): Hvala lepa.

Jaz se že vnaprej opravičujem. Gre namreč za paket šestih zakonov in bo mogoče v tem trenutku morala malo bolj na dolgo in malo bolj temeljito obrazložiti, za kaj gre pri teh, pri tem paketu zakonov. Pa bom poskušala vsekakor strniti, kolikor se bo vendarle dalo.

Torej, predlog, ki ga imamo v tem trenutku na svojih klopeh, to je Predlog zakona o volitvah v Državni zbor, ureja pogoj neizvoljivosti za poslance Državnega zbora in s tem v zvezi tudi spreminja sam postopek ugotavljanja zakonitosti kandidatnih list. Poleg tega pa dopolnjuje tudi ureditev glede javne objave osebnih podatkov kandidatov na kandidatnih listah za volitve. Poslancev predlog zakona je, kot sem omenila, del enega širšega paketa šestih predlogov zakonov, ki so hkrati vloženi v zakonodajni postopek. Če naštejem te zakone: to so Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o poslancih, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o volitvah predsednika republike, Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Državnem svetu, potem od Zakona o lokalni samoupravi, o lokalnih volitvah je pa še zadnji iz tega paketa šestih zakonov. S tem paketom se med drugim ureja pogoj neizvoljivosti in prenehanje mandata, v kolikor pride do pravnomočne obsodbe funkcionarja za kaznivo dejanje ter sodno varstvo po prenehanju mandata. Torej voljeni funkcionarji, ki jih to zadeva, so poslanci, predsednik republike, člani državnega sveta, župani, podžupani in člani občinskega sveta. Med temi predlogi zakonov seveda obstaja tesna vsebinska povezanost. Ker gre pri vseh teh za določanje pogojev za pridobitev oziroma prenehanje mandata funkcionarjev zakonodajne in izvršilne veje oblasti na državni in pa tudi na lokalni ravni, v kolikor pride do pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje. Zato je, kar je tudi opozorila Zakonodajno-pravna služba, potrebno ta paket obravnavati celovito, primerljivo, predvsem pa skupaj in zato je tudi ta paket vložen skupaj z našim vztrajanjem. Navkljub, nekaterim procesnim manevrom opozicije, ki je poskušala izločiti posamezne zakone iz tega paketa, pa smo vendarle se pred novim letom temu v koaliciji uprli in vztrajamo na tem, da se paket obravnava skupaj. Prav predlog zakona, ki ga v tem trenutku obravnavamo je tisti temeljni, ki določa pogoje za izvolitev neposredno izvoljenega predstavniškega telesa v državi. In se subsidiarno uporablja tudi za vse ostale. Kot sem že omenila, so vsebinsko povezani. Temu je tako pritrdilo tudi Ustavno sodišče, ki je v juliju 2003 sočasno razveljavilo določbe vseh volilnih zakonov, ki so posegali v volilno pravico iz 43. člena Ustave in to v svoji obrazložitvi tudi razložilo. Predlagane spremembe pa določajo dodaten pogoj nekaznovanosti. In sicer nekaznovanosti v kolikor pride do pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, ki je naklepno kaznivo dejanje in ki se preganja po uradni dolžnosti in je zanj izrečena kazen najmanj enega leta zapora. Zdaj, v zadnjih letih je bilo v Sloveniji javno izpostavljenih kar nekaj primerov javnih funkcionarjev, ki so v nekih kazenskih postopkih ali pa so