Hvala lepa za besedo, predsednica.

Hvala tudi predlagateljici, da je obrazložila namen samega, torej razpisa posvetovalnega referenduma in hvala tudi ime sem pozabila mlademu demokratu, da se tako izrazim, za dodatne obrazložitve.

Zdaj predlog za razpis tega posvetovalnega referenduma o uvedbi e-volitev ne bom podprla in bom poskušala tudi obrazložiti torej iz nekako mojega vidika, zakaj tudi ne. Že nekako Začelo se je pri samem vprašanju, torej vprašanje, ki glasi: Ali ste za to, da se v Republiki Sloveniji uvedejo varne e-volitve kot dodaten način glasovanja na volitvah? Zdaj, vprašanje kot takšno je najprej čisto normalno, ko se pa mogoče malo poglobiš pa se je seveda potrebno vprašati, kako bo javnost to vprašanje tudi razumela. Jaz vas razumem, obrazloženo je, kako pa kaj, torej, glede na obrazložitev, da se tukaj pogovarjamo o nekem postopku volitev, torej preko interneta oziroma da tako po domače rečem, saj pri nas še vedno potekajo pač volitve analogno in bi to bila kot neke vrste izboljšava. Ampak sam izraz te e-volitve, torej e-volitve je zelo zavajajoč, ker ko sem malo pač gledala po internetu in iskala ravno na to temo, pač, bom rekla različne podatke, sem ugotovila oziroma je bilo tudi povedano, da e-volitve niso enake kot i-volitve, torej e elektronske volitve niso enake kot internetne volitve, ker e-volitve bi lahko pomenile tudi, da imaš ti nekje postavljen, torej neko elektronsko volilno napravo, torej e-elektronsko volilno napravo na nekem fizičnem, bom rekla, volišču. I torej internetne pa pomeni, da lahko glasujemo, ne vem, preko telefona, računalnika in tako dalje. In vam bom prebrala tukaj en citat, bom potem dalje povedala, torej citiram: "Mešanje obeh pojmov pri odločevalcih vnaša v polje razprave zmedo in nelagodje ob mislih, da odločevalci mogoče sploh ne vedo, o čem razpravljajo." In to je citat gospe Barbare Kvas, ki že od leta 2005, torej več kot 20 let, spremlja tako elektronske kot tudi internetno glasovanje po celem svetu. Tako da verjamem, da ve, o čem pač govori. In prav, zaradi te neke terminološke nejasnosti je to vprašanje, torej referendumsko vprašanje lahko problematično. Ampak ker, saj pravim, ker ravno vprašanje volivcem ne pove jasno. O čem bo on v bistvu na referendumu zdaj odločal. Torej bo odločal zdaj o tistih škatlah, bom rekla ali odločal o internetu premalo je specificirano. In jaz mislim, da gre tukaj potem za vsebinsko, tehnično in pa tudi varnostno, da gresta za čisto dve nekako različni rešitvi. Ampak jaz bom zdaj izhajala iz tega, da se bomo mi tukaj pogovarjali o seveda internetni, bom rekla, o internetnem glasovanju, ker pač o tem teče, ampak to je bilo prvo vprašanje, kar me je zmotilo, zaradi ljudi. Besedna zveza tudi, bom rekla, varne e-volitve nekako, ne vem, meni osebno dodatno ustvarja vtis, da je kar varnost že zagotovljena pri teh e-volitvah, čeprav je prav to eno v bistvu od ključnih odprtih vprašanj, ki so tukaj na sami razpravi. In referendumsko vprašanje bi resnično moralo nekako bolj natančno opredeliti torej, še enkrat, ali govorimo o elektronskem ali pa pač v glavnem o internetnem glasovanju in ta nejasen pojem lahko pač vodi tudi v neke nejasne odločitve konec koncev na samem referendumu. Tega si seveda ne moremo privoščiti, ker zaupanje v sam volilni proces je nekako temelj demokracije. Zdaj, če bi bila dostopnost volitev preko, torej interneta res večja? Internetne volitve lahko res omogočajo glasovanje tudi tam, kjer volivec mogoče fizično je bolj omejen ali pa je res daleč od volišča. In to je sigurno ena prednost, ki jo tudi vi navajate pa tudi verjamem, da marsikdo, tudi jaz, ko sicer nisem zdaj digitalno, ne vem, kako bom rekla, tako kot mladi, ampak verjamem, da bi se tega tudi sama posluževala. Ampak tukaj vidimo samo eno stvar, da tukaj v bistvu, ja, volivci lahko glasujejo preproste, kot z nekimi tradicionalnimi metodami. To se z vami strinjam, pa če lahko. In tudi izkušnje iz Estonije, ki ste jih omenili, je res, da se je tudi povišala, torej povišal se je torej samo volilna udeležba, se