Hvala za dano besedo, lepo pozdravljeni vsi skupaj. Kljub pravkar povedanemu bi rada izpostavila, da je po oceni Zakonodajno-pravne službe predlog zakona v nekaterih delih izjemno problematičen, Saj ureja v bistvu materijo, ki jo združuje iz različnih pravnih aktov, čeprav gre v bistvu za nezdružljive stvari. Zdaj, to se nanaša predvsem na varovanje, varovanje objektov posebnega pomena je v Sloveniji sistemsko urejeno in razdeljeno glede na naravo in pomen objektov, urejeno je v različnih zakonih. Zdaj predlagane rešitve tega predloga zakona pa pomenijo unikum v našem pravnem redu in po oceni ZPS niso skladne s pravnim redom. Opozarjamo pa tudi na možne posledice, saj bi lahko takšna normativna ureditev pomenila presedan tudi na drugih področjih. Zdaj našega mnenja jaz ne bi podrobneje predstavljala. Omejila bi se na v bistvu štiri zadeve, hkrati pa bi se opredelila tudi glede vloženih amandmajev in pojasnil, ki jih je podal predlagatelj.

V našem pisnem mnenju smo že uvodoma izpostavili na različno terminologijo, tako v Zakonu o službi v vojaški vojski, vojaški službi kot Zakon o obrambi, tega zdaj ne bi podrobneje ponavljala. Moram pa izpostaviti zato, ker se tudi z amandmajem vnašajo spet neki novi termini. Tak je na primer termin javni uslužbenec, tega izraza ne pozna niti zakon o obrambi niti zakon o službi v Slovenski vojski. Potem gre za varovanje okolišev, ne varovanje okolišev objektov, kot sicer velja v drugi zakonodaji. Potem se ob izrednem dogodku dodaja nepredviden dogodek, ki se ne pojasnjuje. Potem se, namesto da bi se zadeva uredila v Zakonu o delovnih razmerjih oziroma na Zakonu s področja delovnega prava, se kar s to novelo uvaja institut premora.

Potem v 10. členu se dodaja izraz obramba pred napadom, končno pa tudi, kar smo v pisnem mnenju posebej izpostavili, da se v tem zakonu uporabi izraz iz Zakona o obrambi, to so delavci na obrambnem področju, kar bi bilo seveda nujno treba zožiti.

Kot sem že omenila, največ smo imeli dela in zadreg z 2. členom, ki nekako uvaja, je uvajal interno varovanje, zdaj se je ta naziv oziroma ime člena se spreminja. Interno varovanje sicer ureja zakon o zasebnem varovanju. To naj bi bilo uvedeno zaradi razloga razbremenitev vojaških oseb, ki naj bi opravljale samo temeljne naloge Slovenske vojske. Zdaj, kot je bilo določeno v predlogu zakona in v amandmaju gre v bistvu za za vzpostavitev, možnost vzpostavitve neke notranje službe Ministrstva za obrambo, notranje organizacijske enote. Mi smo že v našem mnenju napisali, da taka ureditev, zlasti če jo opravljajo receptorji, kot ste ravnokar omenili, to ni zakonska materija. Ampak je, to se lahko uredi z notranjimi akti, pa tudi sicer ima minister za obrambo po 47. členu Zakona o obrambi že pravno podlago za premostitev civilnih oseb. Predlog zakona niti amandmaji ne predvidevajo prehodnih določb, zato se lahko verjetno utemeljeno sklepa, da so te civilne osebe zaposlene na ministrstvu oziroma zdaj so poimenovani kot javni uslužbenci, da so že ustrezno usposobljeni in imajo ustrezna pooblastila in lahko takoj prevzamejo naloge tako imenovanega internega varovanja. To je vprašanje za ministrstvo. Mi odgovora nismo našli.

