Ja, hvala za besedo, hvala tudi, da ste me povabili. Jaz bi mogoče samo dve stvari izpostavila.

Zdaj seveda, Lučka Kajfež Bogataj, Univerza v Ljubljani, zaslužna profesorica. Jaz sem nekako predstavnik znanosti, istočasno pa tudi civilne družbe v svoji funkciji. Zato bi ob tem poročilu, ki je seveda absolutno za pozdraviti, konsistentno napisano, opozorila pa na eno stvar, ki zelo manjka in to je prilagajanje na podnebne spremembe, ker kljub temu, da moramo postati ogljično nevtralni, mi imamo situacijo že tukaj. In ne pozabiti, da nam je recimo ena poplava v eni noči odnesla takrat več kot 10 odstotkov BDP-ja. Tako da govoriti o konkurenčnosti, istočasno pa si dovoliti, da imamo take ogromne škode, je seveda stvar presoje, ne. Moramo vlagati v to, ker se nam bo obrestovalo.

Skratka, prilagajanje ni sistemsko, ni strateško in ni del politik v Sloveniji. Pa mislim, da bi morali postati, še posebej mogoče na področju prostorskega razvoja, ker raba prostora je tista, ki nas dela bolj ranljive. To je ena stvar, druga stvar, ki bi jo rada poudarila je, da v kontekstu ranljivosti še vedno podnebne spremembe gledamo kot okoljski problem. Jaz mislim, da je to varnostni problem, to je stvar nacionalne varnosti, ker dejansko ne samo naravne nesreče, migracije, vse, kar se nam obeta, je enaka grožnja kot mogoče grožnja Arktike ali česarkoli. Tako da mislim, da bi tudi Ministrstvo za obrambo, posebej zdaj, ko bodo investicije, ko bo denar, vsaj predpostavljam, ta denar bil namenjen pravzaprav ne samo hibridno, ampak tudi mogoče prav eksplicitno, da postanemo bolj odporni.

In še mogoče tretja stvar, no, podnebni dialog, ki je bil prvič izveden, mislim, da je to nujno. To je nad tem, kar nam dajejo neke ankete, neke presečne, tukaj prvič slišiš glas ljudi, ki so tista tiha večina, o kateri ponavadi ne slišimo veliko in tisto, kar je recimo iz tega pogovora, ki je bil zelo intenziven, prišlo ven, da je mogoče gradimo na stvareh, kjer v Sloveniji je konsenz. Konkretno, ko smo prišli recimo do vloge jedrske energije v prihodnosti, pol pol ne, ko smo prišli do vetrne energije, pol pol ne, ko smo prišli pa do skupnostnih recimo elektrarn, tukaj je bil pa soglasje dejansko popolno, ne? Ali ne bi bilo pametno, da gradimo politike na tem, kjer vemo, da ljudje bodo za. Ali je res pametno, da delamo tisto, kar nas razdvaja še bolj? S tem bo podnebna politika bolj učinkovita, tako da toliko z moje strani, hvala.