Ja, hvala lepa, lep pozdrav vsem prisotnim!

V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke so mi zaupali to prijetno dolžnost, da v imenu predlagatelja Slovenske demokratske stranke dodatno obrazložim predlog točke dnevnega reda, ki jo obravnavamo danes in ki se glasi: hitreje in ceneje do vozniškega izpita. Predlogi Slovenske demokratske stranke za odpravo čakalnih vrst in prepolovitev stroškov pri opravljanju vozniških izpitov.

V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke smo obravnavo te problematike, torej vedno dražjih vozniških izpitov in predolgih čakalnih vrst na opravljanje izpitnih voženj v posameznih izpitnih centrih vložili po tistem, ko je vladajoča koalicija Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica sprejela novelo zakona, ki v podrejen oziroma diskriminatoren položaj pri pridobivanju vozniških izpitov postavlja Slovenke in Slovence, državljane te države Republike Slovenije, ki živijo in delajo v Sloveniji in v Sloveniji, v slovenskih avtošolah opravljajo vožnje in vozniški izpit. Po spremembi zakona namreč državljani držav bivših republik nekdanje Jugoslavije, ki niso članice Evropske unije, ti državljani pa imajo običajno prebivališče v Sloveniji več kot leto dni lahko to vozniško dovoljenje, torej vozniško dovoljenje teh držav, ki niso članice Evropske unije zamenjajo za slovensko vozniško dovoljenje. Zdaj, potrebno je povedati, da so seveda stroški za pridobitev vozniškega izpita, če že vprašanje standardov zanemarimo, pa tudi to ni zanemarljivo, v teh državah bistveno, bistveno nižji in znašajo med 200 in 600 evri. V Sloveniji skoraj 2000 evrov, če upoštevamo, da skoraj noben ne naredi izpita prvič, in da so potrebne ponovitve. In dodatni stroški, dodatne ure vožnje in tako naprej, se ti stroški prej kot ne približujejo 2000 evrov, gotovo pa noben ne more narediti izpita vozniškega v Republiki Sloveniji za manj kot 1500 evrov. Torej slovenski državljani plačajo za vozniški izpit tri do desetkrat več kot državljani držav nekdanje Jugoslavije katerim ste omogočili pridobitev vozniškega izpita na neke vrste privilegiran način oziroma zamenjavo njihovega vozniškega dovoljenja.

Zdaj, drug razlog za sklic te seje s točko hitreje in ceneje do vozniškega izpita, predlogi Slovenske demokratske stranke za odpravo čakalnih vrst in prepolovitev stroškov pri opravljanju vozniških izpitov pa je birokratsko administrativna zapletenost pridobivanja vozniškega dovoljenja v Sloveniji, ki je v zadnjem obdobju dostopnost do opravljanja vozniškega izpita bistveno oddaljila. Preko zakonsko določenih 30 dni. Pristojni so treba povedati, tudi ob pomoči davkoplačevalskih sredstev nedavno z gasilskim ukrepom opravljanja izpitnih voženj tudi ob sobotah in nedeljah te težave nekoliko omilili, niso pa odpravljeni vzroki stanja, v katerem smo na tem področju danes.

