Hvala lepa.

Sam bom vedno zagovarjal, kadarkoli bo šlo za pravice invalidov, zaradi tega, ker mislim, da je njihovo omejevanje pravzaprav dostikrat zaradi nerazumevanja ali pa preprosto zaradi nekega načina vzorca življenja, ki jih imajo ljudje, ki so polnočutni, pravzaprav popolnoma drugačno. Vendar, ko smo sprejemali zakon v prejšnjem mandatu, seveda smo se zavedali kaj to v resnici pomeni in takrat smo razpolagali tudi z nekimi določenimi primerjalnimi analizami kako temu sledijo v Evropi. Danes je prav, da povemo, če ne drugega, zaradi slovenske javnosti, ker danes to še ni bilo omenjeno, pravzaprav smo svojevrsten unikum. Te naprave smo v Sloveniji uporabljali edini v Evropi in bi bili, če bi jih uvedli nazaj, tudi edini, ki bi jih nazaj uvedli. Pred leti, ko so se pojavile te naprave za glasovanje, je bila to v bistvu kot neke vrste pogled ene od rešitev, kako pravzaprav bi osebe oziroma invalidi lahko na nek način enakopravno glasovali, vendar kot je bilo že danes vsaj dvakrat povedano, podatki s katerimi razpolagamo, je praktično ničeln. Vendar ne glede na to, ali gre za enega ali dva invalida, je treba upošteati merilo, da moramo najprej doseči merilo enakosti pred zakonom. Vendar enakost se ne beleži samo na en način, ampak na več različnih načinov. In, če pogledamo, da pravzaprav kako je ta metoda bila uveljavljena tudi z novo zakonodajo in ne nazadnje tudi s prakso, lahko vidimo, da čisto vsi invalidi, ki to pravočasno sporočijo in to zahtevajo, lahko glasujejo po pošti, kar je bistveno bolj enostavno, racionalno in ne nazadnje tudi priljubljeno. In zato je bil tudi ta zakon sprejet. S svojevrstno aklamacijo se je 81 poslancev ta zakon od 90. tudi podprlo in sprejelo in zato sam osebno ne vidim razloga, še posebej, če se nekdo sklicuje na ustavnost. Naj samo povem, da v Nemčiji so jih ukinili zaradi tega, ker so ugotovili, da so protiustavni. In zato iz tega razloga pravzaprav ni za podpreti takšen predlog. Da je to racionalno in tudi cenejše, tudi govorijo zgovorno podatki. Na podlagi podatkov Državne volilne komisije smo z uporabi teh aparatov v resnici skupaj porabili, za te aparate, smo skupaj porabili recimo na volitve 2 milijona 31 tisoč in 23 evrov, stroški glasovanja z glasovalnimi napravami pa so na zadnjih državnozborskih volitvah 2014, znašali 364 tisoč 901. Za kolikšen odstotek smo slišali, 0,05, kar pomeni strašljiv podatek kaj to pomeni z vidika finančnih sredstev na klasičnega volivca ali volivca, ki glasuje s samo aparaturo. V številkah to pomeni v bistvu med 390 do 328 volivcev je povprečno v štirinajstih zadnjih volitvah v resnici uporabljalo to aparaturo, kar pomeni zelo neracionalno, nepraktično in ne nazadnje tudi ta naprava pravzaprav sploh ni prijazna do vseh invalidov, kajti zato se tudi niso tako pogosto lotevali uporabljati te aparature. Potem se človek vedno vpraša: »Ja, zakaj pa potem so bile sploh uvedene?«. Žal po tolikih letih lahko – to pot samo namigujem, zato nimam argumenta, niti dokaza, vendar največkrat so bili finančni učinki tisti, ki so nekaterim dajali možnost apetita, kajti, če se spomnite ob sprejemu tega zakona, je bila želja ne samo, da bi ostale te mašine za glasovanje, ampak da bi se jih razširilo kar za vse, da bi vsi državljani hodili na te aparature voliti. Veste, kaj to pomeni tudi s finančnega vidika? Se pravi nekdo je imel nek blazni interes, da se te mašine celo razširijo na ustaljeni institut volitev.

Zato takšnega predloga seveda ne morem podpreti oziroma podpiram predlog in rešitev, ki ga je podala ZPS in s katerim se vlada tudi strinja.

Hvala lepa.