Hvala lepa, jaz upam, da se slišimo, lep pozdrav z moje strani!

Bi vstala, ampak imam pol noge v mavcu, tako da na daljavo maham, ampak sem vesela, ker sem po enem tednu lahko šla ven, tako da je to kot praznik danes zame.

Naj na začetku lepo pozdravim v imenu ustanoviteljev Inštituta ASEF doktorja Jureta Leskovca, doktor Marinke Žitnik in doktor Andreja Košmrlja, zelo smo veseli vsake možnosti, da neke razmisleke k delu, ki ga počnemo, lahko delimo tudi znotraj nekih političnih struktur, ker verjamemo, da so stvari, ki smo jih ugotovili v tem primeru, tako zanimive, da jih delimo. Načrtno sem naslovu dala nekaj, kar je v bistvu ugotovitev teh dolgih študij, pri kateri nam je v bistvu s svojo, v veliki meri prostovoljnostjo, izjemno pomagala doktor Žitnikova. Kaj smo namreč delali? v preteklem desetletju obstoja ASEF-a je inštitut opravil številne raziskave, z vzponom umetne inteligence smo pa Marinko prosili, da nam pomaga razviti nekakšen napovedni model. Torej, kakšna je verjetnost, da oseba, ki je trenutno v, dajmo reči, Ameriki ali pa kjerkoli drugje po svetu, se vrne v Slovenijo in kakšna je napoved, da recimo naš mlad štipendist, ki prihaja iz Celja, bo nekoč Slovenijo zapustil in se tudi njej vrnil? To je naredila na način, da smo v bistvu pregledali pet zadnjih velikih študij, ki smo jih naredili, ona jih je poenotila in na podlagi stvari, ki so dosti težje, kot jih jaz razumem, definirala pet skupin ljudi, kot da bi pred sabo imeli pet posameznikov z zelo različnimi potrebami, z zelo različnimi željami in na nek način tudi z zelo različnimi politikami, ki jih potrebujemo, da bomo te posameznike lahko uspešno naslovili. Niso si namreč homogeni, tako kot si vsi naši izobraženi Slovenci po svetu niso in tako kot si vsi naši ljudje, ki jih imamo izven naših meja, pa tudi znotraj naših nismo.

Kaj je alarmanten del tega, je, da v vseh teh študijah se je pokazalo, da če skrčimo na sedem ljudi, samo eden dejansko razmišlja o tem, da se bo vrnil. In to je nekaj, kar se nam je zdelo dovolj pomembno, da naj bo uvod v to. Različne statistike obstajajo, tu se tudi malo z Umarjem včasih kaj ne strinjamo, pa vendar, moramo gledati, ko gledamo visoko izobražene, čeprav neradi govorimo o delitvi, pa vendar, je fajn pogledati kdo od teh visoko izobraženih v Sloveniji je Slovenec in kdo izmed visoko izobraženih, ki odide, je Slovenec. In tako ugotovimo, da statistika, ki sicer govori, da se v Sloveniji približno enako ljudi izseli, kot se jih vrne. Ko v to zmešamo narodnost, ugotovimo, da za vsakih deset visoko izobraženih Slovencev, ki se k nam vrnemo, jih pa letno 13 izgubimo. In če gledamo, kdo gre od nas ven, 15 odstotkov ljudi, ki so zapustili Slovenijo povprečno letno ima visokošolsko izobrazbo. Če gledamo med temi ljudmi, koliko jih je bilo Slovencev, torej s slovenskim državljanstvom, pa ugotovimo, da je teh v bistvu dvakrat več, da jih je preko 30 odstotkov tistih, ki se selijo, ki so Slovenci in ki imajo vsaj visokošolsko izobrazbo.

Lahko bi temu rekli izziv. Nam se vseeno to zdi kar problem. Ko smo vse te analize križali in smo ugotovili, med vsemi temi vprašalniki skupaj je bilo nekje več kot 600 respondentov, ljudi, ki jih imamo po tujini in ki so visoko izobraženi, smo ugotovili, da podajo v bistvu vsi štirje glavne razloge, za kaj gredo in ti so približno enako močni, gre za nezadostno možnost za karierno napredovanje. Tukaj predvsem govorimo o ljudeh, ki delajo v gospodarstvu v tujini, o nizki prepoznavnosti znanja, kar je predvsem značilno za tiste, ki delajo v znanstveno visokošolski sferi, slabi delovni pogoji in splošno družbeno politično ozračje.