Zdaj, varovanje ukrepov in okolišev, ki so posebnega pomena za obrambo je le delno opredeljeno v 29. členu Zakona o obrambi, ki pravi, da te objekte določi Vlada in da določi tudi ukrepe za njihovo varovanje. To pomeni, da gre zakon preko tega, kljub temu, da niti 29. člena Zakona o obrambi, ki to pristojnost daje Vladi, ne razveljavlja. Varovanje sicer urejajo tudi drugi subjekti, tako je vojaška policija, potem Obveščevalno varnostna služba, delno tudi Sova in policija, zdaj pa se varovanje dodeljuje kot nalogo tudi verjetno zasebnim varnostnikom. Glede vseh teh subjektov je treba izpostaviti, da imajo oni posebno usposabljanje, tudi več letno, na primer policija, tudi Sova recimo za orožje. Zakon govori v 11.g členu, da orožje imajo lahko samo uradne osebe, agencije, ki izvajajo naloge, pomembne za varnost nekaterih oseb in subjektov, ki so posebej izpostavljene varnosti in ogroženosti, da jih določi direktor agencije. In po tretjem odstavku morajo biti za to posebej usposabljanje. Tega v tem predlogu zakona ni. Mogoče še posebej iz Zakona o obrambi glede nalog Obveščevalno varnostne službe na obrambnem področju v bistvu so iste naloge in tretji odstavek 32. člena pravi, da varnostne naloge na obrambnem področju opravlja obveščevalno varnostna služba ministrstva. Ta služba ima posebna pooblastila, ki so podobna tistim, ki jih zakon določa za policijo in posebej je seveda določeno usposabljanje. Zdaj gre za vprašanje delitev teh nalog, predvsem pa delitev pristojnosti. Morda zgolj za ilustracijo bi to ponazorila s situacijo v Državnem zboru. Državni zbor je zunaj in znotraj varovan s policijo, s pooblaščenim uradnim osebam policije. Naša receptorska služba nima nikakršnih pooblastil. Iz vašega gradiva pa izhaja, da ste vse nekako zmešali - niti ni popolnoma jasno, ali so to samo receptorska dela v ministrstvu ali gre tudi to za strelišča in tako naprej. Zdaj združujete nezdružljivo tudi zato, ker se sklicujete na Zakon o zasebnem varovanju. Mi smo vam že v pisnem mnenju napisali, da ta zakon pride v poštev le, če gre za pravice in dolžnosti subjektov na področju varovanja, ki ga ne zagotavlja država. Verjetno pa varovanje Ministrstva za obrambo in posebnih objektov in okolišev objektov Ministrstva za obrambo pa mora zagotavljati država. Potem smo opozorili, da se zasebno varovanje po Zakonu o zasebnem varovanju opravlja lahko kot gospodarska dejavnost, izvajajo ga pa samo gospodarska družba in samostojni podjetnik posameznik, ki ima registrirano dejavnost in licenco. Se pravi, gre samo za zasebno sfero. Vse to področje sodi v pristojnost ministra za notranje zadeve, ne Ministrstva za obrambo. Zdaj, vsi morajo imeti tudi licenco, morajo biti varnostno preverjeni in tako naprej, naloge imajo določene v zakonu. Zakonodajno-pravna služba skratka ocenjuje, da teh pogojev civilna oseba oziroma javni uslužbenec, kot se zdaj dodaja v predlog zakona, ne izpolnjuje teh pogojev in jih ne more izpolnjevati. Tudi na primer glede same zaposlitve, saj bo ta javni uslužbenec zaposlen v Slovenski vojski oziroma na ministrstvu. Po Zakonu o zasebnem varovanju zasebni varnostniki tudi ne morejo določenih ukrepov uporabiti zoper obrambne sile in potem je popolnoma verjetno nesmiselno, da se jih uvaja v ministrstvo.

Če gre za zatečeno stanje, da ima ministrstvo že primerno usposobljene javne uslužbence, na kar nakazuje manko prehodnih določb, je pa treba opredeliti tudi rok za njihov nov delovno pravni status, saj so te Pogodbe o zaposlitvi vojaške osebe oziroma civilne osebe sklenile za opravljanje drugih del ne za varovanje, če seveda ministrstvo ne predvideva, da bi se to varovanje opravljalo ob siceršnjih nalogah, ki jih opravljajo javni uslužbenci v vojski in v ministrstvu.

