in da ravnajo odgovorno do tistih, ki jih berejo, poslušajo, gledajo. Na žalost medijem dovoljujemo, da so nerazsodni, to je medijem v tem trenutku dovoljeno. Nam, od nas se pa pričakuje, da bomo medijsko pismeni in da bomo znali razlikovati kdaj nam bolj ali manj lažejo. Toliko. In mislim, da bi z enim takim, če se že pogovarjamo zdaj o tem, zasedanju sveta, če bi Slovenija en konec ene pobude v tej smeri točnosti lahko sprožila in šla v to smer, bi bil jaz sila zadovoljen, ker bi se stvari lahko začele počasi, korak po koraku premikati na bolje. Hvala. Še kakšna želja po razpravi? Če ne, izvolite.