Pozdravljeni, hvala za besedo.

Kot je bilo že uvodoma izpostavljeno, gre za prvo novelo od sprejema Zakona o probaciji. V osmih letih delovanja smo ob izvrševanju probacijskih nalog ter seveda ob obravnavi oseb ter v sodelovanju predvsem s sodstvom in tožilstvom ugotovili, da so potrebne določene zakonodajne ureditve. Predvsem z vidika jasnosti odgovornosti, ki jih imajo storilci kaznivih dejanj, ko so napoteni kot alternativno, kot alternativo zaporu v probacijo. Gre predvsem za obveznosti, ki jih oseba mora izpolnjevati, da se povsem jasno zaveda, da je kazenska sankcija tukaj izrečena in naložena, ter da seveda sledijo sankcije ob morebitnem neizpolnjevanju svojih obveznosti, ki jih je pristojen organ naložil. V sam predlog zakona uvaja novo probacijsko nalogo in sicer, to je priprava poročila. Za potrebe sporazuma o priznanju krivde. To smo relativno hitro skupaj z Vrhovnim državnim tožilstvom prepoznali kot potrebo, da se ta dodatna naloga uvede predvsem za to, da bo tudi tožilstvo lahko imelo celovito sliko o tem, kaj lahko oseba, ki je napotena na probacijo izpolni ali ne, ali je smiselno ter seveda predvsem tudi informacije, ali je v preteklosti že oseba bila obravnavana na probaciji in ali je te svoje obveznosti izpolnjevala. Tako da smo predlog Vrhovnega državnega tožilstva v tem primeru tudi seveda upoštevali. Jasneje določamo seveda, kaj so osebni stiki, predvsem ker smo skozi prakso prepoznali, da osebe rade na tem področju si dajo svojo lastno definicijo. Kaj pomeni osebni stik? Mislim, da je komunikacija po telefonu jih razreši obveznosti, ki jih imajo. Tako da smo s predlogom zakona zelo eksplicitno določili, kaj je osebni stik in kaj so drugi stiki. Predvsem za to, da se osebi da še večji poudarek njihove obveznosti, ki je. Dejstvo je, da je tukaj kazenska sankcija izrečena, da je kazenska sankcija naložena. In bistvena razlika je samo v tem, da je ne prestaja v zaporu, temveč jo prestaja v skupnosti. To pa posameznika torej storilca kaznivega dejanja, nikakor ne odvezuje njegovih obveznosti, ki jih ima.