Zdaj bi se podrobno opredelila še do amandmaja. Vem, želeli ste slediti mnenju Zakonodajno-pravne službe, vendar je amandma še slabši. Vsebina ni več dobra. Kot sem rekla, naslov se je spremenil, ni več interno varovanje, čeprav obrazložitev samega člena in amandmaja o tem še vedno govori. V samem naslovu se govori o varovanju objektov in okolišev, ki so pomembnega pomena za obrambo, to je izredna širitev, gre samo za okoliše teh objektov. Naslov govori tudi o tem, da bo to služba, vendar pa na drugi strani sama ureditev govori, da je samo možnost organizacije notranje službe. Saj pravi, da se lahko v miru na ministrstvu organizira pod pogojem, da tako opredeli ocena tveganja, ocena tveganja pa izhaja iz uredbe - tukaj prosim za pomoč, jaz predvidevam, da to ni statična ocena, ampak se lahko spreminja. Že tukaj, to ne gre skupaj, če je ocena ogroženosti, recimo, visoka, nimate pa na ministrstvu te službe za varovanje in obratno - to dvoje ne gre skupaj. Prej sem že omenila, da se tudi tukaj sklicujete v normativni ureditvi na zakon, ki ureja zasebno varovanje. Ti pogoji so nezdružljivi. Zdaj, ta javni uslužbenci, to sem povedala, to je popolnoma neopredeljen, tega izraza se ne uporablja. Zdaj nekako se kljub vsemu predvideva, da ob vsem obstoječem varovanju teh objektov in okolišev objektov, se pravi varovanje, ki ga izvaja in Sova in OVSE in policija in verjetno tudi straža, vojaki na straži. Ta delitev pristojnosti v zakonu ni urejena, pa bi nujno morala biti.

Potem, glede drugega odstavka. Tukaj se sklicujete na ukrepe v skladu s prvim odstavkom 29. člena Zakona o obrambi. To je popolnoma napačno. Ta člen govori o tem, da vlada določi objekte in ukrepe. Potem glede teh pooblastil, ta pooblastila so seveda izjemno sporna. Primerjalno gledano in tudi taka je navedba v pojasnilu, to je prepisan iz pooblastil, ki jih imajo pooblaščene uradne osebe Sove. S tem, da nekaj ste prepisali, nekaj ste pa spustili.

Na primer 2. točka, Zakon o Sovi ga popolnoma ponavlja varovan objekt, kadar je to potrebno za varnost ljudi in premoženja, ki ga varuje. Ob tem je treba opozoriti, da Sova varuje tudi ljudi. Kakor ste pa vi predhodno zastavili, se pa varujejo samo objekti in okoliši, ne tudi ljudje in ne premoženje.

V 3. točki, kjer prepisujete površen pregled oblačil, vozila in tako naprej, ljudi in premoženja, ki ga varuje zakon o Sovi govori še naprej, če oseba s tem soglaša, vi ste to spustili, zato je napačna tudi 3. točka, kjer se nanaša na to, da če oseba iz prejšnje točke odkloni pregled, ne more ga odkloniti, če jim ga sploh niste ponudili. Zakon o Sovi pri tem našteva še druge razloge.

Potem imamo pri 6. točki, zalotena oseba pri kaznivem dejanju, Zakon o Sovi konkretno govori o katerem kaznivem dejanju, tukaj pa brez vsakega pojasnila greste kar na vsa kazniva dejanja. S tretjim odstavkom nimam nič, to je prepis zakona o Sovi, razen da je napačno označen kot drugi odstavek. Seveda je izjemno sporna določba glede uporabe strelnega orožja. Še enkrat ponavljam, Zakon o Sovi, kjer je definirano, kjer imajo posebno pooblastilo za nošnjo in uporabo orožja, kjer so te osebe posebej usposobljene. Zakon o policiji delno drugače o tem govori. Zdaj, tukaj je res vprašanje, če mislite, da bodo to receptorji, kakor ste jih poimenovali, ali res potrebujejo pravico tako do nošenja kot do uporabe samega orožja.

