Spoštovani predsedujoči!

Naša komisija je ta predlog zakona o potrjevanju učnih gradiv obravnavala in ga podpirala. Ob tem se je pa odprla precej široka razprava, ki je šla tudi stran od teh zadreg, na katere opozarja Zakonodajno-pravna služba in tudi te zadrege, ki je bila postopkovne narave v začetku te seje.

Zdaj na naši seji so predstavniki ministrstva z ministrom na čelu pojasnjevali, da vse od leta 2005 ni bilo na državni ravni nekega sistemskega pregleda nad kakovostjo in pa didaktično ustreznostjo teh gradiv, Kar je zaskrbljujoče. Povedali so tudi, da v teh postopkih kurikularne prenove prišlo do te vrste sprememb, da tudi učbeniki v celoti ne ustrezajo več zahtevam kurikularne prenove. In ocena je, da od 30 do 70 procentov teh gradiv je ustreznih sicer, sicer pa ne. Mi smo glede tega tudi ministrstvo pozvali, da objavi te sezname teh neustreznih učbenikov oziroma delov učbenikov. Ministrstvo je seveda pojasnjevalo, da zaupa pedagoškemu kadru, da bo znalo presoditi glede rabe teh, teh gradiv. Vse to seveda postavlja pod vprašanje trditev, da je ta zakon nekako sinhroniziran z vsemi temi postopki prenov, ki potekajo na področju šolstva. Precej razprave je bilo tudi glede učbeniških skladov, cen in tega. Tisto, kar je do neke mere, bom rekel, nejasno v argumentaciji, se govori o tem, da je potrebno zagotoviti cenovno dostopnost teh učbenikov in seveda tudi, bom rekel, bolj, bolj razumne cene pri teh dodatnih učnih gradivih. Sam zakon pa tega zares ne ureja. Na naši seji se je pojavila tudi s strani Dijaške zveze zahteva, da je potrebno razmisliti o tem, da bi se vsa ta gradiva za celo celo osnovno šolo, da bi bila dostopna na enak način, kot so ti paketi v začetnih triadah, ko pač lahko si učenci sposojajo ta gradiva. Se pravi, da bi dosegli neke vrste standard brezplačnega osnovnega izobraževanja. Tako da potem se je pojavilo tudi vprašanje, kaj je s tistimi dodatnimi gradivi, ki niso splošni, se pravi, kjer so, kjer so vsebine vezane na, bom rekel neke lokalne posebnosti ali pač na te populacije s posebnimi potrebami. In tu, tu so pač predstavniki ministrstva in zavoda zatrjevali, da v tem delu pa niti ni nujno, da bo prihajalo do enakih presoj kot pri drugih gradivih, ampak da bodo lahko šole oziroma strokovni delavci to sami naredili. Se pravi, prihaja do neke, do neke dvojnosti v tej presoji.

Ključno vprašanje, ki se je postavilo, je bilo, koliko to spreminja ta postavka koncepta tega, da so, da so učitelji avtonomni v izbiri teh, teh gradiv, ker tu je bilo rečeno, da je bil, se pravi, leta 2005 trg liberaliziran, dejansko pa je šlo za to, da je takrat se odločilo, da se pač učbenike spusti, da učbeniki gredo skozi presojo, medtem ko se druga gradiva prepustijo avtonomiji učiteljev, da iščejo jih v naboru oziroma jih tudi sami, sami pripravljajo.

Se pravi, da se ta rešitev na nek način, bom rekel, omejuje, da ne bom rekel, načenja avtonomijo učiteljskega, učiteljskega poklica in ni tako nedolžna kot, kot izgleda sama po sebi in kot se prikazuje, da bo s tem seveda delo, s temi katalogi, ki bodo, ko bodo vzpostavljeni, vzpostavljeni, lažje. To so stvari, o katerih smo razpravljali, vsekakor pa, vsekakor pa predlagali, da se, da se, da se pač išče rešitve s temi opombami, da se objavi seznam učnih gradiv, ki v tem trenutku niso usklajena z učnimi načrti, kar bi omogočilo že v tem trenutku večjo preglednost v šolah in pa stabilnost in pa tudi zadovoljnost vseh vpletenih, tudi, se pravi učencev in učiteljev. Premisliti bi bilo potrebno tudi o dodatnem financiranju učbeniških skladov in ostaja tudi vprašanje, ki tudi ni dorečeno, nevtralnosti vseh teh komisij za potrjevanje različnih skladov. Drugje se govori o pač integriteti, medtem ko je treba vedeti, da tudi tu pravzaprav obstaja niz povezav, ki omogočajo potrjevanje oziroma ne potrjevanje določenih, določenih gradiv. Vse to so stvari, ki jih pač predlagana novela ne prinaša. Hvala lepa.