Spoštovana gospa predsednica, dr. Vida Čadonič Špelič, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci in spoštovani vsi ostali prisotni. Vse skupaj vas prav lepo pozdravljam!

Tukaj sem danes z namenom, da se vam predstavim kot kandidatka za ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Sem Irena Šinko. Po poklicu sem univerzitetna diplomirana kmetijska inženirka in univerzitetna diplomirana pravnica. Moj rojstni kraj so Šalovci, kjer sem obiskovala tudi osnovno šolo. Po končani osnovni šoli sem obiskovala šolanje na srednji kmetijski šoli v Rakičanu, nato pa študij na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, oddelek za zootehniko in kasneje še na Pravni fakulteti v Mariboru. Povedati moram še, da so Šalovci na skrajnem severovzhodu Slovenije.

Delovne izkušnje sem si nabirala kot tehnolog v mešalnici krmil, kmetijska inšpektorica, učiteljica strokovnega predmeta živinoreje, vodja oddelka za kmetijstvo in gospodarstvo na Upravni enoti Murska Sobota, direktorica Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in višja svetovalka za področje okolja in prostora na isti upravni enoti.

Na kratko bi podala osnovne informacije o ministrstvu za vodenje katerega kandidiram.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano skupaj z organi v sestavi ministrstva, to so Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge, Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ter inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zaposluje nekaj čez tisoč javnih uslužbencev, torej nekje tisoč 52 in je tako po obsegu zaposlenih kot tudi po proračunu zelo obsežen sektor. V okviru ministrstva delujejo še posvetovalna telesa in varuh v odnosu v verigi preskrbe / nerazumljivo/. Javni zavodi v pristojnosti ministrstva so Zavod za gozdove Slovenije, Zavod za ribištvo, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ter inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije.

Prepričana sem, da ste z vsemi osnovnimi podatki kar se tiče kmetijstva, gozdarstva in prehrane seznanjeni, zato jih jaz tukaj ne bi ponavljala, če bo pa karkoli potrebno pojasniti, bomo pa potem kasneje povedali. Poleg strateške funkcije pridelave in predelave hrane, ki jo ta resor ima, ima slovensko kmetijstvo, živilsko predelovalna industrija in gozdarstvo tudi zelo pomembno okoljsko in prostorsko vlogo. Resor ni odvisen sam od lastnega delovanja, ampak od zunanjih dejavnikov, ki zelo močno lahko pretresejo ta resor. To so velika nihanja cen na trgu, potem izbruhi bolezni in škodljivcev, neugodni naravni pojavi, neugodne vremenske razmere in v zadnjem obdobju tudi vojna v bližini, v naši regiji. Naš temeljni cilj mora biti, da zagotovimo bodočim rodovom zdravo okolje ter dovolj čistih naravnih resursov, kot sta voda in zemlja, za njihovo preživetje. Z ozirom na sedanjo situacijo pa bi vam rada predstavila prihodnost slovenskega kmetijstva tako kot ga vidim sama in podala točke prioritete.

Kmetovanje v Sloveniji mora biti trajnostno s poudarkom na ekonomsko učinkovitost pridelave, varovanja okolja in pa socialni vzdržnosti. Hrana naj bo pridelana na čim bolj lokalno, varno in na tradicionalen način. Oskrba mora biti nemotena in z večjo dodano vrednostjo. Vzpostaviti moramo učinkovit nadzor nad izvorom hrane. Kmetijsko pridelavo moramo spremeniti na način, da bo okolju prijazna, raba naravnih virov ne sme imeti škodljivih posledic, ostane naj klimatsko nevtralna in pa ohranjati moramo biodiverziteto. Razvijati je potrebno tudi nove trajnostne načine kmetovanja z namenom uporabe zmanjšanja mineralnih gnojil ter fitofarmacevtskih sredstev ter povečanim vnosom organskih snovi v tla. Po drugi strani pa vemo vsi, da imamov Sloveniji tudi velik delež površin, ki so zaščitene, tako Natura 2000, vodovarstvena območja in pa krajinski parki. Na teh področjih pa bo potrebno spodbujati ekološko kmetovanje in temu prilagoditi ustrezne podpore. Cilj nam torej mora biti, da povečamo samooskrbo hrane v Sloveniji, znanega porekla in čim več te hrane mora priti tudi v javne zavode. Podpirati moramo promocijo lokalne pridelane hrane in tudi njeno kakovost.