V našem predlogu se omejujemo samo na pridobitev vozniškega izpita za vožnjo osebnega avtomobila, ker je teh primerov največ, čeprav je seveda problematika širša in bi jo bilo potrebno v prihodnje tudi celovito obravnavati, ampak namen te razprave danes in teh predlogov, ki jih dajemo, je ravno v tem, da se ti predlogi po razpravi potrdijo, sprejmejo, in da se na tej osnovi pripravi nabor ukrepov, ki bo omogočal boljšo dostopnost in manj zapleteno birokratsko administratiranje tudi za vse ostale kategorije vozniških dovoljenj. Zdaj že, ko smo obravnavali to novelo zakona, s katero je vladajoča koalicija, Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica omogočila to zamenjavo vozniških dovoljenj državljanom, ki niso državljani držav Evropske unije, smo v stališču povedali, da v Slovenski demokratski stranki ne nasprotujemo administrativno birokratskim poenostavitvam pri pridobivanju vozniških dovoljenj za Slovenke in Slovence, za državljane te države. Celo več, povedali smo, da smo pričakovali, da bodo taki predlogi bili ob tej noveli na mizi, ampak jih žal ni bilo, tako da interes pri tej noveli je bil nek popolnoma drugi. Poleg te diskriminacije, ki jo je uvedel, novela v bistvu rešuje težave. Nekaterih podjetij. In potrebno je povedati, da večina teh ljudi, ki bodo zdaj prejeli na podlagi te spremembe zakona vozniško dovoljenje Republike Slovenije niti ne bo delala v Republiki Sloveniji, ampak v drugih državah Evropske unije. Dostopnost do pridobitve vozniškega izpita v Republiki Sloveniji je v zadnjem času dosegla točko, ko ne izpolnjuje več osnovnih pričakovanj državljanov, tudi ne učiteljev v avtošolah, delodajalcev in nenazadnje predvsem mladih, ki želijo pridobiti vozniško dovoljenje. Osnovno vodilo, zagotavljanje pravočasnega, dostopnega in kakovostnega usposabljanja za nove voznike je vse težje dosegljivo, vedno dražje, številni kandidati pa se soočajo z ovirami, ki jim onemogočajo normalen, predvidljiv in finančno vzdržen proces pridobivanja vozniškega dovoljenja. Podatki kažejo na daljšanje čakalnih dob, na večanje stroškov, na regionalne razlike, v nekaterih območjih, kot veste, so bili opravljena območja, kjer se lahko izvajajo izpiti za pridobitev vozniških dovoljenj, posamezne občine in občani teh občin so pri tem tudi zaradi tega izrazito prikrajšani, s tem se tudi ta regionalna dostopnost nekako povečuje oziroma regionalne razlike se povečujejo in pojavljajo se številne administrativne težave in neskladja med normativnim okvirom, se pravi med zakonodajo, podzakonskimi akti in samim dejanskim izvajanjem. V posameznih okoljih se je recimo vzpostavila baje praksa, izhajajoč iz tega, da naj bi bila posamezna okolja, predvsem Ljubljana, prometno bistveno bolj zahtevna, ki so vzpostavila pravilo, da tudi 20 ur, ki jih zakon določa kot minimalno število opravljanje voženj, ni več dovolj in se je vzpostavilo pravilo, da je potrebno v teh centrih za pridobitev oziroma za pristop k opravljanju vozniškega izpita narediti v prvi fazi najmanj 30 ur praktične vožnje. Torej, ta čakalna doba, o kateri sem govoril prej, ki je že nekaj časa nazaj, v posameznih primerih ne samo presegala 30 dni, ampak je segala tam nekje do 150 dni, ni samo neprijetnost, temveč resna ovira za mlade, ki potrebujejo vozniško dovoljenje zaradi šole, službe ali vsakodnevnih obveznosti. In te zamude dokazujejo, da se obstoječa pravila ne izvajajo in da sistem ne more zagotavljati tistega, za kar je bil postavljen in kar je tudi določeno v veljavnih predpisih.

Zdaj, potrebno je tudi povedati, da seveda obstaja neka spletna stran, kjer so vse te stvari evidentirane in kjer stanje se ne prikazuje po tej spletni, na tej spletni platformi tako slabo, kot, kot dejansko je. Ker se posamezni termini, ko prihaja do odstopov od upravljanja, zapolnijo vmes. In seveda sistem evidentira potem tiste zapolnjene termine in zaradi tega so posamezne dobe krajše in ne presegajo teh formalnih ovir. Ampak to ne pomeni, da v sistemu ni administrativno birokratskih težav in da so te težave žal vsako leto večje, ne pa vsako leto manjše. In da je treba resno pristopiti k temu, da se te. Težave odpravijo.