Nadalje smo skozi skoraj osemletno delovanje prepoznali, da so cilji v osebnem načrtu. Osebni načrt je načrt, kako se bo določena kazenska sankcija izpolnila, da so zelo pomembni cilji, ker namen skupnost sankcij ali pa katerihkoli sankcij v bistvu je, da oseba spremeni svoje vedenje in skušamo pač odvrniti od ponavljanja kaznivih dejanj. Zato je seveda smiselno, da so ti cilji targentirano usmerjeni predvsem na tista ranljiva področja, na tveganja seveda pa, upoštevajoč tudi močne točke posameznika, Zato v sam zakon, v samem zakonu tako podaljšujemo možnost priprave osebnega načrta. Namreč, v teh osmih letih delovanja smo na Upravi za probacijo razvili različne delovne pripomočke, ki nam pomagajo pri strokovni oceni teh dejavnikov in potreb. In zaradi vzpostavitve delovnega odnosa, ki ga ki pa je temelj, da sploh lahko s storilcem kaznivega dejanja delamo, podaljšujemo rok za pripravo osebnega načrta. Pri tistih probacijskih nalogah, kjer je varstveno nadzorstvo daljše od šestih mesecev. Varstveno nadzorstvo pomeni nadzor, varstvo in pomoč in pomeni določene ukrepe, aktivnosti, ki jih imamo s storilcem kaznivega dejanja. Seveda je smiselno neke poglobljene cilje delati, kadar imaš več časa na razpolago. Zato smo dali mejnik do šest mesecev, pa nad šest mesecev, da se podaljšuje možnost priprave osebnega načrta. Predvsem zaradi tega, ker je treba narediti oceno potreb in tveganj pri tistih nalogah, kjer je to nadzorstvo daljše od šestih mesecev, zato da cilje čim bolj poskušamo usmeriti k odvračanju od ponavljanja kaznivih dejanj. Ugotovili smo, da je nujno potrebno iz pravilnika prenesti v zakon kršitve. Predvsem zaradi tega, ker zakon potem da bistveno večjo težo samim kršitvam, tako da bodo tudi storilci kaznivih dejanj se predvsem zelo jasno in eksplicitno ozavestili, da napotitev na probacijo ne pomeni, da ne izvršujejo sankcije. in da to ni nekaj, da se lahko temu izogne, ampak pomeni, da morajo te stvari izpolnjevati. Vezano na, pa bom kar dala povezavo s ponavljajočimi kršitvami, kjer je bilo že tudi izpostavljeno v mnenju ZPS in tudi v fazi usklajevanja zakona pa pojasnjujemo. Mi imamo opravka s storilci kaznivih dejanj, ki imajo različne osebnostne strukture, osebnostne poteze, različne lastnosti, različno preteklo zgodovino, različno predkaznovanost, če sploh. Različno psihozdravstveno simptomatiko, stanje duševnega zdravja. Skratka, treba je gledati celovito sliko posameznika. Kljub želji, da bi numerično opredelili, kaj pa je zdaj tisto, ko posameznik, ko bi rekli, ne, tukaj pa zdaj dovolj, pojasnjujemo, da ravno na to specifiko vedenj in značilnosti, ki jih storilci kaznivih dejanj imajo, zagovarjamo pa stališče, da numerično ne moremo opredeliti in da to mora biti. Tudi strokovna ocena svetovalca, ker mora gledati celo sliko posameznika, torej celotno sliko psihodinamike dogajanja s posameznikom v preteklosti in danes. Težave, s katerimi se posameznik, s katerimi se posameznik sooča, kompetence, ki jih posameznik sploh ima možnosti za spremembo - in tukaj se ljudje med sabo razlikujemo, eni potrebujemo malo časa za neko spremembo, drugi potrebujemo več časa. In v začetku, ko smo začeli s probacijo, je kolegica državna tožilka rekla: ampak zakaj, saj ko je prva kršitev, bi pa že moral nehati. Saj če bi bilo tako enostavno, veste, pol verjetno, ljudje tudi ne bi ponavljali kaznivih dejanj pa ne bi večkrat do tega prišlo. In spremembe vedenja pač trajajo neko nek čas in seveda strokovno delo, zato pač nismo numerično opredelili, koliko je. Je pa tukaj pomembna strokovna ocena; probacijski uslužbenci so usposobljeni, pogledali smo tudi prakso v tujini, kjer vsi stojijo na tem, da je treba gledati celoten kontekst, celotno sliko posameznika in na podlagi tega se določiti, kdaj je tisto, ko pa je, ko je točka preloma in ko je čas, da se alternativa spremeni dejansko v zaporno kazen.

Nadalje v zakonu urejamo sodelovanje z drugimi organi. Predvsem tukaj smo prepoznali zaradi potreb izvrševanja varstvenega nadzorstva in seveda področij, ki so zelo občutljiva, kakor je primeroma nasilje v družini, da je nujno potrebno več disciplinarno sodelovanje različnih strokovnih institucij. Zato v zakon uvajamo tudi to možnost sodelovanja s centri za socialno delo in policijo. Namreč dejavniki, ki vplivajo na storitev kaznivih dejanj, pogostokrat izhajajo ravno iz socialne slike posameznika, zato je pač pomembno, da se organi, ki na teh področjih, na tem področju delamo, tudi povezujemo. Kot rečeno, definiramo status uradne osebe za probacijskega uslužbenca, kar je izjemnega pomena. Namreč po naravi dela so probacijski uslužbenci povsem enaki kot so strokovni delavci v zaporskem sistemu, imajo pa povsem drugačen položaj, kar pomeni, da v primeru, da pride do napada na posameznika, je trenutni, sicer imamo tolmačenje, da zagovarjamo stališče, da so uradne osebe, zdaj ga samo še zakonsko jasneje definiramo zaradi zaščite probacijskih uslužbencev. Tukaj je pač delo s storilci kaznivih dejanj, so nepredvidljive situacije, do katerih lahko pride, zato je ta varnost izjemnega pomena. Skozi vsa ta leta smo tudi prepoznali, da je treba dopolniti zbirke podatkov, tako da smo ustrezno, ob sodelovanju z vsemi pristojnimi ministrstvi in organi in institucijami tudi ustrezno dopolnili zbirke podatkov.

Toliko na kratko, hvala lepa.