Najlepša hvala. Veseli me, da Državni zbor danes prvič obravnavaporočilo o podnebnih spremembah v Sloveniji. To ni naključje, ampak neposredna posledica lani sprejetega podnebnega zakona, s katerim smo podnebno politiko postavili na sistemske, pregledne in odgovorne temelje. Zakon določa, da vlada vsako leto poroča o zmanjševanju emisij, vsaki dve leti pa tudi o prilagajanju na podnebne spremembe, na področju, kjer je formalnih mednarodnih obveznosti sicer manj, ampak je za Slovenijo življenjskega pomena. Slovenija je med državami, ki podnebne spremembe občutijo nadpovprečno, zato bodimo jasni, podnebne spremembe niso teorija, niso ideologija in niso vprašanje prepričanja, ampak so dejstvo. In žal ni tudi boljšega znanstvenega dokaza kot to, da so se pretekle napovedi že uresničevale. Število vročih dni se je v zadnjih desetletjih več kot potrojilo, ujme povzročajo milijardno škodo, poplave, suše, požari in plazovi niso več izjema, ampak so postali vse pogostejša realnost in če ne ukrepamo, bodo tveganja le še večja; za naše gospodarstvo, za kmetijstvo, za vodne vire in predvsem za varnost ljudi.

In v tem kontekstu želim poudariti, da se svet kljub političnim spremembam na drugi strani Atlantika ni ustavil v uresničevanju podnebnih ukrepov. Pariški sporazum se, čeprav prepočasi, izvaja. Kitajska, na primer, je po vseh razpoložljivih podatkih lani dosegla vrhunec svojih emisij, in to pri nižjih emisijah na prebivalca, kot jih je imela Evropa ob svojem vrhuncu. Pred zadnjo podnebno konferenco je napovedala tudi dodatne cilje in vanjo vlaga enormna sredstva, kar počne tudi zato, ker ima od tega gospodarsko korist. In medtem ko to počne, se v povezavi z Evropo prepogosto napačno izpostavlja navidezna kolizija podnebnega ukrepanja s ciljem povečanja naše konkurenčnosti.

Evropa je na nekaterih področjih dejansko izgubila prednost. Žal ravno na nekaterih tehnologijah, ki so pomembne za podnebni prehod; brez emisijska vozila, obnovljive vire energije, tehnologijah, po katerih bo v naslednjih desetletjih povpraševanje samo še raslo. In naš odgovor za povečanje konkurenčnosti zato ne more biti oklepanje starih industrijskih modelov, ampak pametno, nadzorovano in pravično razogljičenje, ki hkrati krepi konkurenčnost in strateško avtonomijo. Zeleni prehod zato ni projekt ideologije, je odziv na globalno realnost, na svet, ki temelji da svet, ki temelji na fosilnih gorivih, ni dolgoročno vzdržen, ne okoljsko, ne ekonomsko in ne geopolitično.

Razogljičenje pomeni zmanjšanje rabe goriv, od katerih smo uvozno odvisni. Slovenija vsako leto za uvoz fosilnih goriv nameni približno štiri milijarde evrov in to je trajen odliv sredstev, ki bi jih lahko usmerjali v domače investicije, tehnološki razvoj in krepitev industrijskih zmogljivosti. In takšna odvisnost nas torej ne postavlja, ne izpostavlja le cenovni nestanovitni, nestanovitnosti in geopolitičnim tveganjem, ampak dolgoročno omejuje naš razvojni potencial. Se pa moramo ob zelenem prehodu tudi v luči aktualnih geostrateških razmer zavedati, da bi nekatere politike morali voditi bolje, na kar je nakazovalo tudi večkrat že obravnavano Draghijevo poročilo.

Res je, da je Evropa regulirala preveč in prehitro na več področjih hkrati. To sicer ne pomeni, da je bila smer napačna. Cilji so pravi, prilagoditi pa moramo pot. In ključno je, da na tej poti industrijo bolj aktivno podpiramo. In tukaj je področje, kjer smo v Sloveniji naredili pomemben premik. Ta vlada je prva vzpostavila shemo povračil posrednih stroškov zaradi evropske sheme trgovanja z emisijami. Samo iz podnebnega sklada smo gospodarstvu v obdobju te vlade izplačali sto milijonov evrov neposrednih spodbud, pred letom 2022 je bilo tega skoraj nič.