Torej, tudi regionalne razlike, ki sem jih prej vmes omenil, postajajo vedno bolj izrazite. In dobro bi bilo dobiti tudi odgovor na vprašanje, zakaj posamezna okolja oziroma posamezni izpitni centri uvajajo še strožje kriterije, ki so že itak tri do desetkrat strožji kot jih določa evropska regulativa pri zagotavljanju minimalnih zahtev za dostopanje do opravljanja vozniškega izpita. Zdaj, ta direktiva, ki je bila nedavno prenovljena, Evropskega parlamenta in Sveta o vozniških dovoljenjih o spremembi direktive 2022/2561 Evropskega parlamenta in Sveta in uredbe 2018/1724 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi direktive 2006/126/ES Evropskega parlamenta in sveta in uredbe komisije 383/2012 ne določa minimalnega števila praktične vožnje v trajanju 20 ur, ta del teksta v trajanju 20 ur, je v tem našem predlogu žal izpadel, se opravičujem. Torej, ne določa tega, kar določa naša veljavna zakonodaja, da je potrebno za pristop k vozniškemu izpitu opraviti minimalno 20 ur praktične vožnje. Zaradi tega po našem mnenju ni nobene pravne ovire, ki bi državi preprečevala, da se razmisli o bolj fleksibilnih in dostopnih standardih. Kot sem povedal, evropski predpisi obširno določajo, predpisujejo te minimalne standarde, ki jih je potrebno zagotoviti v okviru presoje tako teoretičnega kot praktičnega znanja. Za dostop do opravljanja vozniškega izpita. Vendar kljub tem obširnim določbam je to minimalno število ur, ki ga evropska direktiva oziroma regulativa predpisuje 7 ur, 7 ur, tako za teoretični kot za praktični del izpita. In ne 20 plus, ne 20 plus 16 oziroma plus 24, kot to določa naša veljavna zakonodaja. 24 ur teorija in 20 praksa. Se pravi bistveno, bistveno večje število, minimalno število ur, ki ni verjetno v funkciji tega, da dejansko zagotovi potem presojo tega, ali je nek kandidat, kandidatka, ki pristopa k opravljanju vozniškega izpita sposoben samostojno voziti osebno vozilo ali ne, ker smo ljudje različni, se razlikujemo. In se seveda razlikujemo tudi po sposobnostih na različnih področjih, ne vem, nekateri med nami imajo večjo afiniteto do teoretičnih stvari, do pravnih zadev, nekateri so bolj praktiki, so vrhunski inženirji. In nekaj podobnega je tudi na področju vožnje vozil oziroma upravljanja vozil. Nekdo, predvsem mladi v sedanjem svetu za to, da bi rekel, obvladajo vozilo, da uspešno vozijo in da so sposobni voziti osebni avtomobil, ne potrebujejo niti 5ur vožnje, niti 5 ur vožnje. Zakaj bi jim predpisovali potem minimalno 20, da jih delajo potem na silo. Nekateri celo tako, da jih naredijo bolj na pol kot v polni meri, ker tega ne potrebujejo. Na drugi strani pa seveda, glejte, tudi če predpišete minimalno število 20 ur za nekoga, ki pa mu to ne leži, poznamo primere, so ljudje, ki tudi po 70 urah niso sposobni opraviti izpita in je seveda to stvar stroke, to je stvar učiteljev vožnje, ki morajo za vsak primer posebej, ko človeka imajo v avtomobilu, presoditi, ali je nekdo sposoben samostojno voziti ali ne, in za to vi ne potrebujete visoko postavljenih minimalnih standardov, potrebujete neke osnovne standarde in preko teh standardov mora biti potem stroka, se pravi šola vožnje tista, ki pove, kateri je tisti trenutek, ko je nekdo sposoben, da k izpitu pristopi. In zaradi tega ni potrebno vseh ostalih, da ne vemo, koliko jih je, ampak tisti, ki imate več izkušenj na tem področju, boste lahko tudi ta podatek dali, koliko je ljudi, ki so sposobni po nekaj urah vožnje samostojno voziti in opravljati vozniški izpit in zakaj bi vse te obremenjevali s tem nepotrebnim balastom, tako na praktičnem delu izpita, kjer je 20 ur, kot na teoretičnem, kjer je še huje, kjer je 16,5 ure, pa potem, če še zraven pripiše, seštejemo, pride 24 ur za teoretični del. Ob tem, da seveda v številnih državah niti ni nobenega tečaja, ampak se samo pristopi k izpitu oziroma so drugi načini. Tudi mi bi jih lahko ubrali in nekaj takega tudi v Slovenski demokratski stranki predlagamo. Prvič zaradi tega, da čim prej mlade usposobimo pravilnega obnašanja v prometu, poznavanja cestno prometnih predpisov, znakov, vsega ostalega, in da jih razbremenimo za ta del in da zmanjšamo ta časovni pritisk na opravljanje vozniških izpitov, ki se tudi zaradi tega dogaja, ker je tega ogromno in je sistem dejansko zelo globoko administriran in zbirokratiziran. Tako da v javnosti pa to seveda ni znano in pomotoma se v večjem delu javnosti ustvarja vtis, da je to obvezno minimalno število ur vožnje, ki je določeno pri nas na 20 praktične vožnje. In na preko 20 na teoretični del določeno zaradi evropskih pravil, kar pa ne drži. Torej iz tega razloga tudi ta predlog, da se pač ta obveza vsaj prepolovi, če je že ne zmanjšamo na evropsko regulativo, ki pomeni sedem mislim, da v taki situaciji, kot smo zdaj, ko je ta sistem vpeljan, na tako veliko število ur, seveda se tega ne da narediti po naši oceni, ampak je treba k tej zadevi pristopiti postopno. Smo pa prepričani, da prepolovitev tega števila ur na deset oziroma na 12, bi pomenila na eni strani bistveno administrativno razbremenitev v sistemu in bistveno pocenitev za posameznike.