je in tudi seveda, kar se tiče možnosti preko interneta, ampak to kaže, da v bistvu internetno glasovanje lahko zmanjša te praktične ovire. Torej, kot je pot do volišča, organizacije, ne vem, obveznosti in tako dalje, kar res pomeni potem za marsikoga lažji dostop. Potem pa se postavlja seveda naslednje vprašanje, ali je z internetnim glasovanjem se res poveča tudi volilna udeležba, recimo zlasti pri mladih pa vidimo, da je povsod problem, saj ni samo v Sloveniji? In izkušnje in neke raziskave, ko sem malo pobrskala, tudi kažejo, da v bistvu ni nekega enoznačnega dokaza, da bi internetno glasovanje samo po sebi torej bistveno povečalo volilno udeležbo. Estonski primer sicer kaže te določene pozitivne učinke, kot ste povedali, vendar so ti omejeni, nekako postopni in tudi močno odvisni od širšega družbenega in političnega konteksta in to mi ne vemo, če lahko tudi v Sloveniji enako tako tudi uporabimo. Manj jasno poleg tega pa je seveda tudi, ali prepričati to tudi tiste resnično ljudi, ki se volitev ne udeležijo, zaradi mogoče nekega nezanimanja, nezaupanja ali pa celo občutka pač, da njihov glas nič ne šteje. In tukaj jaz imam občutek, da se tukaj kaj dosti z e-volitvami ne bo spremenilo. In tudi, kar se tiče mladih, ko kažejo raziskave in pa to nizko udeležbo mladih v bistvu je zelo dostikrat povezano s samo politiko kot takšno, torej mladi dostikrat nimajo nekega ali pa imajo zelo nizko zaupanje v samo politiko in tudi ostale institucije. Jaz govorim o splošni populaciji mladih, ne tistih, ki se zanimajo za politiko. Potem dostikrat imajo mladi seveda tudi občutek, da politika njihovih problemov ne razume in jih tudi ne nagovarja. Potem ne znajo se niti politično resnično nekako postaviti ali identificirati v določeni starosti se pač ne znajo ne. In to nekako pripelje do neke splošne apatije ali pa tudi so skeptični, kaj bo to sploh meni prineslo ali pa vsaj jaz tega ne rabim in tako dalje, tako da tukaj jaz ne vidim, da bi se pri mladih zaradi tega pač volitev, torej udeležba kakorkoli povečala, ker tehnologija, nobena tehnologija nekih takih razlogov sama po sebi ne bo nikoli odpravila. Je res, kot ste tudi rekli, glasovanje preko interneta zveni in je tudi sodobno, je mladim bližje, vendar pa ne more nadomestiti tiste politične motivacije, neke vsebine, nekega zaupanja, nekega znanja o politiki, o prihodnosti. In če mladi seveda, dokler mladi ne bodo videli nekega smisla v sodelovanju v tej participaciji, torej na volitvah, mi tudi ta, bom rekla, najlažji način glasovanja ne bo nek zadosten razlog, da se bodo sploh volitev udeležili, to je pač moje osebno mnenje. Poleg tega raziskave tudi kažejo, da internetno glasovanje pogosto deluje tudi po načelu zamenja kanal ali pa pot glasovanja. Tako si jaz predstavljam ali pa jaz bi vsaj tako naredila. Torej, ljudje, ki so prej glasovali na voliščih, torej, da si šel fizično tja ali pa po pošti, pač začnejo zdaj glasovati, pa preko interneta. Jaz bi najbrž tudi to naredila, bi menjala torej samo kanal. Ampak skupno število volivcev, to pa ne pomeni, da se bo potem sploh povečalo, to dvomim, mogoče se bo menjal ta kanal, kot sem rekla, glasovanja. To pomeni, da se samo spremeni torej način glasovanja, ne pa tudi nujno, pravim, obseg glasovanja, da bi se povečal. Zato je pač pričakovati, da bo internetno glasovanje samo po sebi pomembno zvišala volilno udeležbo, zlasti pri mladih, kar si vsi tudi želimo, se meni zdi zelo optimistično, si vsi želimo, ampak se mi zdi res preoptimistično skoraj in lahko je del nekega širšega nabora ukrepov za izboljšanje dostopnosti. Vendar jaz mislim, da tukaj moramo še dodatno poleg samo e-volitev nekako vlagati v politično izobraževanje, nekako moramo bolj vključevati mlade v neke politične procese, da se bodo zavedali, kaj pomeni politika, da je to povezano z njimi, da je to z državo tam, kjer živijo in pa seveda tudi večjo verodostojnost politike. To morajo mladi prvo razumeti, da se bodo tudi odločili, da bodo šli na volitve. Dokler tega ne bo, se mi zdi, da bo učinek tega nekako omejen.

