Hvala lepa.

Predlog novele predstavlja pomemben korak v razvoju socialne države, ki se zavestno odmika od samodejnega vključevanja v institucije in v središče postavlja človeka, njegove potrebe in pravice do izbire. Njegovo temeljno izhodišče je preprosto: institucionalno varstvo ne sme biti več privzeta ali edina rešitev, kadar se posameznik ali družina znajde v stiski. Ključna sistemska novost zakona je uvedba dveh novih socialnovarstvenih storitev, podpore v skupnosti za odrasle ter podpore v skupnosti za mladoletne osebe do 18. leta. Obe storitvi jasno ločujeta bivanje od podpore. Dom posameznika ni več institucija, temveč skupnostno okolje, v katerem živi, strokovno pomoč pa se prilagaja njegovim dejanskim potrebam. Posebej pomemben del zakona je ureditev podpore v skupnosti za mladoletne osebe do 18. leta. Ta rešitev je rezultat neposrednega dialoga s starši, stroko in nevladnimi organizacijami ter jasne politične odločitve, oblikovane ob podpori ministra in predsednice Državnega zbora. Prvič se sistemsko vzpostavlja brezplačna, iz državnega proračuna financirana storitev za otroke z najtežjimi oblikami invalidnosti, avtizmom in hudimi kroničnimi boleznimi ter njihovimi družinami. Namen te ureditve je razbremeniti družine, preprečiti institucionalizacijo otrok zgolj zaradi izčrpanosti od staršev ter omogočiti, da otroci ostanejo doma oziroma se vrnejo v domače in skupnostno okolje.

V dosedanji razpravi je bilo veliko pozornosti namenjene tudi določbi o časovnem odlogu vezanem na 1. september 2028; s tem datumom se preneha avtomatično zapolnjevanje sproščenih mest v institucionalnem varstvu, sistem pa se razvojno usmeri v zagotavljanje in krepitev podpore v skupnosti za nove vključitve. Bistvo te določbe je treba jasno razumeti. Časovni odlok ne pomeni zapiranja institucij, ne pomeni prisilnih selitev in ne posega v pravice oseb, ki so že vključene v institucionalno varstvo. Vmesno obdobje pa je namenjeno prav temu, da se sistem razvije, spremlja in po potrebi prilagodi v korist uporabnika. Nihče, ki danes živi v instituciji, zaradi tega zakona ni zavezan k preselitvi, prav tako zakon ne posega v delovnopravni položaj zaposlenih. Časovni odlog pomeni spremembo razvojne usmeritve sistema - institucionalno varstvo po tem datumu ni več privzeta rešitev za nove primere, namen določbe pa je preprečiti nadaljnje avtomatično obnavljanje institucionalnih kapacitet in zavezati državo, da razvije in zagotovi ustrezne, varne in strokovno podprte oblike podpore v skupnosti. Gre za varovalko, ki sistem usmerja naprej, ne za ukrep razgradnje obstoječih storitev. Za odrasle osebe Zakon omogoča postopno in prostovoljno prehajanje iz institucij v skupnost, podporo pri vsakdanjem življenju, vključevanju v okolje, preselitvah ter dvigu kakovosti življenja. Pomembna novost je tudi ustrezna umestitev podpore v drugi družini kot oblike skupnostne podpore in ne več kot institucionalnega varstva. S tem se krepi raznolikost in dostopnost storitev, ter zmanjšuje odvisnost uporabnikov od ene same oblike oskrbe. Novela Zakona o socialnem varstvu ne ruši sistema socialnega varstva, temveč ga postopno preoblikuje, ohranja obstoječe pravice, stabilnost in varnost, hkrati pa preprečuje, da bi se prihodnji razvoj vračal v modele, ki ljudi zapirajo institucije zgolj zato, ker drugih rešitev ni. Gre za zakon, ki ne izbira med institucijo in skupnostjo na ideološki ravni, temveč ustvarja pogoje, da skupnostna podpora postane realna, varna in dostopna možnost. Prav v tem je njegovo bistvo in njegova dolgoročna vrednost. Zakon bomo v Poslanski skupini Levica soglasno podprli.