Potrebno je tudi povedati, da največjo težavo tukaj kar se finančnega dela tiče seveda predstavlja ta strošek za mlade. To so v glavnem ljudje, ki so še šoloobvezni oziroma se izobražujejo na srednjih poklicnih šolah, naprej na višjih, visokih, na univerzi in seveda te stroške morajo kriti starši. To bremeni družinske proračune, to niso majhni izdatki. Zdaj, predstavljajte si neko družino, ki ima tri otroke enega za drugim, je to 6000 evrov v roku dveh, treh let, tako da to je kar zahtevna zadeva. Mimogrede, jaz se spomnim te situacije, ko smo govorili o cenejših kartah za dijake in študente v krizi leta 2012, ko je bila situacija, da bi bilo pač treba z Zujfom reševati državo, da ne bi prišla tako imenovana trojka in seveda se je na vseh področjih poraba racionalizirala, ampak na enem se pa ni. A veste, na katerem? Uvedli smo zelo poceni karte takrat za dijake in študente za javni prevoz, septembra, 1. septembra 2012, so se te karte tudi za desetkrat pocenile in potem je sledil ta sistem vpeljave IJPP, enotne vozovnice in tako naprej, je bil nadaljevanka tega postopka, ampak takrat smo izhajali točno iz tega, te vozovnice za tiste družine, ki so imele recimo dva ali pa tri šoloobvezne dijake, ki so uporabljali ta javni prevoz. In so bili recimo 70 ali pa 100 kilometrov oddaljeni iz Ljubljane, so mesečno predstavljale za družinski budžet okrog 2 do 3000 evrov stroška. Po tisti spremembi pa nekaj 10 evrov. In se da, če se želi, se da, ker takrat so tudi dijaki in študentje pristopili in so en del sredstev, ki se jim je namenjal za povračilo potnih stroškov pri štipendijah, ta sklad namenili za ta namen. Kljub temu, da smo imeli, bi rekel, zelo težko situacijo z racionalizacijo na različnih področjih in tukaj vidimo, da na tem področju bi se moralo poiskati možnost, da se za te mlade, predvsem za tiste, ki pristopijo v sistem pridobivanja vozniškega dovoljenja s 16 letom, torej tisti, ki so potem do 18. leta, imajo vožnjo s spremljevalcem, da bi bilo tem potrebno dati neke ugodnosti, da bi bilo tega čim več, da bi praktično čim več, da ne rečem vsi, ki želijo pridobiti izpit, v ta sistem vstopili čim prej. In zaradi tega nekateri predlogi potem v nadaljevanju v tej smeri.

Zdaj, koliko stane pridobitev vozniškega izpita za osebni avtomobil v Republiki Sloveniji? Kot sem povedal, vsaj dvakrat preveč oziroma blizu 2000 evrov. To tabelo, da je ne ponavljam, imate v predlogu za sklic te seje in obravnavo te točke je razdelana po posameznih postavkah. Mislim, da nekatere stvari so še celo podcenjene. Tu gledam zdravstveni pregled, tukaj mislim, da je strošek celo višji. Ampak to ni toliko pomembno. Največji strošek je seveda teh 20 ur, ker so ure vožnje drage. Ure vožnje so seveda drage. Tudi zaradi tega, ker je vladna politika v tem mandatu vse stroške povečala, dvignila davke, odpravila davčno reformo. Zaradi tega, ker je bila odpravljena, se niso povečale neto plače, ampak pol, s spremembo so se bruto, bruto plače povečale, s tem so se povečali stroški, uvedena je božičnica, davek na dolgotrajno oskrbo. Skratka, ni da ni, stroški so se povečali, gorivo in tako naprej. In je normalno, da tudi tisti, ki te storitve opravljajo, za izobraževanje novih voznikov, pač ne morejo teh stroškov verjetno kaj bistveno znižati, ker je politika pač vlade, žal, zadnja tri leta napačna. Stroške na različnih nivojih povečevala, namesto, da bi jih, kar se tiče davkov in vsega ostalega, limitirala in skozi to limitacijo tudi omogočila, da se ne bi povečevali in stroški tega, konkretno izpita in cene vrtcev in vse ostalo, kar se zdaj v zadnjem obdobju povečuje in vse bremeni družinske proračune in ljudi.