bili že celo pravnomočno obsojeni pa vendarle kljub pritisku javnosti niso odstopili in so nadaljevali z izvajanjem svoje funkcije. In so nekako kot razlog za to v bistvu vsi po vrsti navajali neko politično motiviranost pravosodnih organov. Tako ravnanje pa po mnenju koalicije in po mnenju Svobode spodkopava temelje države, ruši zaupanje državljank in državljanov tako v pravno državo kot tudi v zakonodajno in izvršilno vejo politične oblasti. Obramba nekih politikov, ki v narekovajih, ne priznavajo sodišča, pa po eni strani neposredno spodjeda avtoriteto pravosodja, po drugi strani pa želi ustvariti občutek, da je pravosodje pristransko, da je nestrokovno, da ga vodi politika ali pa da ga vodi en del politike in se pogosto tudi interpretira kot da bi obstajali dve pravni državi, ena za navadne državljane, druga pa za neke privilegirane. To seveda stopnja zaupanja v javnosti znižuje in ta stopnja zaupanja je ravno tista, ki je ključna za učinkovito funkcioniranje pravosodnega sistema. Enako pa seveda lahko potegnemo vzporednice tudi glede funkcioniranja in zaupanja v politiko v celoti. Torej, tovrstno nazadovanje politične kulture in neko razkrajanje temeljnega zaupanja in sprejemanja kot ključnega veziva družbene pogodbe, ena taka razgradnja pravne države. Nezadovoljstvo vse večjega deleža ljudi nad takšnimi razmerami pa narekuje določene ukrepe in glede na to terja v bistvu posebne določbe. Te posebne določbe smo nekako v prvem koraku v tej koaliciji že sprejeli. in sicer ob obravnavi Zakona o funkcionarjih, ki je sistemski zakon, ki je bil sprejet pred zadnjimi parlamentarnimi poletnimi počitnicami. V tretjem branju je bil za ta zakon podprt tudi amandma, ki navedeni pogoj nekaznovanosti, torej za naklepna kazniva dejanja, pregonljiva po uradni dolžnosti, za katere je bila pravnomočno izrečena kazen najmanj enega leta zapora, že uvaja kot pogoj torej v Zakonu o funkcionarjih - mimogrede, opozicija tega amandmaja takrat ni podprla. Torej če nadaljujem. Pri sami omejitvi prepovedi smo predlagatelji upoštevali načelo demokratičnosti, sorazmernosti in tudi pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Namreč ta omejitev, o kateri govorim, je sorazmerna z zasledovanim ciljem, da se zagotovi integriteta imenovanih in izvoljenih predstavnikov ljudstva, s tem pa se vzpostavlja tudi mehanizem doseganja nivoja višje pravne kulture tako na, tako za najvišje funkcionarje kot tudi za tiste na lokalni ravni in da imajo ti funkcionarji ponotranjen nek vrednostni in moralni sistem, ki ga naš pravni red ureja in ki ga družba v celoti nenazadnje tudi mora zasledovati, to pa je, da vsi ti funkcionarji, ki opravljajo svoje funkcije na različnih ravneh oblasti, delujejo skladno s tem vrednostnim sistemom.

