Hvala lepa za besedo. Spoštovani predsedujoči, spoštovane poslanke, poslanci in vsi prisotni, ki ste tukaj.

Na tem mestu danes stojim ali pa, če hočete, sedim ponovno ne prvič in žal ne drugič. Že večkrat sem v tem hramu podajal konkretne, preverljive informacije o dogajanju v občini Škocjan in širše v jugovzhodni Sloveniji. Vsakič sem opozarjal, da gre za resno in nevarno stanje, danes pa moram povedati nekaj bistvenega, hujšega. Problematika ne ostaja zgolj pereča, iz leta v leto se stopnjuje. Kar je bilo včasih opozorilo, je danes sistemski problem, ki ga ni več mogoče relativizirati in potiskati na rob političnega zanimanja. Pred vami danes ne stojim kot politik, temveč kot predstavnik lokalne skupnosti, ki že predolgo živi z realnostjo, v kateri se v tej dvorani pogosto govori ali pa, če hočete, v hramu abstraktno, previdno in prevečkrat brez posledic. Prihajam iz občine Škocjan, iz okolja, kjer se romska problematika ne bere več v poročilih, temveč se živi vsak dan na dvoriščih, njivah, v gozdovih in predvsem v domovih ljudi. Danes želim podati eno sporočilo in to sporočilo ima ime Pravna država z veliko začetnico, njeno jedro pa spoštovanje Ustave, zakonov in predvsem zasebne lastnine. S seboj sem prinesel Ustavo Republike Slovenije, ne kot simbol, temveč kot zavezo, zavezo za 33. člen, pravica do zasebne lastnine, velja za vse in da 67. člen, ki določa gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo lastnine, ne pomeni njenega razvrednotenja, temveč odgovorno in zakonito rabo.

Te določbe niso priporočila, so temelj sobivanja v demokratični družbi. V Dobruški vasi danes živi približno 350 Romov. Glede na število prebivalcev smo najbolj obremenjena občina v jugovzhodni Sloveniji. Toda ključno dejstvo je to, večji del romskih naselij stoji na ukradeni zasebni zemlji, na zemlji, ki ima lastnike, na zemlji, za katero ti lastniki plačujejo davke, na zemlji, do katere jim je pogosto fizično preprečen dostop in na tej zemlji stojijo objekti brez gradbenih dovoljenj, brez soglasij, brez pravne podlage.

Spoštovani, to ni več socialno vprašanje, to je vprašanje pravne države. Lastniki teh zemljišč ne zahtevajo privilegij, zahtevajo zgolj to, kar jim Ustava jamči, vrnitev njihove lastnine. Namesto tega pa jih država napotuje na dolgotrajne sodne postopke, ki trajajo desetletja ali več, so dragi in pogosto brez pravega učinka. Država, ki je to stanje dopustila, danes odgovornost prelaga na posameznika.

Spoštovani, če lastnina ne pomeni več varnosti, potem ne pomeni ničesar. V demokratičnih državah je spoštovanje, zasebna lastnina, ena najvišjih vrednot. Spomnimo se izjave ameriške političarke Kamale(?) Harris, ki je na vprašanje, kaj bi storila ob vlomu v lastni dom, odgovorila jasno: "I would shoot him." Ta izjava ni poziv k nasilju, temveč jasen signal, kako resno zahodne demokracije jemljejo nedotakljivost doma in lastnine, pri nas pa se dogaja nasprotno. Slovenci so še generacije nazaj živeli brez vodovoda, brez elektrike, v revščini, odrekanju, pa so delali, gradili, hodili v službe, obdelovali zemljo in ustvarili naselja, v katerih danes živimo. Nihče jim ni zgradil hiše, nihče jim ni prinesel strukture na srebrnem pladnju, danes pa smo v tretjem tisočletju priča zahtevam, da naj država ali občina zagotavlja osnovno infrastrukturo na tuji zasedeni zemlji. To ni socialna politika, to je rušenje osnovnih skupnosti. Jedro romske problematike ni etična pripadnost. Večinsko prebivalstvo Romov ne zavrača tega, kdo so, temveč zaradi tega, kaj se dogaja: kraje, vlomi, uničevanje premoženja, grožnje starejšim z zasedanjem nepremičnin in popolno spoštovanje tuje lastnine. Dokler bo takšno ravnanje izboljšava, izboljšanje odnosov ne bo. Ustava s 36. členom določa nedotakljivost stanovanja in vendar se v praksi dogaja, da se starejše in osamljene ljudi obiskuje in njihove, brez njihove privolitve se jih ustrahuje in ropa. Grožnje tipa, daj prstan, ti odrežem prst in se tako naprej. Ko sodišče dosodi odškodnino, oškodovanec praviloma ne dobi ničesar, ker se kazni ne izterjajo od socialnih transferjev, storilec pa lahko hkrati poseduje objekt na tuji zemlji, to je popolnoma neenakost pred zakonom.

Dodajmo še zakon, v katerem je tatvina do 500 evrov zgolj na nek način prekršek. Sporočilo je jasno, krasti se splača, delati se ne. In zdaj se vprašamo, kaj pomeni lastnina. Lastnina ni samo pravica, je tudi obveznost plačevanja davkov, komunalnih prispevkov, vpliv na(?) socialne transferje, možnost izterjave kazni. Navaden državljan to občuti zelo hitro. Vsi se spomnimo, kako je bilo kar nekaj let že nazaj. Zaradi 180 evrov, kako je bila odvzeta hiša. Zakaj to ne velja za vse? Temeljni korak pri reševanju romske problematike je zato jasen in neizogiben: vrnitev zasedenih ukradenih zemljišč zakonitim lastnikom. To mora storiti država. Ne se prilagajamo(?) odgovornosti na posameznika, temveč z odločnimi in zakonitimi ukrepi, vsak ima pravico bivati, vendar v lastni najeti, pridobljeni na zakonit način, pika. Kdor trdi drugače, se spreneveda. Če pohodimo Ustavo na tem področju, jo lahko pohodimo kjerkoli in potem ne živimo več v pravni državi, temveč na Divjem zahodu, zahodu, Zahodu močnejšega.

Za konec želim poudariti še nekaj: pomoč da, privilegij ne. Država mora pomagati, vendar enako kot vsem drugim, brez diskriminacije, brez dvojnih meril. Naj bo pomoč vezana na delo, odgovornost in spoštovanje zakonov. Pri tem naj bo zgled delo misijonarja, Pedra Opeke, ki ljudi ni reševal z milijoni strategij, temveč z delom, disciplino, dostojanstvom, naučil jih je ustvarjati. "Ne sprašuj, kaj bo država storila zate, ampak kaj lahko storiš za svojo državo", je dejal John F. Kennedy. Ta misel je danes bolj aktualna kot kdajkoli. Če želimo sobivati, moramo najprej vzpostaviti red, če želimo pravičnost, moramo zakon veljati za vse. In če želimo prihodnost, moramo nehati tiščati glavo v pesek. Spoštovani. Čas besed je mimo, čas je za dejanja. Hvala lepa.