Spoštovana predsedujoča, spoštovane poslanke in poslanci, hvala za priložnost, da danes predstavim smoter in pa tudi ključne rešitve predlaganih sprememb Zakona o socialnem varstvu.

Naj začnem jasno: pred nami je eden najpomembnejših zakonov na področju socialne politike v zadnjih letih. Ne zato, ker bi bil tehnično zahteven, ampak zato, ker popravlja krivico, ki se je v našem sistemu kopičila že desetletja. Ta zakon ne uvaja zgolj novih storitev, ampak spreminja tudi logiko sistema in z njim socialno varstvo vračamo tja, kamor sodi, k ljudem in njihovim potrebam in v skupnost. Zakaj ta zakon zdaj? Ker smo kot družba predolgo dopuščali, da so ljudje z oviranostjo, starejši in otroci z najtežjimi zdravstvenimi stanji živeli v sistemu, ki jim ni priznavala osnovne pravice, pravice do življenja v skupnosti. V Sloveniji že od 90 let obstajajo skupnostne oblike bivanja. Stanovanjske skupine, individualna stanovanja, bivanje v drugi družini in nastale so iz prakse, iz človečnosti, iz prizadevanj staršev, zaposlenih v zavodih in nevladnih organizacij, a zakonodaja jih je ves ta čas obravnavala kot institucije. In kakšen je rezultat? Dostikrat absurdne in neživljenjske zahteve na terenu. Ljudje v majhnih stanovanjih niso smeli kuhati, stanovanja so morala izpolnjevati pravila velikih zavodov. Izvajalci so pogostokrat morali delati na robu zakonitosti in sistem je kaznoval tiste, ki so želeli delati prav. Hkrati pa smo desetletja gledali tudi stran od družin, otrok z invalidnostjo in hudo bolnih otrok. Starši so ostali doma, izčrpani, brez sistemske podpore. Podatki so jasni. Velika večina teh družin nima izbire. To ni osebna zgodba, to je sistemski neuspeh, za katerega mora odgovornost prevzeti skupnost. Tu bi dodal še jasno opozorilo mednarodnih institucij. Odbor Združenih narodov za pravice invalidov, evropske agencije in domače institucije nas že leta opozarjajo, da je Slovenija na tem področju zaostajala, v nekaterih primerih tudi resno kršila človekove pravice.

Današnja zakonodaja je sprememba in je odgovor na to stanje. Prvič v zgodovini uvajamo podporo v skupnosti kot samostojno socialno varstveno storitev za odrasle. To pomeni, da lahko ljudje živijo v običajnih domovih, v manjših stanovanjskih enotah in tam dobijo podporo pri vsakdanjem življenju, pri skrbi zase, gospodinjstvu, vključevanju v okolje ali preselitvi iz institucije.

Ključna sprememba je jasna ločitev med bivanjem in storitvijo. Človek ne izgubi doma, če zamenja izvajalca pomoči. To ni neka tehnična podrobnost, to je vprašanje dostojanstva in varnosti.

Drugič. Zakon prvič sistemsko uvaja podporo v skupnosti za otroke in njihove družine, cilj tega je preprost, da otrok lahko ostane doma, da družina dobi resnično pomoč. In da se otrokom omogoči vrnitev iz institucij v skupnost. Te storitve bodo za družine brezplačne, ker skrb za otroke z najtežjimi potrebami ne sme biti odvisna od debeline denarnice.

Urejamo tudi institut druge družine in omogočamo pluralnost izvajalcev, torej javnih zavodov in nevladnih organizacij v javnem interesu. Ne zaradi ideologije, ampak zato, ker več izbire pomeni več kakovosti in več varnosti za uporabnike. Ta zakon vzpostavlja pravni temelj za deinstitucionalizacijo. Ne zapiramo zavodov čez noč. Gradimo nove možnosti postopno in odgovorno v skladu z mednarodnimi zavezami.

Spoštovane poslanke in poslanci. V enem mandatu odpravljamo dolgove, ki so se kopičili 30 let, dolgove politik, ki so socialno varstvo prepogosto razumeli kot trg. Mi ga razumemo kot javni sistem solidarnosti. Za otroke pomeni ta zakon pomoč, za družine pomeni razbremenitev, za starejše pomeni možnost, da ostanejo doma, za državo pomeni izpolnjevanje človekovih pravic, za družbo pa pomeni korak k večji človečnosti. V imenu uporabnikov in uporabnic se vam že vnaprej zahvaljujem za podporo. Hvala.