Hvala lepa za besedo. Korektno. Se zahvaljujem za to pobudo.

Glas upokojencev Pavla Ruparja je vložil zakon za popravo krivic vsem upokojenim med leti, ki so navedena zaradi, ne bom rekel sicer lahko popravljive škode, ampak zaradi razlikovanja po 14. členu Ustave Republike Slovenije po 14. členu Ustave Republike Slovenije, ki takrat upokojene razlikuje po spolu. Moški so bili namreč v tistem obdobju upokojeni 57,25 odstotno odmero za polno delovno dobo, ženske pa s 63 in nekaj odstotkov. Gre za eno obdobje, ne gre za različna obdobja različnih sprejemov raznih pokojninskih zakonodaje, zato je ta krivica ne dvomljiva. Dovolite mi nekaj tez, da jih preberem. V zagovor temu zakonu, hkrati pa poudarjam, da so prizadeti skupina teh ljudi poskušala podoben zakon vložiti v proceduro v vseh političnih strankah tega sklica, vseh izven parlamentarnih strankah, vendar nihče, razen Glas upokojencev, za to ni imel volje. Dovolite mi, da preberem zdaj te teze. Pred uveljavitvijo zakona ZPIZ-2 kot tudi v času njegovega izvajanja in tudi po njegovi veljavnosti so takrat moški vplačevali v pokojninsko blagajno prispevek za pokojnine v istem odstotku kot ženske. Pokojninski sistem v Sloveniji temelji na zavarovalniškem principu in solidarnosti, zato je nesmiselno, da bi se pri določanju pokojnin za moške uporabljal drugačen odstotni odmerek kot za ženske. V svojem dopisu z dne 22. 3. 2023 je Varuh človekovih pravic navedel, da je potrebno razčistiti in izključiti vsakršen dvom o diskriminatornosti oziroma neusklajenosti slovenske zakonodaje s pravnim redom Evropske unije na katero se skupina upokojencev naslanja in opozarja, zato bi kazalo v primeru neugodnih odločitev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izkoristiti čisto vsa pravna sredstva. V istem dopisu - se opravičujem - Varuh človekovih pravic navaja, da je slovenska slovensko ureditev glede različnih odmernih odstotkov za moške in ženske problematizirala že Evropska komisija. v svojem končnem poročilu iz leta 2019 na strani 120 o izvajanju oziroma implementaciji direktive 79/7/EGS. Zato je Državni zbor v decembru 2019 tudi sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - to je bil ZPIZ-2G, s katerim je postopoma izenačil odmerne odstotke za moške in ženske, pri tem pa je pozabil na moške upokojence, ki so se upokojevali v obdobju, za katerega se s predlogom zakona o popravi krivic tudi predlaga, da se le te končno popravijo oziroma odpravijo. Slovenija je bila dolžna pred sprejemom v Evropsko unijo podati izjavo, da sprejema v svoj pravni red vse predpise Evropske unije, torej tudi evropsko direktivo 79/7/EGS z dne 19. decembra 1978. Slovenija je v Evropsko unijo vstopila v 1. maja 2004 torej bi skladno z 8. členom direktive slovenske zakonodaje morala uskladiti najpozneje v šestih letih po njeni notifikaciji, torej 1. 5. 2010. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ-1G, Uradni list Republike Slovenije 69. z dne 3. 7. 2006 je v 1.a členu tudi pravno formalno zapisano, da se v slovenski pravni red poleg ostalih prenaša tudi direktiva Sveta Evrope 79/7/EGS z dne 9. 12. 1978. Po navedeni direktivi je bila Slovenija dolžna, da svoje zakonske in druge predpise uskladi z direktivo Sveta EU najpozneje v šestih letih, torej do 3. 7. 2012. Na podlagi navedenega se sprejeti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju sploh ne bi smel obravnavati v Državnem zboru in sprejeti na izredni seji 4. 12. 2012 torej pet mesecev po roku, ko bi morala Slovenija vse svoje zakonske in druge predpise uskladiti z določbami navedene direktive Sveta EU. Zakon ZPIZ-2 je bil sprejet v Državnem zboru 4. 12. 2012 na 23. izredni seji Državnega zbora in je bil objavljen v Uradnem listu pol leta kasneje. Upokojenci, ki so se upokojevali med 1. 1. 2013 in 31. 12. 