Jaz bi še mogoče na tem mestu nekako utemeljila, zakaj je bila izbrana točno takšna kazen kot je bila izbrana. In sicer, v prvi vrsti se moramo ozreti v javni sektor, kjer lahko ugotovimo, da javni uslužbenci, ki se prijavljajo na delovna mesta v javnem sektorju, v veliki večini že za, da tako rečem, čisto navadna delovna mesta morajo predložiti ali pa vsaj dati soglasje, da organ oziroma kadrovska služba organa sama pridobi potrdilo o nekaznovanosti, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta. In za nas je pač nesprejemljivo, da nek javni uslužbenec na nekem delovnem mestu mora izkazati nekaznovanost, medtem ko funkcionarji na najvišjih funkcijah, tem pa tega ni treba. Drug razlog je integriteta, ki sem jo že omenila in ki mora veljati za višje funkcije višji standardi in za najodgovornejše funkcije v državi najvišji standardi. Tretji razlog in način, kako smo se tega lotili, pa je bil seveda temeljni razmislek o tem, da gre za poseg v volilno pravico. Definitivno gre za poseg v pasivno volilno pravico in zato mora biti ta poseg še bolj podvržen tehtanju načela sorazmernosti. Kar pomeni, da smo ravno iz tega razloga izbrali najhujša in najbolj zavržna kazniva dejanja, da se zasleduje javni interes, da se, da se nekako gradi zaupanje tako v politiko kot tudi v pravosodni sistem. In po naši oceni tega javnega interesa na drug način ni mogoče udejanjiti kot samo na način kot ga zdaj v tem paketu tudi predvidevamo. Razlog, eden izmed razlogov je tudi ta, da ob izrečeni kazni najmanj enega leta zapora seveda funkcionar dlje časa ne more izvrševati svoje funkcije. Zdaj, če si samo to nekako predstavljamo; če govorimo to o na primer, bom rekla, županu, težko si sama predstavljam, kako bi župan, ki je obsojen na, ne vem, recimo čez prst leto in pol zaporne kazni, svojo funkcijo oziroma županovanje opravljal iz zapora. Kako bi to izgledalo za samo lokalno skupnost, v kateri to funkcijo opravlja? Zdaj, kar pa se tiče, kar pa se tiče nekih kolektivnih organov, pa je seveda zelo pomemben v vsakem kolektivnem organu vsak glas. In namen takih določb je ne toliko kaznovanje samih funkcionarjev, pač pa bolj namen vzpostavljanja nemotenega delovanja posameznega organa, v katerem tak funkcionar opravlja svojo funkcijo. In sicer, prenehanje funkcije je seveda posledica, kot sem rekla, obsodbe na neko prostostno, dalj časa trajajočo kazen, ki posledično povzroči nezmožnost opravljanja funkcije in seveda to delovanje organa ovira. Potrebno je povedati, da je za delovanje na primer Državnega zbora pomemben seveda vsak glas, vsak glas ne samo, kadar zaseda plenum, pač pa tudi takrat, ko zasedajo posamezna delovna telesa, in ta glas je lahko v posameznih primerih odločilen. Če se samo spomnimo na primer interpelacije, zaupnice, nezaupnice in podobno, v takih primerih je glas vsakega poslanca v tem primeru seveda odločilen. Zdaj, kar zadeva še predlagano omejitev torej, ki je vezana na obsodbo za naklepna kazniva dejanja izrečeno zaporno kazen daljšo od enega leta. Predlagatelji tudi menimo, da je takšna, takšna določba sorazmerna z zasledovanim ciljem, ki je zagotovitev integritete imenovanih in izvoljenih predstavnikov ljudstva, pa tudi vzpostavljanja nekega mehanizma doseganja višje pravne kulture na način kot sem ga že prej omenila. In pa seveda prvenstveno terja takšno določbo tudi javni interes in jo po našem mnenju, kot že omenjeno, ni mogoče doseči na drug način kot na način, kot smo ga v tem paketu zakonov določili.