Poudariti je treba, da je zelo pomembna tudi krepitev pravičnega partnerskega sodelovanja med vsemi deležniki v agroživilski verigi in njihova konkurenčnost. Cilj je torej, da povečamo dodano vrednost pri vseh deležnikih z največjim deležem pri primarnih predelovalcih, ker so ti ponavadi najšibkejši člen na trgu kot pogajalec. Spodbuditi je potrebno druge oblike povezovanja horizontalne kot vertikalne, še posebej pa menim, da je potrebno povečati prodajo neposredno na kmetijskih gospodarstvih.

Poudarek mora biti tudi na socialni vzdržnosti. Verjetno vsi dobro poznate, da nekatera območja v Sloveniji se praznijo, starajo, število prebivalcev upada. In posledica tega je potem tudi opuščanje kmetijskih pridelave in zaraščanje površin. Zato bo potrebno krepiti podeželje, omogočiti visoko kakovost življenja na podeželju, predvsem pa kmetom in pa kmetovanju dvigniti ugled v družbi. Vzpostaviti je potreben pravičen odnos med podeželjem in mestom ter na podeželju ustvarjati nova delovna mesta ter razvijati ekološki turizem. Za izvedbo navedenega bo potrebno pripraviti nacionalni program samooskrbe s hrano in določiti cilje, kjer bodo posamezni sektorji lahko podprti z neposrednimi plačili in plačili programa razvoja podeželja.

Zgoditi se nam mora tudi generacijski preboj. Slovenija je specifična in raznolika. Tako imamo na eni strani kmetije, kjer je razvoj tehnološko vrhunski, digitaliziranih kmetijskih gospodarstev s konkurenčno pridelavo in prirejo, na drugi strani so pa to manjša kmetijska gospodarstva, ki so pomembna za ohranjanja kmetijstva na območjih z omejenimi dejavniki in pa za poseljenost. Tako eni kot drugi morajo preživeti, torej morajo biti ekonomsko učinkoviti in imeti podjetniško miselnost in le s posamezniki in posameznicami, torej mladimi, ki bodo podjetni, ki se bodo znali povezovati na različnih področjih bomo lahko presegli preboj. Zato je potrebno, da se kmetijska gospodarstva prenašajo na mlajše generacije in pri tem ne smemo prezreti socialno varnost tudi tistih, ki to prenašajo. Povedati pa moram za informacijo, povprečna starost nosilca kmetijskega gospodarstva danes je 62 let, kar se vsi strinjamo, da morajo mladi prevzemati. Menim, da mora biti podeželje tudi tako zanimivo, da bodo mladi iz mestnih okolij prevzemali opuščene kmetije in jih ponovno oživljali, kmetovali na teh kmetijah, kajti veliko je na podeželju, v vaseh kmetij, ki so zaprte, prazne in jih nihče ne obdeluje. Cilj nam torej mora biti, da znižamo starostno strukturo nosilcev kmetijskih gospodarstev. To bomo pa lahko dosegli, če bomo izvajali že sprejeti Akcijski načrt dela z mladimi, s prilagoditvijo intervencij znotraj skupne kmetijske politike, da bodo imeli mladi višje bonitete z intervencijami znotraj programa razvoja podeželja, kar bo na podeželju omogočilo tudi takšno infrastrukturo, da bodo mladi želeli tam živeti.

