Hvala lepa. Čisto na kratko in čisto s strokovnega vidika in vidika delovanja Zavoda za šolstvo. Torej, zavod že vrsto let deluje v smeri ustvarjanja varnega in spodbudnega okolja na šolah za vse otroke, učence, dijake. Kar pomeni, da poskušamo biti tudi za tiste, ki kažejo neka odklonska vedenja, vključujoči. Prepričani smo, da samo s pravilno vzgojo in izobrazbo se lahko tudi otroci, ki imajo vedenjske težave, seveda če te niso prehude in potrebujejo še posebno obravnavo, seveda odrastejo v posameznike, ki bodo pač lahko ustrezno sobivali in prispevali k družbi. Zdaj, mi prepoznavamo sicer intenco, to je tudi zagotoviti predvsem neko varno, spodbudno okolje za tiste ostale v razredu. Tukaj se sicer strinjamo in tudi priznavamo, da v preteklosti so se velikokrat vse sile usmerile v enega posameznika in zaščito njegovih pravic. Tako da je dobro pomisliti seveda tudi na tiste, ki so poleg tega, ki povzroča nasilje in pa seveda tistega, ki nasilje doživlja. Ampak ob tem se nam je postavila vrsta vprašanj. Najprej, kdo je tisti, ki lahko presoja o stopnji nasilja, da ukrepamo lahko na ta način. Saj veste, žrtev je tista, ki nekaj doživlja kot nasilje. In seveda druga zgodba je recimo vprašanje nasilja po spletu, ali bomo res nekaj naredili, če bomo nekoga, ki je bil nasilen po spletu, dali na izobraževanje na daljavo, če bi bilo seveda to sploh izvedljivo. Torej, zdi se nam, da v bistvu ni premišljen predlog in po drugi strani gre je v nasprotju s tem, kar ves čas zagovarjamo. To je pa ta vključujočst in vzgoja in v bistvu podpora. Torej, šola naj bi bila varno in spodbudno, poudarjam, spodbudno okolje tudi za take otroke. Spodbudno v smislu, da v bistvu dobijo potrditev nekje, kjer so dobri in da se v bistvu ne zatekajo k odklonskim vedenjem. Tako da seveda tukaj mislim, da je bila izjava kolegice Leonide Zalokar, ki je govorila o terapevtsko neodzivnih otrocih, nekoliko vzeta iz konteksta. Tam gre za otroke s hudimi motnjami. Tu danes ne govorimo o takih otrokih, danes govorimo, bom rekla tako o povprečni populaciji. In seveda v teh primerih menim, da je šola prva, ki mora reagirati in znati ravnati s takim otrokom. In se tukaj seveda tudi strinjam, da se pogosto izkaže, da učitelji in ravnatelji tukaj niso dovolj opremljeni zato, ker jih nima kdo opremiti. Opremi se jih ne niti v času študija niti kasneje. In posebej izpostavljam tukaj tudi učitelje, ki postanejo učitelji, se za to niso izobraženi, so učitelji, ki prihajajo iz zdravstva, gospodarstva, iz drugih panog in seveda obiskujejo samo program pedagoško andragoškega izobraževanja, ki pa tudi, kolikor jaz poznam program posebej, teh problematik ne naslavlja. To izpostavljajo tudi učitelji sami. In tukaj se pa strinjam z gospodom Štrukljem, da enostavno menimo, da bi morali tukaj še kaj dodatnega narediti. Hvala lepa.