Torej sam poseg v pasivno volilno pravico iz 43. člena ustave je skrbno premišljen, gre vendarle za temeljno politično človekovo pravico. In Ustava poleg pogoja državljanstva in starosti v tem trenutku ne določa nobenih drugih pogojev za izvrševanje aktivne volilne pravice niti ne določa zakonskega pridržka za urejanje teh pogojev. Za samo izvrševanje pasivne volilne pravice pa Ustava izrecno pooblašča zakonodajalca, da sme z zakonom določiti, kdo ne sme biti izvoljen za poslanca in nezdružljivost funkcije poslanca v 82. členu Ustave. Kot omenjeno, je Ustavno sodišče v zvezi z omejitvami volilne pravice že leta 2002 zavzelo stališče, da se človekove pravice, torej tudi volilna pravica, lahko omejijo, vendar samo v primerih, ki jih določa Ustava ali če je to potrebno zaradi varstva pravic drugih oziroma javnega interesa; tako določa 15. člen Ustave, poseg po 15. členu pa mora prestati tudi ustavnosodno presojo po strogem testu sorazmernosti, kar sem zdaj predhodno že tudi utemeljila. Zdaj, pri poslancih je glede omejitve pasivne volilne pravice pomembna tudi določba drugega odstavka 82. člena Ustave, ki določa, kdo ne sme biti izvoljen za poslanca. In tukaj Ustava izrecno pooblašča zakonodajalca, da sme pogoje neizvoljivosti predpisati z zakonom. Obstoj dopustnega cilja za neizvoljivost poslanca v tem primeru izhaja že iz same Ustave, zakonodajalec pa mora pri omejitvah te pravice spoštovati načelo sorazmernosti iz 2. člena. Skladno s tem načelom so ustavno dopustne le takšne omejitve pasivne volilne pravice, ki so v neposredni zvezi z legitimnim ciljem oziroma z razlogom za njeno omejevanje, kot sem že omenila, zaradi javne koristi. Ustavno sodišče se je pri obrazložitvi in pri pogojih za omejitev volilne pravice sklicevalo tudi na zakonik dobre prakse v volilnih zadevah, ki smo ga tudi sami temeljito pogledali. In Beneška komisija pravi, da se za izvrševanje tako aktivne kot tudi pasivne volilne pravice lahko določi pogoj starosti, državljanstva in prebivanja v državi, poleg tega pa se volilna pravica lahko odvzame tudi iz razlogov, iz drugih razlogov, pri čemer morajo biti kumulativno podani naslednji pogoji. Torej, da je odvzem določen z zakonom, da je upoštevano načelo sorazmernosti, da odvzem temelji na duševni nezmožnosti ali kazenski obsodbi za hujša kazniva dejanja in da je odvzem politične pravice ali ugotovitve duševne nezmožnosti določen s sodno odločbo. Pri določanju kazni za neizvodljivost in za prenehanje mandata pa velja upoštevati tudi namen instituta nekaznovanosti, ki je poleg integritete funkcionarja, kot sem že prej omenila, tudi, da zaradi kazni zapora, ki traja dlje časa, ne more izvrševati svoje funkcije. Zdaj samo prenehanje funkcije zaradi obstoja kaznivega dejanja, če še to mogoče omenim, da prvenstveno niti ni namenjeno kaznovanju ali pa nekemu varovanju funkcionarja, pač pa, kot sem prej navedla, delovanju samega organa in izvajanju funkcije, ki jo je ta funkcionar seveda za svoj mandat tudi pridobil. Mogoče v tem trenutku toliko. Če pa še dodam, da se torej neizvoljivost v tem paketu zakonov ureja za vse ostale funkcionarje, torej poleg poslancev tudi za državne svetnike, za predsednika republike, za župane, podžupane in občinske svetnike, kar se nam zdi prav, dotični zakon, o katerem se zdaj pogovarjamo, pa prvenstveno seveda ureja postopek ugotavljanja zakonitosti samih kandidatnih list, ureja, na kakšen način se preverja ta pogoj nekaznovanosti, na kakšen način se potem potrjujejo kandidatne liste s strani pristojne volilne komisije, določa se povezljivost evidenc v katerih volilna komisija preverja izpolnjevanje tega določenega pogoja, in kot sem že rekla, oža se nabor podatkov, ki so javno objavljeni, oža pa se tudi rok, do katerega so javno objavljeni ti podatki. Mi smo namreč ugotovili, da stalno prebivališče samega kandidata mogoče ni tisti podatek, ki bi moral biti nujno objavljen vse do naslednjih volitev. Nekateri funkcionarji se zaradi tega soočajo tudi s težavami, zato smo ta podatek nekako opustili, hkrati pa smo popravili dikcijo v zakonu, da ostanejo ti podatki javno objavljeni do naslednjih volitev. Torej, izbrisali smo besedico "rednih", kar pomeni, da smo de facto ta rok tudi skrajšali.

Mogoče toliko v tem trenutku, pa če bo še potrebno, bom se še oglasila, glede amandmajev pa vsekakor.