V določenih primerih, kar sme predlagati le vlada, o čemer nato odloči predsednik Državnega zbora. V nujnem postopku je, enako kot v rednem, dopustno vabiti na sejo pristojnega odbora predstavnike institucij, ki delujejo na obravnavanem področju ter tudi strokovnjake in predstavnike zainteresirane javnosti, ki se lahko na seji izjavijo in obrazložijo svoje mnenje in stališča o obravnavani zadevi. Tudi iz ustavnosodne presoje izhaja stališče, da Ustava o vsebini posameznih zakonodajnih faz nima določb, zato Ustavno sodišče načeloma ni pristojno odločati o kršitvah Poslovnika glede vrste zakonodajnega postopka.

Pri sprejemu Zakona o nujnih ukrepih so bile upoštevane vse relevantne določbe Poslovnika Državnega zbora. Prav tako so se seje odborov udeležili oziroma posredovali svoja stališča tudi predstavniki posameznih institucij in strokovne javnosti. Glede poteka zakonodajnega postopka za sprejem Zakona o nujnih ukrepih. Pojasnjujemo tudi, da so bili očitki, ki so zajeti z obravnavano zahtevo, predstavljeni na seji odbora tako s strani vabljenih predstavnikov institucij in strokovne javnosti, kot tudi v pisnem mnenju Zakonodajno-pravne službe in se je Državni zbor z njimi tudi seznanil. a jim ni sledil.

Glede urejanja pravil kazenskega postopka s predpisom izven matično kazenskega procesnega področja, predlagamo stališče, da tudi tak način sprejemanja zakonske ureditve ustreza ustavni in poslovniški ureditvi zakonodajnega postopka. Poleg tega za to zakonsko materijo Ustava ne predvideva posebne kvalificirane večine pri glasovanju ter da tak način urejanja družbenih razmerij v Državnem zboru omogoča, da se Državni zbor kot nosilec zakonodajne veje oblasti na poslovniško urejen način odziva na aktualne razmere v družbi oziroma na njihove spremembe. Tudi glede uporabe omnibus tehnike opozarjamo na stališče Ustavnega sodišča, da izbira načina noveliranja zakonske ureditve sama po sebi ni predmet ustavnega urejanja in načeloma spada v prosto, v polje proste presoje zakonodajalca.

Glede ustavno zagotovljenega položaja Vrhovnega sodišča, ki naj bi bil kršen z izjemnim podaljšanjem pripora v času sojenja, smo opozorili, da so na podlagi ustavnega pooblastila iz 127. člena Ustave v Zakonu o sodiščih, določene pristojnosti tega najvišjega sodišča v državi, kar(?) predstavlja izhodišče za določanje pristojnosti za sojenje na prvi, drugi in tretji stopnji, odločanje o rednih in izrednih pravnih sredstvih, v kompetenčnih sporih in o delegaciji pristojnosti, pri čemer seznam pristojnosti Vrhovnega sodišča ni zaprt. Te pristojnosti so nadalje konkretizirane v posameznih procesnih zakonih, zato pristojnosti Vrhovnega sodišča ni mogoče razumeti procesnih zakonih, zato pristojnosti Vrhovnega sodišča ni mogoče razumeti ozko, kot to izhaja iz zahteve. Pri tem je treba upoštevati razloge za takšno ureditev, ki pa je bila dana v obrazložitvi relevantnih členov Zakona o nujnih ukrepih in se nanaša zlasti na primere kazenskih zadev, ki zaradi obsežnosti ali teže oziroma zapletenosti ne morejo biti končane v rokih, ki jih je določal zakon do sedaj. Vrhovno sodišče lahko v takih primerih zaradi pregleda nad sodno prakso v državi in zaradi svoje avtoritete ter upoštevaje teže in naravo konkretne zadeve, izjemoma določi daljše trajanje pripora. Možnost podaljšanja pripora je oblikovana smiselno, enako ureditvi podaljšanja pripora s strani Vrhovnega sodišča pred vložitvijo obtožnice. V zvezi s posameznimi očitki iz zahteve smo tako predlagali stališče, da niso utemeljeni. Hvala.