Zdaj ti stroški po tem pregledu, ki smo ga opravili, uvrščajo Slovenijo med dražje države v Evropi, ko govorimo o pridobivanju vozniškega dovoljenja za osebni avtomobil, seveda, če upoštevamo te stroške v primerjavi s plačami. Ampak tudi če ne upoštevamo teh stroškov v primerjavi s plačami, so ti stroški bistveno višji od nekaterih držav, recimo Poljska okrog 500 evrov, Portugalska 800, Malta 900 in tako naprej. Če pa upoštevamo še primerjavo držav, kjer je nominalni znesek mogoče enak ali pa višji kot v Sloveniji v primerjavi z njihovimi plačami, pa so stroški v Sloveniji gotovo med najvišjimi, če ne celo najvišji, če upoštevamo, da praktično zelo malo kandidatov izpit, tako teoretični kot praktični, naredi brez ponovitev. In ko pride do ponovitev, verjetno veste, kako sistem deluje. Sistem deluje tako, da je pač treba pri teh ponovitvah nekaj zaslužiti, pa kandidat, ki ni naredil, se mu svetuje, daj še 4 ure naredi, pa tako naprej in se te ure pol ne berejo, vsaka ura je pa 42 evrov.

Zdaj, kot sem povedal, je bila pred kratkim potrjena ta novela zakona glede zamenjave vozniških dovoljenj. In tukaj v gradivu imate tudi preglednico za Srbijo, Bosno in Hercegovino, Črno goro, Severno Makedonijo in Kosovo med 250 in 600 evri sta vozniški izpit v teh v teh državah. Zdaj pri dostopnosti do opravljanja vozniškega izpita za mlade s 16 letom je ena izmed stvari, kjer bi po našem mnenju morala biti postavljena drugače. In tukaj mislim, da bi morala tudi država pomagati pri tem, da bi bila to neka motivacija za mlade, da bi se v ta sistem čim prej vključili, da imamo sistem, ko mora nekdo, ki začne pri 16 pa pol vozi s spremljevalcem, pa potem dobi vozniški izpit pred 21 letom obvezno narediti tečaj varne vožnje. Bolj pametno bi bilo, da se tega kandidata pri 16 pošlje na poligon, takrat ga je treba poslati, preden se ga pošlje na cesto. In to bi morala plačati država kot spodbudo iz sredstev za preventivo je zgolj v cestnem prometu. Mislimo, da bi bil ta sistem bistveno boljši in da bi omogočil, da bi se tudi bistveno več mladih odločalo, da bi čim prej, se pravi s 16 letom vstopilo na to pot. Kaj pa ta pot pomeni? Verjetno imamo vsi neke izkušnje tudi v okviru družine in gotovo te izkušnje govorijo, da nekdo, ki vstopi na to pot s 16. letom, dobi bistveno več izkušenj in je bistveno bolj siguren voznik potem pri 18. letu kot nekdo, ki stopi na to pot šele z 18. letom. Je seveda odvisno tudi od tega, koliko se starši pri tem potrudijo ali pa tisti, ki so določeni za spremljevalca, ampak večinoma se. In ta sistem je dober in bi ga bilo potrebno nadgraditi, ohraniti in materialno podpreti. In s tem bi se bistveno tudi pocenili na eni strani stroški in na drugi strani bi se tudi zmanjšala potreba po velikem številu ur v številnih oziroma v posameznih, v posameznih primerih. Zdaj, v tem gradivu je tudi preglednica glede števila teh izvedenih postopkov tako teoretičnega kot praktičnega usposabljanja in koliko, koliko je teh ponovitev v posameznih primerih in vidite, da so številke kar zaskrbljujoče. Jaz mislim osebno, pa tudi v okviru Slovenske demokratske stranke, da niso naši mladi tako nesposobni, intelektualno nerazviti, da bi bilo res potrebno tolikokrat ponavljati teoretični del izpita, da je nekje drugje odgovor, da so te testne pole malo čudno zastavljene in da bi jih bilo potrebno resetirati. In da če je odgovorov, da je eden, dva, trije ali štirje pravilni in da ne ve kandidat ali so to štiri, tri ali dva, so lahko te stvari dostikrat zavajajoče. In verjetno obstaja statistika tega in pregled, kaj to pomeni in ko se to pogleda, se ugotovi, da ni neka normalna situacija, da 50 procentov tistih, ki prvič naredijo, morajo ponavljati. Cirka 20 tisoč jih naredi prvič, 11 tisoč jih mora ponavljati, pol pa še naprej 4 več kot štirikrat. In bi bilo dobro narediti preizkus. Zdaj ne vem, če še obstaja, včasih je obstajalo na spletu, da si šel sam lahko izpolniti te obrazce za teoretični del izpita. Pojdite tisti, ki ste tam na izpitnem centru, pa jih izpolnite tako sami zase, pa me zanima, če boste vsi naredili prvič. Mi smo naredili ta preizkus v eni ožji ekipi pred štirimi leti, pa niti eden od petih ni naredil prvič, tudi jaz ne. Pa nisem slab voznik, glejte, moram priznati, hvala bogu zaenkrat. In to je problem, a veste, to je problem, ker je, ker ta sistem teoretičnega znanja ne želi iz kandidata potegniti tisto pravo znanje najboljše, da obvlada cestno prometne predpise, da ni v dilemi, ko vidi nek znak in da ve, kako se obnašati, ampak naredi zmedo. In kar je najhujše, potem ko dvakrat pade, še je to za nekega mladega človeka zelo taka, bom rekel, deprimirajoča situacija, ne, ni najbolj prijetno. Še posebno tisti, ki vozijo dve leti oziroma eno leto, ajde, eno leto, eno leto pa pol s spremljevalcem, potem komaj čakajo, da bodo lahko sedli za volan in samostojno peljali, ne, in se jim potem te stvari dogajajo. Iz takih ali drugačnih razlogov, v veliko primerih pa ne zaradi tega, ker ne bi bili sposobni uspešno voziti oziroma opravljati osebnega vozila. In v tej smeri tudi izhajajoč iz teh številk, ki so tukaj v preglednici, gredo tudi ti predlogi za administrativno-tehnične, če želite temu tako reči, posodobitve tega sistema.

