Predsednica, najlepša hvala. Lep pozdrav vsem kolegom in kolegicam in pa vabljenim gostom. In hvala, da ste se odzvali povabilu.

Dovolite mi, da najprej glede tega zakona orišem v bistvu stanje, ki ga imamo na področju, kjer želi ta zakon pač prispevati k nekim rešitvam in kako je pravzaprav do tega stanja prišla?

Tukaj je namreč treba povedati, da se ukvarjamo s problematiko, ki se v Sloveniji v bistvu 33 let, nekako bom temu rekel, rola po sceni in v vsem tem času se ni rešila tako, da bi bilo pač primerno za tiste, ki so v tej zgodbi, bom rekel, na nek način prizadeti. Osnovna seveda sprememba, ki je to povzročila, je bil Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, torej sprejet leta 1993 in njegov 14. člen, po katerem se določene nepremičnine oziroma tukaj gre bolj, bom rekel, kot nepremičnine, gre za kmetijska ali gozdna zemljišča, ki so v lasti nekaterih društev, ki so bile torej pridobljene v času, bom rekel, prejšnje države so se na nek način s tem zakonom, bom rekel, podržavile ta zemljišča. Potem je bil ta člen predmet ustavne presoje in je Ustavno sodišče leta 1995 pač odločilo, kot je odločilo. Se pravi, da je zakonska rešitev skladna pravno, ustavno, da je to pravilno. Tako, ampak potem, se v tistem času k dejanskemu konkretnemu reševanju te problematike sploh ni pristopilo in v praksi je to izgledalo tako, da se enih deset let, torej ta problematika teh zemljišč pravzaprav sploh ni reševala nekako do sprejema prvega Zakona o divjadi in lovstvu, ki je bil sprejet leta 2004. Tudi to je bilo z razlogom, zakaj je bil v Sloveniji lovski zakon sprejet tako pozno v samostojni državi? Zato ker smo že od prej imeli relativno dober, strokovno dober zakon in ni bilo nekega potrebe po nekem velikem hitenju. Ampak lovski zakon iz leta 2004 tudi ni uredil te problematike ali česarkoli spremenil. In potem so se začeli postopki, ki jih je začel sprožati Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, da pač lovske družine morajo ta zemljišča prepustiti torej skladu glede na ta 14. člen zakona. Tisto, kar je bilo tudi moteče v vsem tem obdobju je to, da je bil pristop parcialen. Ves ta čas ni bilo sistemskega pristopa k rešitvi tega problema. Kako bi si jaz predstavljal sistemski pristop? Predstavlja bi si ga tako, da če je bil zakon o skladu sprejet leta 1993, ustavna odločba na to temo o kateri govorimo, je bila leta 1995, se pravi po tistem, bi nekdo moral sistemsko k tej zgodbi pristopiti, ugotoviti koliko je takšnih zemljišč, katera društva jih imajo. In potem za vse skupaj te postopke speljati. Žal temu ni bilo tako. Postopki so se peljali, potem tam nekje, bom rekel, od leta 2004 naprej in to vsako leto nekaj postopkov. Kaj je to za sabo potegnilo? Vsaka lovska družina je rekla, to pravno ni prav. Vsaka lovska družina ali pa vsaj velika večina, bom rekel, po mojem res velika večina tistih postopkov, ki so do zdaj že končani je bilo dejansko končanih preko sodišč, se pravi, s sodnimi postopki. Nekatera sodišča so takrat, v tistem začetnem času te zgodbe, celo razsodila v prid, na okrajni stopnji, v prid lovskih družin. Vendar seveda, ko je zgodba prišla na Vrhovno sodišče, je pa tam jasno Vrhovno sodišče pogledalo odločbo Ustavnega sodišča in so se je izoblikovala sodna praksa po kateri jasno in glede pač na zakonodajo, ki velja pač ta zemljišča pridejo pod sklad. Potem malo kasneje je bila tudi še sprejeta ena zakonska rešitev, po kateri bi naj sklad dajal ta zemljišča lovskim družinam v najem, v trajen najem, vendar se tudi to ni izvajalo čisto striktno, tako da tudi tam je malo mešana zgodba. Skratka, 33 let od tega 14. člena Zakona o skladu v državi tega problema rešili nismo in pojavlja se seveda tudi na terenu veliko nezadovoljstva. Nekatere lovske družine so se pač že soočile s temi težavami in jih pač probale reševati, imele s tem stroške, imele s tem torej tudi, bom rekel, precej težav in seveda, to je bil tudi to, kar sem do zdaj opisal, so bili na nek način tudi razlogi, da smo se odločili za ta zakon, ki je sicer kratek in v bistvu vsebuje pravzaprav dve pomembni rešitvi. Ena je ta, da se ta zemljišča oziroma nepremičnine dajo lovskim družinam v upravljanje pod pogojem koncesije. In druga je ta, da se koncesijsko obdobje podaljša iz 20 na 30 let, kar pa je podobno, kot imajo recimo tudi ribiške družine. Tako da v bistvu so te rešitve čisto preproste. Seveda je zakon k zakonu podala mnenje tudi Zakonodajno-pravna služba, za kar se ji zahvaljujem. In na podlagi tega mnenja je bilo potem vloženih tudi nekaj amandmajev, da so se določene zadeve še izboljšale. Predvsem bi opozoril na amandma, ki črta tisti del, ki se je tikal kriterija za podelitev koncesije, da bi se iz velikosti lovne površine spremenilo v velikost skupne površine, to smo pač na predlog tudi Zakonodajno-pravne službe in na druge pomisleke. Z amandmajem zdaj dali ven. Tako da to vprašanje lovne, ne lovne površine več ni na mizi, čeprav če mene osebno vprašate, pa verjemite mi, da zelo dobro poznam to problematiko, smo se tu malo preveč zapletli, ker to je bilo mišljeno čisto kot enostaven zakonski kriterij. Se pravi, če je kriterij, pomeni velikost nečesa ali pa ne vem, če so leta pol, se reče, če je 25 let, ja, če je manj, ne, ne. To je pa pač lovna površina ali pa skupna površina in je to samo kot kriterij za moje pojme to ne opredeljuje ničesar, kaj se dela z lovnimi ali pa ne lovnimi površinami po vsebinski plati vezano z Zakonom o divjadi in lovstvu, ampak okej. Pač tudi glede na priporočila ZPS smo torej to vprašanje dali ven. Tako da mogoče toliko za enkrat z moje strani.