24.e člen, že naslov evidentiranje dogodkov in ukrepov, nobeni dogodki se ne evidentirajo, ampak samo ukrepi. Zdaj, primerjava z Zakonom o Sovi, Zakon o Sovi v teh primerih ureja dvostopenjsko ukrepanje, in sicer, da se najprej ustno obvesti, potem šele pisno v 24 urah. Vi pravite, da takoj, ko se uporabijo ukrepi, se morajo o tem pisno obvestiti, zdaj nadrejenega in vojaško policijo. Zdaj nadrejeni bi glede na 2. člen mislila, da je to vodja notranje organizacijske enote. Glede na obrazložitev pišete, da je to predstojnik, Zakon o Sovi pa govori, da se o tem obvesti ministra. Tukaj bi jaz svetovala, da je tudi drugi odstavek, da se vpiše določene katere podatke se zahteva oziroma se jih tudi lahko kar prepiše. To mislim, da bi bilo v zvezi s tem vse, lahko pa še naprej v razpravi kaj pojasnim. Naslednji, nisem še konec. Ja, 2. točka, ukinitev pripravništva, tukaj bomo hitreje predstavlja izjemo od vseh sistemskih zakonov, tako Zakon o javnih uslužbencih, Zakon o policiji, Zakon o obrambi, povsod tukaj je pripravništvo še vedno predvideno. Zato smo svetovali, da je treba prilagoditi tudi določbe vsaj Zakona o obrambi, predvsem pa črtati 13. člen ker tukaj kljub pojasnilom, ki so v tem delu napačna, predlagatelj ne upošteva temeljnih pravnih pravil, da če zakon začne veljati, velja za vse, ki niso izrecno izločeni, ne pa še, da se posebej določa, da za te, ki opravljajo pripravništvo, za njih pa zares preneha to veljati.

Potem glede novih 53.a do 53.č člen, to so posebnosti glede določenih vprašanj delovnega prava. Tudi tukaj smo opozorili na neusklajenost z Zakonom za obrambo. Predvsem pa smo opozorili, da gre po našem razumevanju za sedem različnih situacij, ki jih seveda ni mogoče enačiti, ker so po vsebini neprimerljivi. Zdaj, pojasnjeno nam je bilo, da se lahko enačijo. Zato bi jaz opozorila na 16. člen Ustave, ki je recimo samo v vojnem in izrednem stanju, jih izpostavlja in določa, da se začasno lahko razveljavijo in omejijo človekove pravice, v drugih, v drugih primerih ne. Poleg tega se nekatere od teh stanj, ki jih vi želite enačiti, so drugi subjekti, ki jih razglasijo. Nekatere razglasi Državni zbor, če ta ne more, namesto njega predsednik države, nekatere generalštab. Po naši oceni tako splošna določba kot je zapisana ne upošteva specifičnih situacij in hierarhičnosti poveljevanja in je zato za zakon izjemno problematična. V zvezi s samim, hierarhičnostjo poveljevanja, ki vlada v vojski, se zastavlja tudi vprašanje, kako je s pravnim sredstvom glede te ukrepe, ker o tem zakon posebej niti obrazložitev niti pojasnilo o tem ne govori.

Zdaj, po naši oceni, je direktiva oziroma odstopi direktive so primerno vneseni v ta zakon. Tukaj nimamo, ne vidimo problemov, še zlasti, ker je ta zakon predlagala Vlada, pod katero sodi ne samo Ministrstvo za obrambo, ampak tudi Ministrstvo za delo, ki je verjetno detajlno proučilo ali so taki odstopi možni.

Vendar pa po našem mnenju direktiva in ni odstopi niso ustrezno implementirani, ker niso rangirani, niso določno opredeljeni. Po našem mnenju je bil to namen direktive, tako je njeno svojstvo, taka je neka njena narava.

O premoru sem že, potem imamo pa še zadnjo, 4. točko, gre se pa za prehodno določbo, kjer se za leto dni nazaj urejajo plačila pripadnikov za bivanje v enoti. Tukaj smo izpostavili ustavno določbo, kjer saj Ustava zahteva izkazovanje posebnega javnega interesa za dopustnost retroaktivnega učinkovanja. Z dolžnim spoštovanjem, ampak po naši oceni pač skupina pripadnikov, ki nima spremenjene pogodbe, ki bi morala biti spremenjena skladno s tako imenovanim plačnim sistemom, pač ne more predstavljati posebnega javnega interesa, ministrstvo pa niti ni pojasnilo, zakaj pogodbe niso bile spremenjene.

Toliko zaenkrat, hvala lepa,