In zdaj, ko pa smo znotraj tega šli pogledat, kaj bi pa bil razlog, da se vrnete. Torej, v neki strokovnosti govorimo o "push" dejavnikih, tisto, kar te potiska iz države in o "pull" dejavnikih, tisto, kar te vrača nazaj. Je pa glavni razlog pri vseh skupinah, zakaj bi se vrnili, je bil v ureditev družbeno političnega stanja. Šele potem sledijo boljši delovni pogoji, večja cenjenost znanja in na zadnjem mestu je šele finančni razlogi.

Pozor! Tu vemo, govorimo o visoko izobraženih Slovencih v tujini, ki so verjetno finančno vsi dokaj dobro preskrbljeni. Pa vendar, glavni razlog, ki bi jih nazaj potegnil, je boljša ureditev družbenopolitičnega stanja. Veliko se nas sprašuje, kaj to družbenopolitično stanje za njih je? Skozi ankete so navajali, obstoj nekega družbenega negativizma, predvsem pomanjkanje spoštovanja politične raznolikosti in pluralnosti, dosti jih opozarja na zapletene, dolgotrajne birokratske postopke, zelo veliko jih pa razmišlja, ki so v tujini, pa imajo že družine, tudi o tem, kakšne priložnosti imajo njihovi otroci, v kolikor se vrnejo.

Kot rečeno, smo skupaj z doktor Žitnik in ostalimi sodelavci na tej raziskavi, na podlagi vseh teh analiz našli pet tipov ljudi, ki jih imamo trenutno po svetu, dajmo reči. Prvi so neki zunanje motivirani selivci, druge smo imenovali neki zgodnji raziskovalci sveta, tretji tisti, ki bomo jih težko dobili nazaj, so akademski mladi pionirji, sistemskim razmeram izpostavljeni in zadnji so karierno zadržani povratniki. Jaz bom pri vsakem od teh predstavila, zakaj so to v bistvu popolnoma drugačni ljudje z vidika tega, kar potrebujejo.

Zunanje motivirani selivci so v bistvu tisti, ki sledijo največkrat partnerjem, ki torej odidejo v tujino zaradi kariere moža, žene, bratov, sester, staršev in jih v bistvu ne žene to, da so sami ambiciozni, ampak neke zunanje okoliščine, bodisi partnerja ali pa, kot rečeno, družine v tujini. Njim so pomembni ukrepi, ki so vezani na vse drugo kot na delo. Dober primer povratnikov v Slovenijo verjetno na teh sejah že večkrat slišano je, kako vključiti otroka v javni vrtec. Veliko jih ima naših, tudi naših ASEF-ov in mentorjev s tem težavo, ko za tri, štiri mesece pridejo sem, državljanstvo nimajo, nimajo pa rezidence v Sloveniji, zato v javne vrtce težko vpišejo čez poletje svoje otroke. Stanovanjska situacija, kakšne pogoje imajo, kaj jim pripada, v kakšnih okoliših bi jo(?), kdo bo z njimi govoril in tako naprej. Za to skupino je značilno, da jih ima večina dejansko otroke in da so starejši. Ta nek faktor, ki jih pa vede nazaj, je pa seveda, ko razmišljajo o celotni družini, kakšno je politično stanje, kakšna je strpnost, kakšno bo sprejemanje tujcev, ki pridejo v našo domovino nazaj. Lahko so to tudi potomci, ne vem, druga, tretja generacija, kako se jih bo sprejemalo, če se oni v Slovenijo vrnejo.