Torej ta sistem po mnenju Slovenske demokratske stranke potrebuje neko prenovo. Najprej evalvacijo, gotovo, ampak tej evalvaciji bi morala hitro slediti neka pametna, razumska prenova. Mislimo, da bi ga bilo potrebno preusmeriti iz sedanjega pridobitniškega načina v način omogočanja pridobitve vozniškega dovoljenja v razumnih rokih, brez nepotrebnega administriranja in birokratiziranja, v sistem opolnomočenja mladih in ostalih za varno vožnjo ob razumnih stroških. In sistem mora po našem mnenju tudi finančno za neko finančno spodbudo, ki ni ne vem kako visoka resnici na ljubo, je pa to strošek za mladega gotovo visok. Glede varne vožnje, ki sem ga prej omenil, spodbujati mlade, da v čim večjem številu vstopijo v sistem že s 16. letom in ne z 18. ali pa kasneje. Torej povečane čakalne, podaljšane čakalne dobe, previsoki stroški in neenakomerne regionalne obremenitve, interna pravila posameznih izpitnih centrov - - domnevna interna pravila, neskladnost poteka usposabljanja pri starostni skupini 16-letnikov, dodatni stroški varne vožnje in visoko povprečno število ur vožnje so te težave, ki ne vplivajo le na posameznika, temveč siromašijo družinske proračune, zaradi dvomljivih standardov pa povzročajo tudi slabo voljo pri posameznikih, kar sem omenil prej. Torej, brez učinkovitih ukrepov se bo po našem mnenju stanje samo še zaostrilo, kar pomeni, da mladi do vozniškega dovoljenja ne bodo mogli dostopati normalno, pravočasno, tako kot bi bilo prav in sistem bo počasi začel izgubljati svojo temeljno funkcijo. Zna se pa tudi zgoditi, da se bodo dogajali kakšni obvodi, kar bi bilo pa najmanj primerno in ne sme se tudi spregledati, da se predpisi na številnih točkah ne izvajajo v skladu z namenom in obveznostmi, ki so jasno določeni na tem področju. Je treba tudi poudariti, da gre za vprašanje, glede na to, da imamo izrazito podhranjen javni potniški promet, gre za vprašanje, ki neposredno vpliva na mobilnost prebivalstva, na dostopnost do zaposlitve, šolanja, poklicev, predvsem pa vpliva tudi na zaupanje ljudi. V delovanje javnih storitev oziroma javnih sistemov.