2022 niso mogli vedeti, da se bo kdaj v prihodnosti izenačil odmerni odstotek za moške in ženske upokojence, zato se tudi niso mogli pritožiti na odločbe o upokojitvi s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot je zavod že večkrat navajal, da so bili, recimo temu, zamujeni roki za pritožbo na odločbo o upokojitvi po ZPIZ-2. Poleg tega upokojencev v času upokojitve niti niso vedeli za Direktivo Sveta Evropske unije, ki je že v času sprejetja in veljavnosti zakona ZPIZ-2 prepovedovala kakršnokoli razlikovanje po spolu za vse socialne izdatke, torej tudi za upokojene. Šele s sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ-2G je decembra 2019 so upokojenci postali pozorni in se z raziskovanjem prišli do podatka in direktive Evropske unije, ki daje tudi pravno podlago predlogu Zakona o popravi krivic, ki ga boste poslanci obravnavali na današnji seji in ga je vložila stranka Glas upokojencev Pavla Ruparja. Skupina upokojencev je sledila priporočilu Varuhu človekovih pravic, da izkoristi čisto vsa pravna sredstva. Trenutno je v odločanju tožba pred Delovnim in Socialnim sodiščem. Ko bo v Sloveniji izkoriščena vsa pravna sredstva, ima skupina z nami vred odprto tudi pot do Evropskega sodišča, kjer pa tudi glede na sodno prakso iz drugih držav pri podobnih tožbah z veliko gotovostjo trdimo, da bo sodba izrečena v korist oškodovancev. V tem primeru bo odškodnina tako ugled države oškodovana tako ugled države poleg tega pa bo takšna sodba imela tudi večje finančne posledice za državo, saj bo verjetno Evropsko sodišče Republiki Sloveniji presodilo tudi kazen za neizvajanje oziroma ne pravočasno izvajanje Republike sveta, Direktive Sveta EU/79/EGS iz leta 2078. Z veliko žalostjo in zaskrbljeno ugotavljamo, da ZDUS, torej ena, torej največja civilno družbena asociacija upokojencev ni imela interes prisostvovati današnji seji. Žal nam je, da tudi niso imeli svojega mnenja. Smo ga pa prejeli od upokojenega vrhovnega sodnika magistra Robnik Ivana, ki mi ga dovolite prebrati: "Teza ministrstva, da položaja upokojencev, ki so se upokojevali po veljavnem zakonu, vendar v različnih letih, pri odmeri pokojnine ne moremo primerjati. Je zgrešena in kaže na zmotno prepričanje, da lahko ministrstvo povsem po svoje in poljubno oblikuje predloge zakonskih sprememb sistema pokojninskega zavarovanja. Že v pripravah na sprejem in realizacijo ZPIZ-1 se je naše ustavno sodišče izrecno opredelilo do ustavnega varstva pričakovanih pravic kot enega od bistvenih elementov našega pokojninskega sistema. Bistvo varstva človekovih pravic je ohranjanje sorazmerij med višino vložka v zavarovanem obdobju in višino pravic iz pokojninskega zavarovanja. Posledično to pomeni, da morajo zavarovanci, ki so bili v času zavarovanja v bistveno enakem položaju tudi po upokojitvi uživati popolnoma enake pravice. To je konec koncev tudi bistveni pogoj za zaupanje in dolgoročno funkcioniranje sistema pokojninskega zavarovanja, ki dejansko temelji na medgeneracijski solidarnosti. Ob tem je sicer Ustavno sodišče ugotovilo, da se pri spremembah pokojninskega sistema manjšim posegom v pričakovane pravice, ne bi bilo mogoče izogniti, vendar pri več kot deset odstotni razliki v pokojnini med moškim in ženskami to ni več zanemarljivo, pač pa je to grob poseg v pravice. Z uveljavitvijo ZPIZ 2 v letu 2013 je bilo dejansko ustavljeno 13 letno obdobje zniževanja pokojnin v posledici v predhodnem zakonu opredeljenega postopnega zniževanja pokojninske osnove kot formalne podlage za izračun višine pokojnine. Zato je zaradi postopnega zniževanja odmernega odstotka med predhodno upokojenimi in kasneje upokojenimi ne bi smelo prihajati pri višini pokojnine do neutemeljenih razlik, zato so bile ustrezno korigirane tudi letne uskladitve pokojnin. ZPIZ 2 je določil spremenjeno izhodišče za določitev odmernega odstotka in kot ekvivalent zatečenega odmernega odstotka za 40 let pokojninske dobe določil le-tega v višini 57,25 odstotka pokojninske osnove. Hkrati je bila za ženske zavarovanke v zvezi s postopnim izenačevanjem upokojitvenih pogojev z moškimi, zlasti v zvezi s podaljševanjem pokojninske dobe tudi za ženske na 40 let določeno ustrezno postopno zviševanje odstotka za odmero pokojnine, ki se je v letu 2019 izteklo na višini 63,5 odstotka. S tem je ob siceršnjem izenačevanju pogojev za upokojitve seveda ponovno prišlo do nevzdržnega nesorazmerja med ženskami in moškimi, ki so se ob polni delovni dobi oziroma pokojninski dobi 40 let še vedno upokojevali s pokojninsko odmero v višini 57, 25 odstotka pokojninske osnove. Nastalo nesorazmerje je poskušal zakonodajalec odpraviti z višino odstotka za odmero pokojnine tudi za moške na 63,5 pokojninske osnove in to postopno, v končni fazi v kratkem prehodnem obdobju treh let. Vendar je to veljalo le za novo upokojene, ne pa tudi za prej upokojene, ki so na podlagi ZPIZ 2 po letu 2013 bili upokojeni z bistveno enakimi pogoji za vplačevanje, ne pa tudi ob prejemanju pokojnin.

