Tako, lepo pozdravljeni!

(Dapčević Žan, podpredsednik skupnosti višjih strokovnih šol.)

Skupnost višjih strokovnih šol je ustanovljena na podlagi 16. člena Zakona o višjem strokovnem izobraževanju ter tako zastopa interese vseh javnih, vseh višjih strokovnih šol v Republiki Sloveniji. Skupnost je aktivno sodelovala pri pripravi predloga zakona o spremembah, in sicer že v delovni skupini, pa tudi v kasnejših javnih obravnavah. In v bistvu besedilo, ki je bilo sprejeto na Vladi Republike Slovenije podpiramo. Imamo pa v predlaganih amandmajih določene sistemske in izvedbene pomisleke ter zato v bistvu podajamo tudi strokovno utemeljene predloge. Namreč, predlagani novi deveti odstavek 22.a člena, ki določa, da študentom višješolskega transnacionalnega izobraževanja ne pripadajo pravice in ugodnosti statusa, bi lahko predstavljale vsebinsko in sistemsko problematičen poseg v njihov pravni položaj pravic, namreč predlagana ureditev odstopa od ureditve transnacionalnega izobraževanja v visokem šolstvu ter tudi od uveljavljenih rešitev na drugih ravneh vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji, kjer se status otrok, učencev, dijakov in študentov ne razlikuje na naravo programa, temveč na splošne zakonske pogoje. Potrebno je pri tem poudariti, da Zakon o višjem strokovnem izobraževanju sam ne ureja pravic in ugodnosti statusa študenta, temveč jih ureja področna zakonodaja. s področja štipendiranja, subvencionirane prehrane, zdravstvenega zavarovanja, prevozov in drugih socialnih pravic, ki se uporabljajo glede na državljanstvo, starost, status in prebivališče posameznika, ne pa glede na to, ali gre za domači ali transnacionalni oziroma mednarodni izobraževalni program.

Zato bi predlagana ureditev, menimo, povzročila pravno nelogično in pa tudi vsebinsko nesprejemljivo posledico. Primer, slovenski študent, vpisan v tuji program na eni izmed višjih strokovnih šol, pravic iz statusa ne bi imel, kot na primer njegov kolega na isti šoli, ki bi bil vpisan v domač program, bi te pravice imel, in pa študent, ki se kot slovenski državljan izobražujejo v tujini na enakem programu mednarodne, bi te pravice imel, dočim v Sloveniji jih ne bi imel. Zadeva je kar kompleksna, ko dodamo še tukaj državljane drugih oziroma evropskih držav. Tako da bi tukaj res prosili, da se naredi dodatni razmislek in se amandma bodisi umakne oziroma uskladi z rešitvijo, ki je podana v Zakonu o visokem šolstvu.

Zdaj nadalje, v šestem odstavku tega 22.a člena prihaja do spremembe, da bi naj javne listine, torej listine Republike Slovenije presoja bile predmet tudi priznavanja oziroma vrednotenja. Zdaj, stališče skupnosti tukaj izhaja iz prepričanja in tudi ustaljene prakse v visokem šolstvu, da mora takšna presoja izpolnjevanja strokovnih standardov kakovosti in izvajanja višješolskih študijskih programov celovito, sistemsko in pravno predvidljivo. Biti urejena že v okviru postopka vpisa v razvid na pristojnem ministrstvu, torej pred pričetkom izvajanja študijskih programov, pa tudi v času rednih evalvacij, ki jih izvaja Nakvis in ne šele nekaj let ob končanju študija. Zato v bistvu menimo, da ni sprejemljivo, da bi se z zakonodajnim amandmajem odprla možnost drugačnega vrednotenja oziroma priznavanja diplom po že opravljenem študiju slovenskega organa, ki so bile izdane na podlagi že potrjenih in preverjenih javno veljavnih višješolskih programov, kar bi lahko tudi posegalo tudi v pravno varnost samih študentov, pa tudi legitimnost Komisije za akreditacijo vpisa v razvid Nakvis in drugih organov, ki višje strokovne šole pred tem že nadzirajo.

Tako da tudi tukaj je nekako nejasno opredeljeno, ali je takšno vrednotenje oziroma priznavanje uporabljeno zgolj v primerih zaposlovanja in nadaljevanja študija v Republiki Sloveniji ali v vseh primerih uporabe diplomskih listin, s čimer se povečuje neka negotovost diplomantov glede njihovega pravnega in pa tudi poklicnega položaja. Tukaj bi tudi opozorili na Zakon o vrednotenju, o priznavanju izobraževanja ne izhaja pristojnost za vrednotenje javnih, torej slovenskih izobraževalnih listin, temveč izključno tujih listin. Zato bi morda ta širitev pristojnosti lahko pomenila tudi odstop od ustaljenega sistema zagotavljanja kakovosti.

Tako, da to. Zdaj dodatno je treba poudariti, da v kolikor se bodo slovenski višješolski programi izvajali v tujini, bodo le ti predmet priznavanja in vrednotenja v državi gostiteljici, saj tam obravnavajo, saj se tam obravnavajo kot tuje listine in se s tem zagotavlja tudi načelo vzajemnosti, enake obravnave in pravne predvidljivosti v sistemu transnacionalnosti izobraževanja. Toliko z naše strani. Hvala lepa.