Govorili ste pa tudi o varnosti in pa o zaupanju. Čeprav vprašanje varnosti ni neposredno, torej povezano tudi z dostopnostjo, je lahko za ljudi ključno. Saj brez zaupanja torej ni nekih verodostojnih volitev, mi moramo zaupati. Volitve temeljijo resnično, ne more temeljiti samo na neki tehnični izvedbi, ampak predvsem na zaupanju volivcev, da je njihov glas oddan, torej tajno, pravilno in da ga seveda to, kar se večina ali pa zelo dosti se jih tudi boji, da ga ni mogoče zlorabiti ali ga pa tudi spremeniti. In izkušnje iz držav, ki so se z internetnim glasovanjem že ukvarjale, kažejo, da je tudi to ravno zaupanje v sistem, da je odločilno, to je odločilno. In torej, če ljudje ne razumejo, kako sistem deluje tega ali pa če obstaja dvom o njegovi varnosti, se lahko seveda zgodi ravno nasprotno od želenega učinka. Volivci pa se ne bodo vključili, ker pač samemu postopku, torej teh volitev enostavno ne bodo zaupali. Tega mi ne vemo, ampak lahko se zgodi. In pri tem ni nujno, da gre za dejanske zlorabe, noben ne govori o tem, daleč od tega. Že samo ta občutek negotovosti volivca, da mogoče, pa, ne vem, tu pa joj, ne vem, če je kaj ali pa neke netransparentnosti, lahko pripelje do tega nezaupanja.

Pri internetnih volitvah pa je še mogoče dodatna težava ravno v tem, že zaradi navade pač, iz katere izhajamo, da volivec pač glas ni oddal v okolju, ki ni pod nadzorom, torej volilnih organov. Torej fizično, ker smo pač tega tudi navajeni, saj drugega ne poznamo. In to lahko potem pri volivcih seveda tudi nekako odpira vprašanje, kaj je glasovanje res tajno, ali je volivec potem, ali je on glasoval svobodno ali mu je kdo kaj, ne vem, govoril, ali pa tudi, če je res sam glas prišel do tega sistema, e-sistema, ne bo vedel. In tukaj se mi zdi, če se to ne bo dalo, ne bi dalo nekako jasno in razumljivo pojasniti, se seveda potem to zaupanje ponovno poruši. Jaz ne vem, kako se bo potem doma glasovalo, kdo bo k neki babici stopil, pa bo rekel, veš kaj, ti to zdaj tu kar malo nekaj tako, mislim, koliko je tu zdaj to boljše ali ne, ne vem. In če sistem resnično tega nekako ne bo znal jasno ali pa vsaj razumljivo pojasniti volivcem, se bo seveda tako zaupanje lahko zelo, zelo hitro porušilo. In ko se enkrat zaupanje izgubi torej v ta volilni proces, kakršenkoli bo, tukaj govorimo o e-volitvah, pa posledice nikoli niso kratkoročne, nikoli. Ljudje začnejo potem dvomiti v samo, torej rezultate volitev, v legitimnost izvoljenih predstavnikov in samo demokracijo. In to lahko dolgoročno vodi torej namesto v višjo v nižjo udeležbo in še v neko večjo apatijo kot pri klasičnih volitvah, ker bo vsak rekel, ja, saj pa ne vem, kaj se tam dogaja, bog ve kako je in tako dalje. Zato pri tej razpravi o internetnih volitvah seveda ni dovolj, da pač rečeš, da je nek sistem varen, ključno je, da je ta varnost ne le tehnično zagotovljena, kar je seveda tudi potrebno, da je tehnično zagotovljena, ampak da je razumljiva, preverljiva in vredna nekega resnično zaupanja za povprečnega volivca, za povprečnega volivca, ne za nas, mislim vas mlade, pa nas, ki bi mogoče radi malo se digitalno še bolj opismenili. In brez tega lahko tehnologija, se pravi, namesto da bi krepila demokracijo, nehote celo oslabi njene temelje - to so pač moji pomisleki, ne rečem, da bo tako. In zato pač tako kot sem že na začetku rekla, predloga za razpis posvetovalnega referenduma ne bom podprla takšnega kot je oziroma tako kot je obrazložen, ker pač zame osebno odpira več nejasnosti kot da bi mi dalo nekih rešitev. In pa tudi resnično mi ne daje dovolj nekih jasnih odgovorov o vsebini, pa tudi o posledicah e-volitev. Hvala lepa.