Ohraniti je treba tudi obseg kmetijskih zemljišč in njihov proizvodni potencial. Za samooskrbo države je ključnega pomena, da imamo določen obseg kmetijskih zemljišč in njihov proizvodni potencial. Pomembne so pa tudi naložbe v infrastrukturo in zemljišče operacije, kajti pri nas je še vedno velika razdrobljenost kmetijskih zemljišč. Ohraniti moramo obstoječi obseg kmetijskih zemljišč, kajti po podatkih Kmetijskega inštituta Slovenije smo v letih od 1991 do 2021 izgubili 80 tisoč 281 hektarjev kmetijskih zemljišč oziroma 14 % vseh kmetijskih zemljišč. Poleg tega mora biti ohranjen tudi njihov proizvodni potencial, zaraščene površine pa moramo usposobiti za kmetijsko rabo ter preprečevati onesnaženje, degradacijo in erozijo. Pomembno funkcijo ima tu tudi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki gospodari z 61 tisoč 288 hektarji kmetijskih zemljišč v državni lasti. Za ta zemljišča je treba zagotoviti pravičen in transparenten postopek pridobivanja z usmeritvijo v pridelavo hrane. Državna zemljišča, ki so pa na varstvenih območjih, torej na vodovarstvenih območjih oziroma drugih zavarovanih območjih, je pa treba nameniti za doseganje okoljskih ciljev. Torej, cilj nam mora biti, da varujemo kmetijska zemljišča, ker smo jih v preteklih letih veliko izgubili, in da določimo trajno varovana kmetijska zemljišča.

Vsak dan se srečujemo tudi s podnebnimi spremembami. Zato je treba naše kmetijstvo prilagoditi podnebnim spremembam in poskrbeti za dobrobit živali. V Sloveniji so torej podnebne spremembe vsakdanja stvar pri pridelavi hrane in ravno tako pri reji živali. Tu sta pomembna dva vidika, in sicer na eni strani moramo zmanjšati izpuste toplogrednih plinov, na drugi strani pa moramo kmetijstvo prilagajati podnebnim razmeram. V nestabilnih vremenskih razmerah, kot so sedaj, je to pomembno, da pač investiramo v nakupe rastlinjakov ter nove tehnologije, ki bodo omogočale čim bolj nemoteno oskrbo. Pridelovalcem pa je treba na drugi strani tudi pomagati z zaščitnimi ukrepi, kot so namakanja, oroševanja proti pozebam, protitočnimi mrežami, sofinanciranjem zavarovanja in spodbujanjem tehnologij, ki zmanjšujejo zunanje vplive. Nenazadnje se bomo pa morali v tej Sloveniji tudi opredeliti do protitočne obrambe.

Pri živinorejski proizvodnji bo treba rejce ozaveščati, preusmerjati rejo v nadstandardne oblike, usmerjati v humano ravnanje z živalmi od vzreje do zakola. Cilj mora biti dobro počutje živali v času vzreje, to pa lahko dosežemo samo z ustreznimi pravnimi podlagami, intervencijami v okviru skupne kmetijske politike.

Izpostavila bi še sodelovanje in povezovanje med institucijami. Pri iskanju novih znanj, podjetniški naravnanosti bo potrebnega veliko sodelovanja med vsemi akterji s področja izobraževanja, stroke, civilne družbe, politike, zato bo potrebno povezovanje na različnih ravneh, tako v vertikalni smeri kot v horizontalni smeri, kot tudi povezovanje različnih sektorjev. Vsa novo pridobljena znanja in veščine z dobrim pretokom informacij morajo krožiti med vsemi deležniki znotraj sektorja kot tudi med sektorji. To bomo pa lahko dosegli, če vzpostavimo ustrezne delovne skupine ter njihove usklajene usmeritve nato oblikujemo v ustrezne ukrepe.

Posebej bi izpostavila dobro sodelovanje s Kmetijsko-gozdarsko zbornico Slovenije, Zadružno zvezo Slovenije, Zbornico kmetijsko-živilskih podjetij, Zvezo lastnikov gozdov, Sindikatom kmetov, Zvezo slovenske podeželske mladine, strokovnimi inštitucijami s področja kmetijstva, gozdarstva ter fakultetami. Ključnega pomena je torej sodelovanje z vsemi akterji, če želimo doseči napredek tega resorja. V kolikor sem koga pozabila, se opravičujem.

Na področju gozdarstva je pomembno, da nam ostanejo slovenski gozdovi odprti in gibanje po njih prosto. Ustrezno pa bo potrebno sankcionirati obiskovalce, ki delajo škodo v gozdovih in odvažajo smeti v gozdove. V zasebnih gozdovih vidim kot velik problem razdeljeno lastniško strukturo, kjer je gospodarjenje oteženo. Z okroževanjem gozdnih površin gospodarstva je potrebno povečati površine gozdov.

