Hvala lepa predsednica za besedo, spoštovane poslanke, poslanci, gostje in gosti.

Naša komisija, ki je prisluhnila predlagatelju, se seznanila s stališčem Vlade. Predstavnikov ravnateljev in ravnateljic, dijakov in dijakinj in pravno zakonodajne službe v pisni poti Predloga zakona ni podprla. Strinjali smo se s predlagateljem, da gre za pri nasilju v šolah za izjemno zahtevno, problematično družbeno patologijo, ki ji je potrebno nameniti absolutno pozornost, ker gre za pravzaprav podsistem, ki je eden ključnih, torej izobraževalni sistem in seveda v njega se prenašajo sicer razmerja v družbi, ki so očitno problematična. Je pa komisija izpostavila in opozorila, da pri skrbi predlagatelja ne gre zgolj za medvrstniško nasilje v šoli, ki je destruktivno, da je, enako težo ima nasilje, ki ga starši izvajajo nad učitelji in učiteljicami, nad pedagoškimi delavci, ki lahko zelo podobno učinkuje na pedagoške procese in jih na nek način krni. Moram izpostaviti, da sindikat, ki ga zastopam, zelo pogosto naše članice in članice opozarjajo, da je ta del nasilja, ki se nam dogaja v šolah, nekoliko zapostavljen in če se lotevamo nasilja v šolah, bi morali tega na enak način nasloviti. Ne bom pa se spustil v lahkotno trditev, da je tega več, kot ga je bilo. Namreč, mi resnih podatkov o tem, koliko je nasilja, tudi medvrstniškega v šolah, nimamo. Tako da občutki so eno, drugo pa je neka trda analitična podlaga, kaj se nam dogaja. Res pa je verjetno, da se občutljivost, pa tudi neka, bom rekel, atraktivnost tega v družbi povečuje in zato mogoče ni prav točno, če trdimo, da je, da gre za, da gre za povečevanje tega.

Zdaj, kar se tiče predloga, ki ga imamo na mizi, ja ključni zadržek ustavnopravne narave in ga je predstavnica Zakonodajno-pravne službe že omenila, gre za poseg v drugi odstavek 57. člena, v prvi vrsti pa še nekatere druge in tu je treba se resno potem vprašati kako te kompleksne probleme reševati, da bi hkrati tudi varovali pravice, ki jih zagotavlja Ustava. Zdaj pri samem, pri sami izločanju je tu še neko, bom rekel, vprašanje same koncepcije izobraževanja in šole ob ustavnopravni dilemi, ali si dejansko, mislim, to je zdaj vprašanje, jaz ne odgovarjam na to vprašanje, ampak ali je sprejemljivo, da si šola, ki je osnovna institucija vzgoje v državi, privošči, da problem preprosto preloži nekam drugam. Skratka, saj za šole bi bilo to bistveno lažje in bi učinkovalo, ampak ali je to dopustno, da preprosto rečemo, ne dajte se eni drugi s tem ukvarjati, pa ne vemo točno kdo, kdaj in na kakšen način. Tako da to je zahteven odgovor. Jaz seveda menim, da bi, da kljub vsej kompleksnosti bi morali to reševati v šolah. Se pa strinjam z ministrom v celoti, da je Slovenija morda pri sicer ugodnih mednarodnih primerjavah, ki jih dosegamo pri znanjih in drugih na področju usposobljenosti učiteljstva za ravnanje v teh situacijah in v teh razmerah pa nekoliko zaostaja. In tukaj verjetno je eden od problemov, so tudi pedagoške fakultete, ki bi morale nekoliko bolj senzibilno obravnavati te dileme, da bi bili učitelji bolj usposobljeni za ravnanje s temi problemi.

In na koncu, če smem zdaj mogoče omeniti tudi to, ta, eden od ukrepov je šolanje na daljavo. Zdaj, pravna zakonodajna služba je tudi opozorila, da zakon seveda tega ne dopušča, ker ima posebej artikulirane situacije. Ampak dajmo si predstavljati, da tega mladostnika, otroka, ki se je verjetno nasilja prevzel v sami družini, to je najbolj verjetno, potem prestavimo nazaj v to družino, kjer je potem cel dan izpostavljen tej situaciji. To je verjetno nekaj najslabšega, kar lahko storimo, zato je tu treba biti previden. Čarobnih palic ni. Zadeve so kompleksne, ampak jih je treba reševati s skrbjo, predvsem pa pretehtanostjo. Zato še enkrat ponavljam, ob plodni razpravi komisija tega predloga ni podprla. Hvala lepa.