Glede predstavitve. Jaz mislim, da vseeno ta zakon pomeni neko vmesno rešitev, ki je iz vidika tega, torej potencialnega, torej upravljanja, ki ga predvideva. Ena takšna vmesna rešitev, ki bi vsaj toliko rešila trenutno stanje za lovske družine, da si lahko zadeve uredijo zakonsko skladno, ne govorim pa, da je to na dolgi rok najbolj pravilna rešitev, to je trenutno možna pravna rešitev, trenutno taka, ki pije vodo po sedanji zakonodaji. Seveda pa vsi vemo, da je poleti lani torej Državni svet vložil še enkrat ustavno presojo tega problema, torej tega 14. člena Zakona o skladu, s čimer se strinjam. Jaz bom zelo vesel, če bo Ustavno sodišče odločilo drugače, kot je odločilo leta 1995, ker to bi bila edina poštena končna rešitev za, ne samo lovske družine, tudi za druga društva. Namreč, tukaj je treba vedeti še eno stvar. Lovske družine, ki so v času prejšnjega sistema ta zemljišča pridobivala, pridobivale na tak ali drugačen način ali s prostovoljnimi prispevki, z zbiranjem denarja ali z denarjem, pridobljenim iz lovišča, iz gospodarjenja z loviščem, ali so jih dobile od kakšnih kombinatov ali kakorkoli, na kakršenkoli način, to itak ni tukaj predmet, če gledamo samo zakon, ampak zakaj so to počele, zakaj so pridobivale ta zemljišča. Zaradi tega, ker so se že takrat zavedali, da ti lahko trajnostno upravlja z loviščem najbolj učinkovito takrat, ko si tudi lastnik določenih površin, ker določene površine bi danes v smislu, ne vem, grmišč, gozdov, remiz, torej življenjskega prostora ne samo za divjad, v bistvu za vsa prostoživeča živa bitja danes bi že izginile, če ne bi lovci bili lastniki in to je bil razlog, ne, nimajo pa vse lovske družine takih zemljišč, tako da tiste, ki jih nimajo, nimajo težav. Ampak recimo, jaz osebno gledam na to tako, da se je v bistvu kaznovalo tiste, ki so bili v 60 in 70 letih prejšnjega stoletja najbolj proaktivni na področju že takrat trajnostnega upravljanja z, mi smo pač rekli, z divjadjo ne, ampak tam so si našli življenjski prostor vsa prostoživeča živa bitja. In posebej poudarjam, da te površine niso bile pridobivane v smislu nekega ekonomske kmetijske pridelave. En del, mogoče je za krmne njive, to pomeni, da se pridela neka krma ali pa ne vem, koruza, karkoli, kar se potem v zimskem času torej živalim tudi krmi, ampak to je pa tudi vse. Večji del površin pa so take, kot so že takrat bile, okarakterizirane kot neplodna in v bistvu služijo izboljšanju razmer v naravi. To so bili glavni razlogi, zakaj so lovske družine šle v to? In potem na koncu izpade tako, da v bistvu država kaznuje tiste, ki so bili pred desetletji najbolj proaktivni na tem področju. Danes pa so nas polna usta trajnostnega upravljanja. Habitatov, biodiverzitete. Ja, ravno na teh površinah imamo biodiverziteto. Veste, pa če teh površin ne bi bilo, jih ne bi več bilo. Bi tam bile pač, ne vem, monokulture ali pa karkoli, kar je sigurno slabše, kot pa eni naravni pogoji. Toliko malo za oris. Skratka, kot rečeno, zakon uvaja ti dve zadevi, trajno opravljanje pod pogoji koncesije, ker to se mi zdi tudi fer, če država nekaj da v upravljanje, da za to tudi nekaj zahteva. Mislim pa, da lovske družine v, ki imajo koncesije, svojo nalogo tudi zelo dobro opravljajo, ta sistem je zdaj 17. leto v veljavi in mislim, da tudi z izvajanjem tega sistema ni težav, tudi niti ena koncesija do zdaj zaradi slabega upravljanja ni bila odvzeta. Hvala lepa.