Že od leta 2016, ko je bila ustanovljena Družba Slovenski državni gozdovi, se je veliko govorilo o gozdno lesnih verigah, ustanavljalo lesno predelovalne centre, finalizacij lesnih izdelkov in doseganje čim višje dodane vrednosti lesa ter lesnih proizvodov. Ampak, kolikor sem spremljala zadnje čase, je to vse bolj ali manj ostalo na papirju. V kolikor bomo želeli to stanje izboljšati, je najprej nujno učinkovito vzpostavitev ustreznega nadzora nad prometom gozdno lesnih sortimentov in potem posebna skrbnost nameniti prodaji domačim pridelovalcem lesa.

V državnih gozdovih, ki jih je okrog 20 %, naj še naprej ostane prioriteta trajnostno, večnamensko in sonaravno gospodarjenje ob čim večjem donosu in zagotavljanju gozdno lesnih sortimentov domačim pridelovalcem lesa. Povečati se mora delež državnih gozdov s prioritetnim odkupom kompleksov, varovalnih gozdov in gozdov s posebnim namenom.

S podeljevanjem koncesij gorsko-višinskim kmetijam ter zagotavljanjem dela v državnih gozdovih, morajo omogočiti boljše preživetje, prispevati k ohranitvi in razvoju teh območij.

Družba Slovenski državni gozdovi mora v državnih gozdovih omogočiti s svojimi programi usposabljanje kadra za nadaljnje delo v gozdarstvu ter strokovnim inštitucijam izvajanje pedagoškega procesa ter znanstveno raziskovalnega dela.

Ves čas nam je bil cilj višja dodana vrednost slovenskemu lesu, kar pa menim, da se do sedaj ni uresničilo, zato je potrebno nujno posodobiti akcijski načrt za povečanje konkurenčnosti gozdno lesne verige in ga tudi učinkovito izvajati.

Na področju divjadi in lovstva je posebno skrb potrebno nameniti škodam po divjadi, ker so te velika ovira za ohranjanje kmetijstva in podeželja. V določenih predelih Slovenije morajo kmetje površine ograjevati z ograjami in električnimi pastirji, če želijo imeti pridelke. Postopki ugotavljanja škode in izplačilo odškodnin morajo biti učinkoviti. Načrtovanje gospodarjenja z divjadjo pa mora biti tako, da bo omogočilo vzdržno sobivanje med pridelovalci in divjadjo. To lahko dosežemo z načrtnim upravljanjem divjadi in zveri ter zagotavljanjem finančnih sredstev za odškodnine, ki morajo biti pa hitro izplačane.

Sama menim, da je področje čebelarstva v zadnjem času doseglo velik napredek. Nadaljevati moramo tako in predvsem mlade spodbujati k čebelarjenju ter kmete za setev večjega deleža medovitih rastlin. To lahko dosežemo z intervencijami iz kmetijske politike za čebelarski sektor.

Na področju ribištva bo poudarek na pomoč ribičem še vedno v okviru Zakona o ureditvi določenih vprašanja zaradi končne razsodbe arbitražnega sodišča, na podlagi katerega imajo ribiči pravico nadomestila zaradi izpada dohodka in oviranega gospodarskega ribolova v morju, ki je pod suverenostjo Republike Slovenije.

Na področju hrane je potrebno nadaljevati s / nerazumljivo / kakovosti za zaščito kmetijskih proizvodov na nacionalnem nivoji in nivoju EU. Za informacijo na nivoju EU imamo registriranih 27 kmetijskih izdelkov in živil ter 4 žgane pijače. Povečati moramo promocijo slovenske hrane in tudi manj odpadne hrane, hrane izbrane kakovosti. Sprejeti bo potrebno akcijski načrt za manj izgub hrane in manj odpadne hrane v verigi preskrbe s hrano in uvesti ukrepe za zmanjšanje le-te, nadaljevati ukrepe za nakup tehnične opreme za razdeljevanje donirane hrane, bistveno pa je tudi, da nadaljujemo z aktivnostmi za večjo dobavo lokalno pridelane hrane javnim zavodom.

Zavedam se, da vse to, ker sem tukaj poudarila, bo možno izvesti le s sprejemanjem ustreznih pravnih podlag,: dobrim sodelovanjem sodelavcev ministrstva, resornega ministrstva in drugih javnih inštitucij ter tudi z vašo pomočjo.

Za pozornost se vam najlepše zahvaljujem.