Peter JešovnikPredsednik, hvala za besedo. Spoštovane članice in člani odbora.
V letu 2016 je bil za prenos evropske direktive o vzpostavitvi okvirja za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij sprejet nov zakon o reševanju in prisilnem prenehanju bank. Ta direktiva je del celovite reforme Evropske unije bančnega sektorja, katere neposredni povod je bila svetovna finančna kriza v obdobju 2008-2013, ki je močno prizadela tudi Evropsko unijo. Z reformo se je pričela vzpostavitev bančne unije, ki temelji na treh stebrih: na enotnem mehanizmu nadzora, na enotnem mehanizmu za reševanje in na enotnem sistemu za jamstva za vloge. Medtem ko sta prva dva stebra bančne unije že vzpostavljena in delujeta že nekaj let, pogajanja o vzpostavitvi tretjega stebra bančne unije še potekajo. Za učinkovito in dosledno delovanje enotnega mehanizma za reševanje je v letu 2015 začel delovati enotni odbor za reševanje kot neodvisna agencija Evropske unije. Enotni Odbor za reševanje tako neposredno odloča o shemah reševanja sistemsko pomembnih bank, ki se znajdejo v težavah, kar vključuje tudi odločitev o uporabi instrument za reševanje in sredstev enotnega Sklada za reševanja. Za financiranje ukrepov za reševanja bank je že vzpostavljen enotni Sklad za reševanje bank, katerega letni prispevek plačujejo vse banke, ki imajo sedež v državah članicah Evropske unije, ki so hkrati tudi članice bančne unije. Do letu 2024 bo Sklad za reševanje bank razpolagal z ciljno vrednostjo v višini ene odstotne točke vseh zajamčenih vlog pri bankah, kar po sedanjih podatkih pomeni približno 70 milijard evrov. Celovito reformo pravne ureditve bančnega sektorja v Evropski uniji se je uveljavilo tudi novo načelo glede reševanja bank. In sicer se banke rešujejo s sredstvi delničarjev in upnikov bank, s tem pa se zaščitijo davkoplačevalci, ki bi v nasprotnem primeru morali prispevati potrebna sredstva za kritje izgub bank. Poleg tega dodatna sredstva za kritje izgub bank, ki so kljub prispevki delničarjev in upnikov banke ostala nepokrita prispevajo druge banke posredno preko vplačevanje prispevkov v enotni sklad za reševanje. Načelo reševanja banke s sredstvi njenih delničarjev in upnikov se zagotavlja z zahtevo, da mora banka stalno zagotavljati minimalni obseg kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki se posamezni banki določi v višini, ki zadostuje za pokrivanje celotne izgube, za katero se pričakuje, da jo bo utrpela banka in z dokapitalizacijo banke v postopku v reševanju v obsegu, ki zagotavlja, da banka lahko še naprej izpolnjuje pogoje za pridobitev dovoljenja za upravljanje bančnih storitev s skladu z zakonom, ki ureja bančništvo. Za navedeno zahtevo se je uveljavil izraz MREL zahteva. Poleg MREL zahteve, ki velja za banke s sedežem na območju Evropske unije je bila na mednarodni ravni v novembru 2015 v okviru Odbora za finančno stabilnost sprejeta podobna zahteva glede skupne sposobnosti pokrivanja izgub, ki velja le za globalne in sistemsko pomembne banke. Tudi ta zahteva določa, da morajo globalno sistemske pomembne banke v vsakem trenutku razpolagati z zadostnimi kvalificiranimi obveznostmi, ki bodo v okviru večjih finančnih težav banke zadoščale za kritje izgub oziroma njeno dokapitalizacijo. Za to zahtevo se je uveljavil izraz TLAC zahteva. Ker so me globalnimi sistemsko pomembnimi bankami za katere velja TLAC zahteva tudi čezmejne bančne skupine s sedežem na območju EU za katere hkrati velja tudi MREL zahteva se je Evropska komisija ob sprejetju TLAC zahteve zavezala, da bo predlagala spremembo bančnih predpisov na način, da se zagotovi skladno z MREL zahteve za mednarodno TLAC zahtevo. Spremembe so bile sprejete z direktivo 2019/879 o spremembi direktive 2014/59 glede sposobnosti kreditnih institucij in investicijskih podjetij za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo. S predlaganim zakonom se torej določbe direktive 2019/879 prenesejo v nacionalni pravni red. Pri tem so že uveljavljena pravila in načela reševanja iz obstoječega Zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank v ničemer ne spreminjajo, so pa del prenove novega zakona, saj zaradi nomotehničnih pravil priprave sprememb in dopolnitve obstoječega Zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank ni bila primerna oziroma ustrezna. S predlaganim zakonom se tudi v ničemer ne spreminja pravna ureditev glede prisilnega prenehanja bank, ki se tudi ureja s tem zakonom.
Da zaključim. Na podlagi mnenja Zakonodajno-pravne službe so v predlogu zakona vloženi amandmaji, ki odpravljajo ugotovljene pomanjkljivosti oziroma izboljšujejo jasnost predlaganega zakonskega besedila, ki jih Vlada podpira. Predlagam, spoštovani poslanci, da predlog zakona, ki vključno s predlaganimi amandmaji, da ga podprete. Predsednik, hvala za vašo pozornost.