Zdaj, ko smo to razpravo odprli dober teden nazaj, niti ni tako dolgo, so se seveda takoj začeli slišati glasovi o tem, da mi v Slovenski demokratski stranki s tem, kar predlagamo, znižujemo standarde na področju dostopa oziroma pridobivanja vozniškega izpita in da to zniževanje standardov bo povzročilo več nevarnih situacij v prometu in tako naprej. Kar seveda ne drži iz več razlogov. Prvič, ne drži zaradi tega, ker če bi bilo temu tako, potem bi bili tudi standardi v okviru celotne Evropske unije bistveno strožji, pa niso; prej sem povedal, minimalni standard 7 ur tako za teorijo kot za prakso. In na drugi strani tudi, če se postavi nek standard, je še vedno v veljavi vse ostalo, kar določa tako evropska regulativa kot slovenska zakonodaja, to je pa to, da lahko nekdo k opravljanju vozniškega izpita pristopi šele takrat, ko učitelj vožnje ugotovi, da je za to sposoben. In pri nekom lahko to ugotovi po 5 oziroma predlagamo 10 ur, po 10 urah, pri nekom po 15, pri nekom pa tudi po 70 ne. In tako tudi, v kolikor do te spremembe pride, ostaja, omogoča pa ta sprememba vsem, ki tega ne potrebujejo, prepolovitev stroškov za opravljanje vozniških izpitov, dodatni ukrepi s področja razbremenitve administracije, pa tudi lažja dostopnost do samega upravljanja. Zdaj, glede tega bi pa vseeno en primer pokazal, ki nam, če želimo razumsko razsojati, pove zelo veliko. Glejte, v Sloveniji lahko dobite izpit za vožnjo tega čolna, ki je dolg nekaj manj kot 24 metrov, je v bistvu že neka manjša jahta, vidite, za 500 evrov. Za 500 evrov, ne. Imate izpit za neko napravo za navigacijo, pa še on ostali del izpita, ki se mu reče praktični in teoretični, ampak praktičnega ni praktično nič. Izpit za ta čoln se dobi brez, da bi čoln videli, ne takega, onega malega sedemmetrskega ali pa še manj, brez da bi vanj vstopili, za 500 evrov. Ta čoln je vreden nekaj milijonov evrov. Vozniški izpit za vožnjo tega avtomobila pa stane štirikrat toliko kot stane ta avtomobil, štirikrat toliko. To velja v Sloveniji. In če pogledamo ta dva pravilnika, ki določata opravljanje izpita za te čolne, kjer imamo dve kategoriji, do 7 metrov pa nad 7 do 24 in tisti do 7 je še cenejši, ne, je tam okrog 200 evrov za čoln do 7 metrov, pa 7 metrov že kar lep čoln, ne tisti, ki se s tem ukvarjate, jaz se ne, to je že kar lep čoln, lepa jadrnica. Za 200 evrov je nek izpit. Če gremo pogledati še ostale primerjave, kaj ugotovimo? Da ni potreben noben obvezni tečaj za ta čoln, samo na izpit lahko pristopiš in ga opravljaš. Noben obvezen tečaj. Da lahko ta izpit, ki se mu reče teoretični in praktični, za ta čoln traja maksimalno 30 minut, koliko pa traja za vozilo teoretični pa praktični, verjetno kaj več kot 30 minut. Pa mi zdaj povejte, kaj je večja nevarnost za tako ali drugačno varnost v prometu, opravljanje te ladje, vredne nekaj milijonov evrov, ali vožnja avtomobila. Pa ne govorim, da bi bilo potrebno standarde zmanjševati ali pa dvigovati, ker jaz sem prepričan, da nihče, ki ima tak čoln, ga ne bo šel vozit, preden se ne bo za vožnjo usposobil. Ampak mu država tega kot obveznost ne predpisuje, mar ne. Če pa tega ne bo sposoben, bo pa nekoga najel, če ima nekaj milijonov evrov za tak čoln, da bo ta čoln tudi peljal. Zakaj pa bi bilo potrebno pri mladih, pri tistih, ki niti nimajo lastnih prihodkov in ki so sposobni voziti z manjšim številom ur kot 20, obvezno predpisovati najmanj 24 ur teorije in najmanj 20 ur praktične vožnje, če to ni potrebno. In zakaj ne bi v naš šolski sistem, ki je dober in ki ima te stvari že vključene to kar se tiče cestno prometnih predpisov, posodobili in vključili v šolski sistem in s tem, ko bi bilo to vključeno, bi vsi ti lahko dobili potrdilo, da lahko k teoretičnemu izpitu brez dodatnih administracij pristopajo.