Tudi drugi ugovor, češ da so bili upokojenci na podlagi ZPIZ 2 v različnem položaju glede na podaljševanje relevantnega obdobja za ugotovitve višine pokojninske osnove dejansko ne drži. Prvič zato, ker je to podaljševanje veljalo tudi za upokojence, upokojene pred letom 2019, drugič pa zato, ker se pri takem letnem podaljševanju v relevantnem obdobju za zavarovance pred upokojitvijo praviloma vključujejo dodatna tekoča leta, ki so ti zavarovanci tako rekoč na vrhuncu. Svoje poklicne kariere, glede na naše plače, plačne sisteme praviloma z najvišjimi plačami, ki ne znižujejo osnove. Njihove pokojninske osnove podaljšujejo relevantnega obdobja dejansko v večji meri vpliva s časovnim zamikom najnižje pokojninske osnove mlajšim zavarovancem ob njihovi upokojitvi z vključno njihovimi praviloma nižjimi plačami za ugodnejše obdobje zaposlitve.

ZDUS v svojem predlogu ne izpostavlja primerjave s predhodnim postopnim dvigom odstotka za odmero višine pokojnine za ženske, ker se zaveda, da so bile le-te zaradi sočasnega izenačevanja pogojev za upokojitev v primerjavi z moškim v posebnem položaju. Glede na navedeno pa utemeljeno izpostavlja prikrajšanje upokojenih po ZPIZ 2 do leta 2019, delno tudi prikrajšanja upokojenih v predhodnem obdobju do leta 2020, ki so se upokojevali ob izpolnjevanju bistveno enakih pogojev, na podlagi katerih so se zavarovanci upokojevali do vključno leta 2023 dalje. Pri tem predlaga uzakonitev izračuna, ki bo temeljil na višini dejansko prikrajšani prikrajšanja upokojencev, ki so tudi v zvezi z nekaterimi izrednimi uskladitvami pokojnin v prehodnem obdobju dejansko različno prikrajšani glede na leto upokojitve. Pri tem samo izplačilo prikrajšanja že v osnovi poenostavlja v korist pokojninske blagajne s predlogom, da se izplača kolikor je oškodovancem nastalo škode v letih do 2023 dalje, ko pri novo upokojenih do takega prikrajšanja več ni prihajalo. Žal pa dosedanjim upokojencem po ZPIZ 2 ugotavljamo prikrajšanje brez predlagane, sanacije ostaja kot trajna izguba dela in to celo v višini 11 odstotkov njihove pokojnine, ki bi po ki jim bo nastajala vse do njihove smrti. Tudi zato v predlogu ugotavljamo, da je v bistvu najpomembnejše priznanje in sanacija navedenega oškodovanja vsaj za naprej nujna.

Ob zaključku še opozorilo, da realizacija tega predloga ne more vplivati na morebitne zahtevke oškodovanih upokojencev iz tega naslova v sodnih postopkih in postopkih pred ustavnim in drugimi sodišči, še najmanj pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. V Sloveniji poprava krivic za nazaj ne bi bila prvič. Moram opozoriti na tujce, ki niso sprejeli slovenskega državljanstva v času osamosvojitve in so se imenovali tako imenovani izbrisani. Pravilno in prav je, da smo popravili krivice tem ljudem, samo kako, do česa je prišlo soditi ne morem, to lahko sodi samo nekdo. Osebno menim, da je slovenski upokojenci upravičeni, saj je ta v tem obdobju upravičen, da se tudi njim popravijo te krivice. V kolikor ne, tudi napovedujemo tožbe in tudi borbo za te ljudi vse do Bruslja, vse do pravice sodišča, Evropskega sodišča za človekove pravice. Toliko v uvodu, kasneje pa, če mi boste dovolili še kakšno pripombo. Hvala lepa.