Ta drugi so neki zgodnji raziskovalci sveta. Zelo značilno za njih je, da so v bistvu šli študirati v tujino, so v zelo zgodnji karierni fazi in ne razmišljajo, da bi se vrnili. Ko smo pogledali, to so bodisi študentje, ki so šli na Erasmus štipendije, pa so tam ostali, ki so dobili kakšno štipendijo Ad Future, pa se niso vrnili in tako naprej. Pri njih je zelo velik faktor to, kakšne delovne priložnosti pri njih, pri nas imajo. Poudarjajo, da jih ne izgubimo zaradi študija, ampak zato, ker po študiju z njihovo ambicioznostjo pri nas ni dela, ki bi jim omogočal, da razvijajo svoje delovne, poklicne potenciale in da imajo dosti slabše možnosti napredovanja kot v tujini. Značilnost te skupine je, da so najnižja neka starost. Predstavljajo res tisti posamezniki, ki so komaj dobro zaključili s svojimi študijskimi obveznostmi in so na nekih začetkih svoje kariere. Sistemskim razmeram izpostavljeni so naslednji in ti so najbolj kritični do slovenskega sistema. Dajmo reči, celotne raziskave, ko smo brali, ko smo spremljali njihove odgovore, so to tisti, ki, jaz jih tako poimenujem, da zamerijo Sloveniji kot državi in so tudi zato ven, šli so ven zaradi tega, ker so iskali zaposlitev. Moti jih korupcija, moti jih birokracija, vsi imajo neke slabe izkušnje z nepotizmom, vidijo tudi tukaj, da zaradi svojega statusa tu, so imeli slabše stanovanjske možnosti, slabšo socialno varnost in so zato šli ven v upanju, da bodo vsaj malo osebno zrasli, napredovali. Njim v bistvu velika stvar, ki jih odganja, zelo mala verjetnost je, da bomo te ljudi dobili nazaj, verjetno med vsemi skupinami najtežja, predvsem pa so neke slabe možnosti za poklicni in karierni razvoj. Tisto, kar jih je potisnilo ven.

Potem je pa skupina, ki jo v bistvu ustvarjajo tisti, ki sem na začetku povedala, da so ustanovili Inštitut ASEF. Nekoč so bili mladi pionirji, zdaj več niso, čeprav naš Jure še vedno izgleda mlad, ampak akademski mladi pionirji so zelo mlada, po večini moška, zakaj, ker stemovce(?) v tujini pač so večinoma moški, ki so nam šli, ki so akademsko zelo dobro profilirani, ogromno med njimi je Zoisovih štipendistov. Zelo zanimivo je opaziti povezavo med tema dvema stvarema. In veliko od njih jih je v bistvu že začelo in pisalo študij v tujini, kar pomeni, da v bistvu nikoli niso bili slovenski študenti. Oni zelo zgodaj zapustijo državo, odidejo že na začetku študija in na njih v bistvu neka korupcija, birokracija, nepotizem nič ne vpliva, ne skrbi jih za zaposlitev, ni jim važen davek, kar jim pa je in kar je edina stvar, je, da vedo, da tu služb za njih ni, želijo pa in to je pa mogoče skupina, ki pa zelo pozitivno gleda na Slovenijo, v bistvu želi graditi trajno vez in želi sodelovati s Slovenijo, ne pa se sem preseliti.

In ta zadnji, so pa neki karierno zadržani povratniki. Spet gre za pretežno moško skupino, ampak nekoliko starejšo in takšno, ki ima v kar veliki meri tudi neke družinske obveznosti, otroke in tako naprej. Njim, oni so pa taki, ki v Sloveniji vse ukrepe v bistvu na njih baziramo. če boste dobro pogledali, to so, na te ljudi pa gremo z davčnimi olajšavami, hočejo, da se vrniti, njih lahko dobimo nazaj, njim je pomembno, koliko jim na koncu dneva ostane. Visoko obdavčitev doživljajo kot izjemen pritisk. Skozi, dajmo reči, neke fiskalne politike, ovrednotijo in sebe in svoj status in značilno pa je, da si v bistvu želijo samo neko, tudi finančno dobrobit, mirnost. So, dajmo reči, tudi neki najbolj konzervativen del vseh teh skupin.

To je zelo na kratko, ta daljšo verzijo imate. Jaz vem, da te predstavitve znajo biti dolge in sem jih probala toliko strniti, koliko je zanimivo. Zelo sem pa ponosna na vse te ljudi, ki so tukaj od zadaj. ASEF skupnost trenutno šteje sto doktorjev znanosti, znanstvenikov, doktorjev in doktoric, ki so po svetu, ki z nami sodelujejo. ki vsako leto iz svojih raziskovalnih sredstev namenjajo sredstva za to, da lahko gostijo mlade slovenske talente, ki se vračajo, ki želijo biti povezani in mi se trudimo, da njihovo zaupanje, da njihov čas in da to državo dejansko povezujemo z vsemi, ki so šli, ne želimo pa, da izgubimo. Hvala lepa.