Tudi sicer smo iz podnebnega sklada v zadnjih štirih letih izplačali več sredstev kot v vseh letih doslej. Podobno je na zakonodajnem področju. Na primeru strožjih standardov za sosežig odpadkov smo pokazali, da znamo z industrijo, z gospodarskimi združenji, lokalno oblastjo in nevladnim sektorjem doseči dogovor o pogojih, v katerih lahko industrija posluje v našem okolju. Z dejanji torej dokazujemo, da je mogoče gospodarski razvoj in razogljičenje uskladiti. In poročilo, ki je pred vami jasno kaže, da Slovenija na področju blaženja podnebnih sprememb napreduje. Od leta 2005 smo zmanjšali skupne emisije toplogrednih plinov za 28 odstotkov in leta 2023 dosegli letni cilj zmanjšanja izpustov v sektorjih izven sistema ETS, kar pomeni, da izpolnjujemo obveznosti iz evropske zakonodaje, kar se je še pred nekaj leti zdelo nemogoče.

Posebej pomemben je napredek pri obnovljivih virih energije. Leta 2023 je Slovenija prvič dosegla 25 odstotni delež OVE v bruto končni rabi, pri čemer je bil najhitrejši napredek dosežen pri sončni energiji in rast fotovoltaike na prebivalca je bila med najvišjimi v Evropi. Pomembni so tudi ukrepi na področju energetske učinkovitosti. Raba končne energije se postopno zmanjšuje, s tem pa se znižujejo tudi stroški za gospodinjstva in gospodarstvo ter neposredno zmanjšujejo izpusti. Pri tem posebno pozornost namenjamo ranljivim skupinam, katerim namenjamo najvišje subvencije doslej. Skupno smo za energetsko revne razpisali več kot 50 milijonov evrov, pomembno vlogo pa bo imel tudi socialno podnebni sklad, ki ga še zdaj, že zdaj programiramo, da bi ga lahko ob koncu leta tudi že črpali. Seveda poročilo izzivov ne skriva. Največji problem slovenske podnebne bilance ostaja promet. Je edini sektor, kjer so se izpusti glede na leto 2005 dvignili. Zato krepimo vlaganja v javni potniški promet, aktivno mobilnost in dolgoročno prestrukturiranje mobilnostnega sistema. Ta prehod ni hiter, je pa nujen. Današnji model mobilnosti prebivalcev, ki temelji predvsem na rabi osebnih vozil, je ekonomsko izjemno drag. Slovenija je med državami z najvišjim deležem razpoložljivega dohodka gospodinjstev, namenjenega za prevoze. Zato smo z ustanovitvijo družbe za upravljanje javnega potniškega prometa leta 2022 bistveno okrepili razvojne in koordinacijske zmogljivosti sistema. Z novimi koncesijami za medkrajevni avtobusni promet se je ponudba povečala za približno 20 odstotkov, število potnikov pa za več kot 18 odstotkov. Posodablja se tudi železniški vozni park, vozovnica Slovenija pa predstavlja pomemben sistemski ukrep za zmanjšanje odvisnosti od osebnih vozil. Izziv ostaja tudi slabljenje ponorov v gozdovih, kar je posledica podnebnih sprememb, staranja gozdov in rabe prostorov. Na drugih področjih je pa smer, smo pa na pravi poti.

Želim pa ob zaključku uvodne predstavitve poudariti tudi vlogo podnebnega sveta, ki je poročilo prepoznal kot pomemben korak k sistematičnemu spremljanju podnebnih politik. Njihove pripombe razumemo kot strokovno usmeritev za nadaljnje izboljšave. Ne nazadnje pa še ključno sporočilo iz zadnjega od treh gradiv, ki je pred vami; v okviru podnebnega dialoga konec lanskega leta smo lahko jasno slišali javnost. Ljudje podpirajo podnebne cilje, če so ukrepi pravični, razumljivi in vključujoči. In zato bo podnebni prehod uspešen le, če bo razumljen kot skupen družbeni projekt, ne kot tehnična ali fiskalna naloga države.