Tako da izhajajoč iz vseh teh razlogov smo v Slovenski demokratski stranki predlagali oziroma predlagamo Ministrstvu za infrastrukturo, da pripravi ustrezne spremembe predpisov s katerimi se bo vzpostavil učinkovitejši in sodobno podprt sistem logistike pri razporejanju izpitnih voženj s ciljem razbremenitve predsednikov izpitnih centrov in povečanja števila izvedenih izpitnih voženj, da se bodo spremenile te administrativno birokratske zahteve, ki po nepotrebnem obremenjujejo tiste, ki bi bili, katerih delo je neobhodno potrebno pri presoji ali je nek kandidat sposoben samostojno voziti ali ne in zaradi tega je dovolj, če je na tem teoretičnem delu vozniškega izpita prisoten en izpraševalec, ni potrebno, da jih je več, ostale kapacitete se lahko izkoristijo na terenu. Poenostaviti je potrebno, kot sem omenil, ta postopek poenostaviti, odpraviti je treba te, kako bi rekel, te nesmisle in te dvoumnosti v tem postopku, tako da ne bodo posamezniki v dilemi, kako in na kakšen način naj na tem teoretičnemu izpitu na vprašanja odgovarjajo, in s tem naj se poveča jasnost, transparentnost, pa tudi pravičnost preverjanja znanja. Predlagamo, da se v okviru šolskega kurikuluma, tam kjer že to obstaja, je potrebno samo stvari na ustrezen način dopolniti, prenoviti, ampak sistemsko je pa potrebno vzpostaviti sistem usposabljanja za pravila v cestnem prometu, da bo enostaven, to kar je zdaj teoretično usposabljanje za vožnjo vozil, osebnih vozil v okviru šolskega sistema v srednjih in poklicnih šolah na ta način, da se v ta del vključi tudi usposabljanje iz prve pomoči in je ta del potem opravljen del teoretičnih znanj za nadaljevanje praktičnega dela izpita. Ta prva pomoč, kot vemo, jo je treba plačati, tako tečaj kot pristop k izpitu in v večini kurikulumov se ta znanja že tako in tako posredujejo in jih niti ni potrebno kaj bistveno nadgrajevati.

Zdaj, nekaj je mogoče narediti tudi na področju zdravniških spričeval, predvsem tam, kjer se dejansko dogajajo čudne stvari ali pa, oprostite, neumnosti. Kdo rabi zdravniško spričevalo, ki je iste vrste zahtevnosti kot za vozniški izpit, ne vem, za neko službo.

In ima in vid in sluh in psihološko testiranje, pa mu nič ne pomaga, tudi če ga naredi en mesec prej, mora iti delati posebej za vozniški izpit to zdravniško spričevalo, ampak to je bolj, bom rekel, ne toliko stroškovni del razbremenitve kot bolj administrativni del, ker so tudi na tem področju čakalne vrste in se sistemi po nepotrebnem s tem obremenjujejo.

Potem je predlog, da se stroški tečaja varne vožnje za vse, ki k opravljanju izpita pristopijo 16 letom starosti pokrivajo iz javnih sredstev za preventivo in vzgojo v cestnem prometu, in da se ta varna vožnja opravi na poligonu najprej, preden kandidat začne z upravljanjem praktične vožnje, z učiteljem vožnje na cesti. In predlagamo glede na določbe evropske regulative, ki te standarde postavlja na 7 ur za teorijo in prakso, da se sedanji sistem slovenski, kjer je 20 plus 24, prepolovi, s čimer se za tiste, ki teh dodatnih ur vožnje ne potrebujejo, prepolovijo stroški vozniškega izpita, sprostijo pa se proste kapacitete za vse ostale, ki te vožnje potrebujejo in se tudi s tem odpravijo te čakalne vrste na pristop k vozniškemu izpitu. Tako da v skladu s tem v Slovenski demokratski stranki predlagamo, da odbor po opravljeni razpravi sprejme sklep, ki ga imate v pisnem predlogu tega gradiva za obravnavo točke Hitreje in ceneje do vozniškega izpita - predlogi Slovenske demokratske stranke za odpravo čakalnih vrst in prepolovitev stroškov pri opravljanju vozniških izpitov. In tega ne bi še enkrat bral, ker je v gradivu in verjamem, da ste si vsi to prebrali. Vidim, da je koalicija tukaj predlagala štiri sklepe. Jih bom prebral, pa potem v nadaljevanju še te predloge pokomentiral. Hvala lepa.